Jedro

Zaradi zastaranja terjatve, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč, zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razloga, ker zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami in dopolnitvami). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pomoč odvetnika v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine za škodo, ki mu je nastala v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva za čas od 26. 2. 1992 do 23. 1. 1995. V nadaljevanju navaja, da je Republika Slovenija ob osamosvojitvi sprejela Zakon o državljanstvu RS in Zakon o tujcih, s katerimi je opredelila državljansko telo, uredila pravni položaj tujcev in določila pogoje za njihovo prebivanje na svojem ozemlju. Zakon o državljanstvu je omogočil državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so v njej tudi prebivali, pridobitev slovenskega državljanstva. Zanj so morali zaprositi v roku šestih mesecev. Tisti, ki tega niso storili ali jim je bila izdana negativna odločba so po poteku roka postali tujci in zanje je začel veljati Zakon o tujcih. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 4. 2. 1999 izdalo odločbo št. U-I-284/94, s katero je v 1. točki izreka odločilo, da je Zakon o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98-odločba US) v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v slovensko državljanstvo, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna, zaradi česar pravni položaj teh oseb ni natančno urejen, to pa predstavlja kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Citirana odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 14 z dne 12. 3. 1999. Navedeno pomeni, da je prosilec najkasneje tega dne izvedel oziroma mogel izvedeti, da mu je nastala zatrjevana škoda kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, kot tudi za tistega, ki naj bi mu zatrjevano škodo povzročil. V skladu z določbo prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga glede na čas zatrjevana škodnega dogodka potrebno uporabiti v obravnavanem primeru, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastala v treh letih, od kar je oškodovanec vedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V skladu z navedenim organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je subjektivni triletni zastaralni rok za uveljavljene odškodninskega tožbenega zahtevka pred sodiščem, glede na datum objave odločbe Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS (12. 3. 1999) potekel že najkasneje z dnem 12. 3. 2002, to pa pomeni, da je zatrjevana odškodninska terjatev prosilca zoper Republiko Slovenijo že zastarala (tako tudi v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 201/2008, II Cp 440/2008, II Cp 725/2008, II Cp 1291/2008, odločba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1148/2009). Glede na obrazloženo torej vložitev odškodninske tožbe nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu določila 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, kar utemeljuje zavrnitev prosilčeve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in z vloženo tožbo zahteva, da sodišče zadevo ponovno prouči in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po navedeno določbi ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Da je zadeva očitno nerazumna je določeno v tretjem odstavku navedenega člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

V obravnavani zadevi je sporna dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z vložitvijo tožbe zaradi plačila odškodnine za škodo, ki je nastala v posledici izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. V postopku je bilo ugotovljeno, da se po ugotovitveni odločbi Upravne enote Maribor št. 214-4753/2010-4(9100) z dne 6. 12. 2010, ki jo je prejel tožnik šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 23. 1. 1995 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... Navedeno odločbo je Upravna enota Maribor izdala na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, po tem, ko je ugotovila, da je prosilec dne 25. 2. 1992 bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pred tem pa je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 14 z dne 12. 3. 1999) ugotovljeno, da je bil izbris iz registra prebivalstva protipravno ravnanje. Tem dejstvom tožnik v tožbi ne nasprotuje.

V zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve je v obravnavanem primeru v skladu s prehodnimi in končnimi določbami Obligacijskega zakonika (1060. člen) potrebno uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih (subjektivni rok) odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, oziroma v vsakem primeru v petih letih (objektivni rok) odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). V izpodbijani odločbi je tožena stranka kot primarni razlog za zavrnitev zahtevka navedla zastaranje zahtevka, ker naj bi zastaranje začelo teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/94, objavljene v Uradnem listu RS z dne 12. 3. 1999, hkrati pa ugotovila, da se je triletni zastaralni rok iztekel najkasneje z dnem 12. 3. 2002 ter tako ugotovila, da je zatrjevana odškodninska terjatev prosilca zoper Republiko Slovenijo že zastarala. Temu stališču pritrjuje tudi sodišče in tožniku pojasnjuje, da je v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka, v zadevah kot je obravnavana, na voljo obsežna sodna praksa (citirala jo je tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi), po kateri začne subjektivni triletni zastaralni rok teči takrat, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in ve za povzročitelja, to pa pomeni, da je subjektivni zastaralni rok začel teči z dnem objave citirane odločbe Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS, to je z dnem 12. 3. 1999. S citirano odločbo je namreč Ustavno sodišče RS odločilo, da je ZTuj v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb, ki jih sedaj opredeljujemo kot izbrisane. Za splošne pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje tujca je Ustavno sodišče RS izreklo, da po vsebini ne ustrezajo položaju obravnavane skupine ter poudarilo, da je bistveno, da gre za osebe, ki so v Republiki Sloveniji imele po predpisih prijavljeno stalno prebivališče in so v njej tudi dejansko prebivale. Zaradi njihovega neurejenega pravnega položaja je bilo kršeno načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. V navedeno odločbi je Ustavno sodišče RS jasno ugotovilo in opredelilo, v čem je protipravnost ravnanja tožene stranke ter kaj lahko izbrisani na podlagi te odločbe upravičeno pričakujejo. Ker se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti, je torej mogoče pritrditi toženi stranki, da bi se tožnik z navedeno ustavno odločbo lahko seznanil po njeni objavi v Uradnem listu RS, najkasneje takrat pa mu je bil znan tudi obseg nepremoženjske škode, ki naj bi nastal zaradi nezakonitega izbrisa iz registra prebivalcev. Zato je sodišče kot neutemeljene zavrnilo zgolj pavšalne tožbene navedbe glede nestrinjanja z izpodbijano odločitvijo.

Ker glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja, ki ga za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa 24. člen ZBPP, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.