Jedro

Kot delavec v smislu določb ZVZD se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. Bistveno za presojo pa je, da ima takšno pogodbeno razmerje zunanje znake delovnega razmerja; da se (med drugim) opravlja po navodilih in pod nadzorom druge stranke oz., da gre za dejavnost, ki jo je mogoče šteti za dejavnost te stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 93.007,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je sodišče napačno presojalo vprašanje, ali je tožnik za toženca delal. Tudi, če je toženec tožnika obveščal, da naj odpelje odpadno kovino, je šlo še vedno za pogodbeni odnos. Toženec je kot izvajalec del dolžan odpadno kovino odstraniti in če tudi bi to zanj opravljal tožnik, gre še vedno za opravljanje dela. Pri tem ni pomembno, ali je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu. Gre za dejansko opravljanje dela, kakršnokoli ime že ima (delo na črno). Uporabiti je treba pravila logičnega mišljenja o tem, ali je tožnik opravljal delo za toženca na podlagi pogodbe o delu. Gre za konsezualni kontrakt. Bistveno je bilo, da je tožnik po navodilih toženca zanj opravljal delo. To smiselno priznava tudi sam toženec, ko trdi, da je tožnika občasno poklical, da pride po odpadni material. Če ga je poklical, je moral najmanj imeti njegov kontakt in takšen klic je naročilo po pogodbi o delu in navodilo, katero delo in kako naj se opravi. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri padcu z višine na objektu. Toženec trdi, da je bila odpadna pločevina na tleh. Po pravilih logičnega mišljenja tožnik pri pobiranju pločevine s tal ne bi mogel pasti z višine. V tem je protipravnost ravnanja toženca, kot jo zatrjuje tožnik. Ker je ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo pri padcu z velike višine, je treba uporabiti določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da mora biti delo na strehi zavarovano pred padci v globino. Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba ugotoviti, da se toženec ni uspel ekskulpirati. Trdil je, da ni vedel, kako je tožnik padel, videl ga je samo ležati na tleh. Dokazano je, da je za tožnika opravičljivo, da se vseh podrobnosti po poškodbi ne more spomniti. Vendar mu tega dejstva ni mogoče šteti v škodo. Tožnik je za ugotovitev odgovornosti podal zadostno trditveno podlago. Iz ugotovitev tako izhaja, da je tožnik padel z višine, da je padel na objektu toženca in da je toženec tožnika poklical, da pride po odpadno kovino. Iz tega izhaja, da se toženec ni uspel ekskulpirati odškodninske odgovornosti.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi poškodb pri padcu s strehe pri delu za toženca. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tožnikovim zatrjevanjem ugotovilo, da tožnik za toženca na dan škodnega dogodka (pa tudi sicer) ni opravljal krovskih del, ampak je prišel le pobrati odpadne kovine, z zbiranjem katerih se je ukvarjal. Na podlagi zaključkov, da tožnik ni opravljal dela za toženca, ter da tudi ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način oziroma, kako je do njega sploh prišlo, je zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje se je z dejansko in pravno presojo prvostopenjskega sodišča strinjalo.

7. Revidentovo zavzemanje za oceno, da je med njim in tožencem vendarle šlo za takšno pogodbeno razmerje, ki bi utemeljevalo toženčevo obveznost iz naslova delodajalčeve odškodninske odgovornosti, je neutemeljeno. Drži sicer, da se za delavca po predpisih o varnosti pri delu ne šteje le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca.1 Bistveno za presojo pa je, da ima takšno pogodbeno razmerje zunanje znake delovnega razmerja; da se (med drugim) opravlja po navodilih in pod nadzorom druge stranke oziroma da gre za dejavnost, ki jo je mogoče šteti za dejavnost te stranke (neformalnega delodajalca),2 za kar pa po neizpodbojnih ugotovitvah3 sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi ni šlo.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno poudarili, da nedokazanost okoliščin v zvezi s samim nastankom škodnega dogodka, razen dejstva, da so tožnikove poškodbe nastale pri padcu z višine, poleg vsega tudi onemogoča presojo predpostavke protipravnosti, kot ene izmed obveznih predpostavk odškodninske odgovornosti. Nasprotne revizijske navedbe so zato neutemeljene.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj prvi odstavek 3. člena ZVZD. 2 Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 807/2009 z dne 9. 5. 2013 in II Ips 210/2010 z dne 25. 7. 2013. 3 Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.