Jedro

Duševna bolezen ali slaboumnost kot izključitveni razlog odškodninske odgovornosti pri tožencu nista ugotovljeni, drugi vzroki pa se nanašajo na toženčevo osebnost, ki je pogojevala način njegova reagiranja na dogodek, ki se je pripetil pred obravnavanim škodnim dogodkom. Ugotovljena toženčeva čustvena razburjenost, pogojena s podpovprečno inteligentnostjo in deterioracijo, glede na ugotovljeni potek dogodkov ne more izključiti toženčeve odškodninske odgovornosti.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3.900.000 SIT (sedaj 16.274,41 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo na znesek 5.400.000 SIT (sedaj 22.533,80 EUR), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa z znižanjem dosojene odškodnine. Sklicuje se na ugotovitve, sprejete v kazenskem postopku, po katerih je (z izrekom kazenske obsodilne sodbe) bila toženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje opredeljena kot bistveno zmanjšana. Pri opredelitvi civilnopravne, odškodninske odgovornosti, bi bilo treba to okoliščino upoštevati v skladu z določbo 14. člena ZPP. V dokaznem postopku ni podlage za sklepanje, da toženec ni neodgovorna oseba v smislu določbe 159. člena ZOR. Ocena izvedenca D. Ž. utemeljuje sklepanje, da je toženec dejanje storil v stanju nezmožnosti obvladovanja svojega ravnanja. Sicer pa je dosojena odškodnina, upoštevajoč vse odškodninske postavke, previsoko odmerjena. Pri tem se revizija sklicuje na mnenje izvedenca dr. G. K. in na dejstvo, da tožnica lahko še naprej opravlja vsa dela na kmetiji.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Ker je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 127. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije, storjenega na škodo tožnice, pri čemer je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, sta sodišči druge in prve stopnje glede obstoja civilnopravne, odškodninske odgovornosti, glede na tožbeno trditveno podlago posvetili posebno pozornost morebitni uporabi določbe 159. člena ZOR o izključitvi odškodninske odgovornosti zaradi obstoja okoliščin, predvidenih v določbi 159. člena ZOR ter morebitnih okoliščin, ki bi kazale na deljeno odškodninsko odgovornost (192. člen ZOR). V tem okviru so sprejete dejanske ugotovitve, ki glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja. Duševna bolezen ali slaboumnost kot izključitveni razlog odškodninske odgovornosti pri tožencu nista ugotovljeni, drugi vzroki pa se nanašajo na toženčevo osebnost, ki je pogojevala način njegova reagiranja na dogodek, ki se je pripetil pred obravnavanim škodnim dogodkom. Ugotovljena toženčeva čustvena razburjenost, pogojena s podpovprečno inteligentnostjo in deterioracijo, glede na ugotovljeni potek dogodkov ne more izključiti toženčeve odškodninske odgovornosti. Pri tem je ugotovljeno, da mu tožnica s svojim ravnanjem ni dala nikakršnega povoda za to, kar je storil. Revizijski očitek, da je izpodbijana sodba interpretirala določbo 159. člena ZOR mimo podatkov spisa in izvedenega dokaznega postopka, ne drži. Izvedensko mnenje primarija dr. D. Ž. sta sodišči druge in prve stopnje ocenili v skladu z ostalimi dokazi in pravilno sklepali, da je toženčeva odškodninska odgovornost za tožnici prizadejano škodo podana.

Pri opredelitvi višine odškodnine (200. in 203. člen ZOR) je poleg obsega poškodovanja upoštevana narava prizadejanih poškodb, predvsem pa bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, trajanje zdravljenja, prestani strah, skaženost in zmanjšana življenjska aktivnost, zaradi katere prestaja tožnica duševne bolečine. Obseg opisanih odškodninskih postavk je v skladu z ugotovljenimi dejstvi, ki temelje na medicinski dokumentaciji, zaslišanju oškodovanke in mnenju izvedenca kirurga. Revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita, da je obseg prizadejane škode glede na ugotovljeno dejansko stanje precenila. Poškodbe so tožnici bile prizadejane z nožem, zaradi česar se je zaradi silovitosti toženčevega napada znašla v smrtni nevarnosti in prestala intenziven strah za svoje življenje. Odškodnina za strah v znesku 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR), ki sicer spada med višje odškodnine, dosojene v sodni praksi za tovrstno škodo, je zato povsem primerna. Tožnica je prestajal strah tudi za izid zdravljenja, občutek ogroženosti pa ji je ostal, saj je toženec njen bližnji sosed. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so v podrobnostih opisane na 3. in 4. strani sodbe sodišča prve stopnje, njihov obseg pa temelji na zbrani dokumentaciji in izvedenskem mnenju. Tožnica je utrpela številne vbodne rane in vreznine s kuhinjskim nožem po obeh nogah in levi roki, zaradi česar je bila potrebna operacija s šivanjem ran in nošnjo longete na levi roki. Tri tedne je prestajala hude telesne bolečine, katerim so nekaj mesecev sledile lažje. Gre za takšen obseg telesnih bolečin in nevšečnostim med zdravljenjem, da je dosojena odškodnina v znesku 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,26 EUR) primerna.

Brazgotine na tožničinih nogah predstavljajo lažjo obliko skaženosti, vendar je bilo pravilno upoštevano, da je tožnica mlajša ženska, ki mora zaradi občutka sramu svoja oblačila prilagajati lokaciji brazgotin. Poleg tega je ugotovljeno, da sta prstanec in mezinec na levi tožničini roki tanjša, kar je dobro vidno. Gre za skaženost takšne stopnje, da je dosojena odškodnina v znesku 900.000 SIT (sedaj 3.755,63 EUR) primerna. Ugotovljene brazgotine pa opazno zmanjšujejo tožničino življenjsko aktivnost. Težave pri daljši hoji in statičnih obremenitvah povzročajo, da delo na kmetiji opravlja z vlaganjem večjih naporov. Stanjšanje prstov z zavrto gibljivostjo prstanca in mezinca leve roke povzroča zmanjšano moč oprijema leve roke, ki je tudi ne more skrčiti v pest. Pri vsakdanjem delu na kmetiji je to moteče. Opisane posledice z opredelitvijo, da je življenjska aktivnost tožnice zmanjšana za 10%, utemeljujejo prisojo odškodnine iz tega naslova v znesku 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR).

Odškodnina, odmerjena v skupnem znesku 5.400.000 SIT (22.533,80 EUR), je umeščena tudi v okvir podobnih škod in odškodnin zanje v sodni praksi. Primerjalni izračun na podlagi upoštevanja povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v državi ne pokaže, da bi dosojena odškodnina kot celota presegla podobne primere, v katerih so sodišča določala višino odškodnine. Ob dejstvu, da je pri odmeri višine odškodnine v zadostni meri bila upoštevana tudi okoliščina, da gre za mlado oškodovanko, ki bo posledice škodnega dogodka prestajala vse življenje, je torej revizijsko sodišče pritrdilo razlogom izpodbijane sodbe, zaradi česar je revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.