Jedro

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je dolžan toženec A. A., v 15 dneh stečajnemu dolžniku B., d. d. - v stečaju (poleg že pravnomočno prisojenih 327.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015), plačati še 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.650,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 7.502,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni stečajnemu dolžniku B., d. d. - v stečaju plačati znesek 900.057,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 (I. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 in 327.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 (II. točka izreka) ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 10.490,59 EUR (III. točka izreka).

2.O pritožbah obeh pravdnih strank je višje sodišče v zadevi enkrat že odločilo. S sodbo in sklepom I Cpg 580/2021 z dne 4. 10. 2022 je ugodilo pritožbi tožnice in zgornjo sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je bil toženec dolžan stečajni dolžnici B., d. d. - v stečaju v roku 15 dni plačati 150.000,00 EUR in 327.637,10 EUR, oboje z obrestno posledico,1 ugodilo pa je tudi pritožbi toženca ter sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 900.057,73 EUR z obrestno posledico, v izpodbijani III. točki izreka pa s stroškovno posledico.2 Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka in ugodilo pritožbi toženca zoper sklep z dne 1. 10. 2021 ter izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga toženca za oprostitev plačila sodne takse ter odlogu plačila sodne takse do 28. 1. 2022 spremenilo tako, da je tožencu obveznost plačila sodne takse v višini 6.525,00 EUR odložilo do izdaje odločbe višjega sodišča.

3.Zoper I. točko sodbe višjega sodišča (in sicer le v zvezi z zahtevkom na plačilo 150.000,00 EUR) je vrhovno sodišče dovolilo revizijo toženca in ji delno ugodilo s sodbo in sklepom III Ips 15/2024 z dne 18. 11. 2025 (v nadaljevanju: sodba vrhovnega sodišča). Zgornjo sodbo višjega sodišča je v delu I. točke izreka glede zahtevka za plačilo 150.000,00 EUR in v III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.

4.S tem zahtevkom tožnica vtožuje odškodnino po 1. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, ker toženec kot poslovodja naj ne bi sprejel ustreznih ukrepov po nastopu insolventnosti stečajnega dolžnika - družbe B., d. d (35. - 39. člen ZFPPIPP).

5.Že v prejšnjem sojenju je višje sodišče ugotovilo, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala protipravnega ravnanja toženca glede (ne)pravočasne izvedbe ukrepov ob nastopu insolventnosti. Tožeča stranka je v pritožbi nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je, sklicujoč se na mnenje izvedenke, ugotovilo, da je bila družba B., d. d., insolventna dne 31. 12. 2012. Utemeljeno je opozorila, da je ta ugotovitev primarno prekoračila trditveno podlago toženca. Ta je namreč sam navedel, da je bila družba B., d. d., insolventna že 14. 8. 2012 (str. 6 odgovora na tožbo). Nadalje pa je utemeljeno opozorila tudi na določbo 14. člena ZFPPIPP, ki pogoje za ugotovitev insolventnosti navaja alternativno in ne kumulativno. To pomeni, da za izkaz insolventnosti zadostuje že eden izmed pogojev: trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost.3

6.V izvedenskem mnenju je izvedenka zapisala, da je bilo že 31. 12. 2010 mogoče predvideti, da bo družba B., d. d., trajneje nelikvidna že v letu 2011 (str. 22 izvedenskega mnenja). Upoštevajoč zgoraj povzeto zakonsko ureditev glede nastanka insolventnosti bi torej že ugotovitev, da je bila družba B., d. d., v letu 2011 trajneje nelikvidna, utemeljevala zaključek, da je tedaj bila tudi insolventna. Sodišče prve stopnje pa temu ni sledilo, temveč se je oprlo na izvedensko mnenje kriterija dolgoročne plačilne nesposobnosti, kjer je izvedenka ugotovila, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je do insolventnosti po tem kriteriju prišlo že pred 31. 12. 2012. Sodišče ni podalo razlogov, zakaj insolventnosti ni presojalo po kriteriju trajnejše nelikvidnosti, čeprav je izvedenka to ugotavljala. Četudi je bil ta kriterij spregledan, pa je izvedenka v nadaljevanju mnenja izrecno zapisala (str. 24 izvedenskega mnenja), da je "zaradi pretvorbe dolgoročnih kreditov v kratkoročne, ki se je dogodila že v letu 2010, insolventnost nastopila že v letu 2011". Ob upoštevanju neizpodbojne domneve iz 33. člena ZFPPIPP, da je insolventnost podana tedaj, ko bi bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, v povezavi z dejstvom, da letna poročila družbe B., d. d., od leta 2010 niso bila revidirana, višje sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da je insolventnost nastopila že v letu 2011, ob upoštevanju trditve tožeče stranke novembra 2011, ko so bili, kot izhaja tudi izvedenskega mnenja, blokirani vsi transakcijski računi družbe B., d. d. Glede na navedeno je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da je družba B., d. d., postala insolventna šele 31. 12. 2012, kar je tudi sicer prekoračilo trditveno podlago toženca, ki je insolventnost priznal dne 14. 8. 2012.

7.Ker je torej insolventnost družbe B., d. d. nastala že v letu 2011, je toženec, ki je pripravil pisno poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja in ga predložil v obravnavo nadzornemu svetu 22. 8. 2012, kršil obveznost iz 35. člena ZFPPIPP, ki je vezana na rok enega meseca od ugotovitve insolventnosti, s tem pa kršil tudi določbo 1. točke prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, kar utemeljuje obstoj protipravnega ravnanja kot prve predpostavke njegove odškodninske odgovornosti.

8.ZFPPIPP v drugem odstavku 42. člena dokazovanje (višine) škode, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem poslovodstva, upniku olajša z izpodbojno domnevo: če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Višino te škode je mogoče oceniti na podlagi podatkov o vrednosti stečajne mase, vsebovanih v poročilih upravitelja, in o znesku (pravočasno) prijavljenih terjatev. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev (32. točka obrazložitve sodbe vrhovnega sodišča). Upnik mora torej dokazati le protipravnost ravnanja članov poslovodstva.4

9.Že sodišče prve stopnje je ugotovilo škodo kot razliko med priznanimi terjatvami upnikov in ocenjeno vrednostjo stečajne mase. Ne glede na to, da je to ugotovitev podalo v okviru (drugega) zahtevka za plačilo, je vrhovno sodišče v svoji sodbi pojasnilo, da takšna ugotovitev predstavlja dejansko predpostavko, ki je relevantna tudi za tu obravnavani zahtevek (prim. 33. točko obrazložitve). Toženec je sicer trdil, da premoženje stečajne dolžnice presega terjatve upnikov. Iz procesnega gradiva izhaja, da se je konkretno skliceval le na 12.751.590,95 EUR premoženja iz otvoritvene bilance stanja na dan začetka stečajnega postopka nad B., d. d., medtem ko ima že samo tožnica kot upnica v stečaju nad družbo prijavljenih za 12.776.349,37 EUR terjatev in je znesek vseh priznanih terjatev po Končnem seznamu preizkušenih terjatev 28.415.814,76 EUR, upoštevati pa je treba še za 16.404.177,70 EUR natečenih zamudnih obresti (prim. 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker za ugotovitev obstoja (višine) škode zadošča stanje, kot se kaže ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, se toženec, ki ni dokazal, da zaradi očitanega protipravnega ravnanja škoda ni nastala ali da je manjša od skupnega zneska domnevane škode, odškodninske odgovornosti ni razbremenil.

10.Skladno s sodbo vrhovnega sodišča je višje sodišče ponovno opravilo presojo, ali družba B., d. d. - v stečaju upoštevaje 55. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) izpolnjuje kriterije za veliko družbo, kot je to trdila tožnica. V zvezi s tem je v postopku na prvi stopnji trdila zgolj, da je družba B., d. d., velika družba zaradi dolžnosti priprave konsolidiranega letnega poročila (torej po kriteriju iz 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1). Ker pa določbe osmega odstavka 55. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati na način, da je družba, ki mora pripraviti konsolidirano letno poročilo, vedno velika družba, zgolj na tej podlagi zaključek, da gre za veliko družbo, ni mogoč. To pomeni, da bi tožnica morala zatrjevati dejstva, našteta v prvem odstavku 55. člena ZGD-1 (povprečno število delavcev v poslovnem letu, čiste prihodke od prodaje in vrednost aktive, vse na bilančni presečni dan letne bilance stanja), česar pa ni storila. V odsotnosti trditev, po katerih bi bilo B., d. d., mogoče uvrstiti med velike družbe, je odgovornost toženca tako omejena na 20.000,00 EUR. Te omejitve bi se toženec razbremenil, če bi izkazal, da je škoda nižja in bi v tem primeru odgovarjal le do višine dejanske škode, že iz prejšnje točke obrazložitve pa izhaja, da toženec tega ni dokazal.

11.Upoštevajoč navedeno je višje sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 20.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega tožbenega zahtevka.

12.Ker se je s to odločitvijo spremenil končni uspeh pravdnih strank, je višje sodišče ponovno odločilo o celotnih pravdnih stroških, pri tem pa upoštevalo v prvem sojenju pravnomočno prisojenih 2.540,26 EUR, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici (prim. II. točko izreka sodbe in sklepa I Cpg 580/2021 z dne 4. 10. 2022).

13.Po končni odločitvi je tožnica uspela z zahtevkom 327.637,10 EUR in 20.000,00 EUR, skupaj torej 347.637,10 od vtoževanih 1.377.694,83 EUR, kar pomeni, da končni uspeh tožnice znaša približno 25, končni uspeh toženca pa približno 75 odstotkov. Višini odmerjenih stroškov sodišča prve stopnje nobena od strank ni konkretno oporekala, zato je višje sodišče upoštevalo, da znašajo pravdni stroški tožnice 19.765,97 EUR, glede na njen 25 odstotni uspeh pa 4.941,49 EUR, pravdni stroški toženca pa 6.735,13 EUR, glede na njegov 75 odstotni uspeh pa 5.051,34 EUR. Ker je ob prvem sojenju tožnici že bilo prisojenih 2.540,26 EUR, je po medsebojnem pobotu tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.650,11 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je s svojo pritožbo uspela v 72 odstotkih, toženec pa s svojo v celoti.

15.Upoštevaje vrednost spornega predmeta, priglašeni stroškovnik in Odvetniško tarifo - OT je višje sodišče tožnici priznalo 3.375 točk za pritožbo in 43,75 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 2.502,53 EUR. Tožencu je višje sodišče za pritožbo priznalo 3.750 točk za pritožbo in 47,5 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 22 % DDV znaša 2.779,77 EUR, po prištetju sodne takse za pritožbo v znesku 6.525,00 EUR pa 9.304,77 EUR.

16.Ker sta bili pritožbi obeh strank utemeljeni, višje sodišče nobeni od strank ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

17.Glede na pritožbeni uspeh znašajo pritožbeni stroški tožnice 1.801,82 EUR, toženca pa 9.304,77 EUR. Po medsebojnem pobotu je dolžna tožnica tožencu povrniti 7.502,95 EUR stroškov pritožbenega postopka (III. točka izreka te sodbe).

-------------------------------

1. točka izreka sodbe in sklepa I Cpg 580/2021 z dne 4. 10. 2022.

2. točka izreka sodbe in sklepa I Cpg 580/2021 z dne 4. 10. 2022.

3. Sklepa VSL Cst 604/2018 z dne 4. 12. 2018 in Cst 124/2020 z dne 25. 3. 2020.

VSRS Sodba III Ips 66/2018 z dne 19. 3. 2019.