Jedro

Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 81. člena ZDR) in zoper njegovo izredno odpoved (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi.

Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca se lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino po drugem odstavku 112. člena ZDR oziroma zahtevka delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja dela delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.7.2005, ki jo je podal on, dne 26.7.2005 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato je toženi stranki naložilo, da v delovni knjižici tožnika popravi vpis datuma prenehanja delovnega razmerja na 26.7.2005. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da je tožbo z dne 23.9.2005 vložil v zakonsko določenem roku po tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002), saj je za kršitev pravice glede datuma prenehanja delovnega razmerja zvedel ob prejemu delovne knjižice, dne 12.9.2005. Nadalje je ugotovilo, da so obstajali zakonski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR in da je bila odpoved v zakonsko določenem roku. Izredna odpoved je pričela učinkovati takoj po vročitvi toženi stranki. Ta ni imela pravice spremeniti tožnikove izjave volje o izredni odpovedi in te odpovedi obravnavati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ni mogoče šteti, da se je tožnik že z dopisom tožene stranke z dne 28.7.2005 seznanil s trenutkom zaključitve delovne knjižice, saj je dokončno ugotovil, da tožena stranka ni spoštovala njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 25.7.2005) šele na dan, ko je po pošti prejel zaključeno delovno knjižico. Ni pa se strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik navedel in dokazal razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj destimulacija v zvezi z obračunano plačo ne ustreza razlogu po 3. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR, prav tako pa bi moral v primeru razloga iz 5. alineje iste zakonske določbe (ne zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu) predhodno zahtevati odpravo grozeče in neizogibne nevarnosti. Tega ni storil. Glede razloga po 6. alineji navedene zakonske določbe (žaljiv in nasilen odnos delodajalca) je sodišče izrazilo pomisleke o žalitvah direktorja tožene stranke. Nadalje je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni presodilo, ali je tožnik spoštoval 15-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Klub temu je odločilo, da je potrebno v primeru izredne odpovedi delavca šteti, da temu delovno razmerje preneha v skladu z izraženo voljo, in sicer z dnem vročitve odpovedi. Delodajalec ne more po lastni presoji šteti izredne odpovedi delavca kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 80. člena ZDR in zahtevati spoštovanje odpovednega roka. To velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali je delavec spoštoval formalne in materialne pogoje za zakonitost izredne odpovedi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na stališča sodišča druge stopnje izgubijo smisel vsa pravna pravila, ki jih zakon določa za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne more sprejeti stališča, da je delavec favoriziran v sodnih postopkih oziroma, da v primeru, če želi prejemati denarno nadomestilo kot nezaposlena oseba pri Zavodu za zaposlovanje, enostavno poda izredno odpoved. S pogodbo o zaposlitvi pogodbeni stranki sprejmeta pravna pravila, ki na eni strani zagotavljajo varstvo delavčevih pravic, na drugi strani pa tudi pravico delodajalca do normalnega poteka delovnega procesa. Izredna odpoved delavca je dovoljena le v primeru, ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). V konkretnem primeru je tožnik odšel na dopust, iz katerega se ni več vrnil na delo. V nadaljevanju revizija govori o nesankcioniranem kršenju pravic s strani delavca, kar vodi v anarhijo, o nezavedanju funkcionarjev (ki dobivajo plačo iz proračuna), kako lahko le funkcionira neka družba, onemogočenem izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, itd.. Na koncu navaja tudi, da je tožnik zamudil z vložitvijo tožbe, ki bi jo moralo sodišče zavreči. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka in pravil materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, stranke pa lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (367. in 384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Splošno navedbo o bistvenih kršitvah določb postopka revidentka nekoliko konkretizira le v zvezi s tem, da bi moralo sodišče tožnikovo tožbo zavreči kot prepozno. Ta ugovor ni utemeljen. Odločitev sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem namreč temelji na dokazni ugotovitvi, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP), in sicer da se je tožnik seznanil oziroma zvedel za nepravilen datum zaključka njegovega delovnega razmerja šele z dnem prejema zaključene delovne knjižice, to je z 12.9.2005. V zvezi z rokom za vložitev tožbe sta se sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno oprli na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Med spore po navedeni zakonski določbi spada tudi spor o tem, ali je delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi že z dnem te odpovedi ali šele kasneje s potekom odpovednega roka, ki ga je tožniku določila tožena stranka na način, da je njegovo izredno odpoved štela za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Podana odpoved pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki veže tako delavca kot delodajalca. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec upoštevati. Enako stališče je revizijsko sodišče sprejelo že v sodbi VIII Ips 136/2006 z dne 20.6.2006 in v sodbi VIII Ips 38/2007 z dne 2.10.2007. Morebitna nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je nasprotna stranka ni dolžna upoštevati. Tudi nezakonita odpoved delodajalca velja, dokler njene nezakonitosti v ustreznem postopku ne ugotovi sodišče. Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 81. člena ZDR) in zoper njegovo izredno odpoved (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. Sodno varstvo v tretjem odstavku 204. člena ZDR je namreč predvideno le v korist delavca, to je v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 178/2007 z dne 28.5.2008).

Zato je s strani delavca podano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno upoštevati tako kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presojal in štel, da je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za to odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oziroma, da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo ter takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova izredna odpoved z dne 25.7.2005 je tudi dovolj določna. Zato bi mu na podlagi te odpovedi morala tožena stranka takoj zaključiti delovno knjižico oziroma je utemeljen tožbeni zahtevek, da mu preneha delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi in mu je tožena stranka dolžna v delovno knjižico vpisati kot datum prenehanja delovnega razmerja 26.7.2005. Nasprotna revizijska stališča so neutemeljena in predstavljajo nerazumevanje posameznih institutov delovnega prava. Tožena stranka tudi napačno povezuje možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca z vprašanjem škode, ki lahko nastane delodajalcu zaradi tega, ker za izredno odpoved morda niso izpolnjeni zakonski razlogi, itd., delavec pa takoj po izredni odpovedi preneha z delom. Dejstvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR namreč samo po sebi še ne pomeni, da je izredna odpoved podana v skladu s to določbo in drugimi določbami ZDR in da ima delavec zgolj zaradi izredne odpovedi pravico tudi do odpravnine (določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) in do odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR. To tudi ne pomeni, da zaradi izredne odpovedi delavca v nasprotju z določbami ZDR delodajalec proti njemu ne bi mogel uveljavljati odškodninskega zahtevka po prvem odstavku 182. člena ZDR. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi se torej lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino po drugem odstavku 112. člena ZDR oziroma zahtevka delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja dela delavca.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.