Jedro

Zadolžnica kot listina o priznanju dolga sama zase še ni dokaz o obstoju dolga, ampak jo mora sodišče oceniti po splošnih dokaznih pravilih; če toženec trdi, da njegov dolg ne obstoji in predlaga, naj ga sodišče ugotovi še z drugimi dokazi, mora sodišče za popolno ugotovitev dejanskega stanja to tudi storiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 11.513,00 DEM z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek kolikor obrestna mera zahtevanih zamudnih obresti presega 8%. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti za 153.380,00 SIT pravdnih stroškov. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka z listino z dne 17.12.1991, ki je zadolžnica, priznala svojo obveznost in se jo zavezala v določenih rokih plačati. Zaradi obstoja zadolžnice tožeči stranki ni treba z drugimi listinami dokazovati obstoja obveznosti, ampak dokazno breme leži na toženi stranki (71. člen ZOR).

Zoper sodbo (očitno v delu, s katerim ni uspela) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Po njenem mnenju listina z dne 17.12.1991 ni zadolžnica, ker je zadolžnica dokazna listina o sklenjeni posojilni pogodbi, v obravnavanem primeru pa ne gre za posojilo. Tudi če gre za zadolžnico pa je to le dokaz kot vsak drug, saj ne gre za javno listino, zaradi česar tudi dokaznega bremena ni mogoče prevaliti na toženo stranko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka bi po mnenju tožene zlahka predložila ustrezne listinske dokaze o obstoju dolga, če bi jih imela. Samo priznanje dolga pa tudi ne pomeni nastanka obveznosti, če ta dejansko ne obstoji. Napada tudi odločitev o obrestni meri in meni, da bi šle tožeči stranki kvečjemu obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dalo listini z dne 17.12.1991, ki jo je ocenilo kot zadolžnico (po 323. členu ZOR obveznico), preveliko dokazno moč. Obveznica ali zadolžnica kot listina o priznanju dolga namreč sama po sebi niti ne pomeni nastanka kakšne obveznosti (za priznanje dolga v ZOR niso predpisane take posledice) niti nima za posledico prevalitve dokaznega bremena na tisto stranko, ki je dolg priznala. Po 3. odst. 323. člena ZOR se namreč domneva, da je bila obveznost dolžnika, ki mu je bila vrnjena obveznica, popolnoma izpolnjena. Obstoja torej zakonska domneva izpolnitve obveznosti, če je bila obveznica dolžniku vrnjena, ni pa predpisana domneva obstoja dolga, če ima upnik obveznico. Obveznica (po 323. členu ZOR) je torej listina kot vsaka druga in jo mora sodišče ocenjevati po splošnih pravilih o dokazovanju. Tu pa sodišče druge stopnje v celoti soglaša s trditvami pritožbe, da je tožeča stranka tista, ki bi morala predložiti še druge listine o obstoju svoje terjatve (ali vsaj kakšne druge dokaze), saj tožena stranka težko dokaže, da obveznosti in listin v zvezi z njimi ni. Ker se je prvostopno sodišče postavilo na stališče, da je že listina o priznanju dolga zadostna podlaga za "obsodilno" sodbo, dejanskega stanja ni ugotavljalo še z drugimi dokazi (tudi z uporabo določbe 3. odst. 7. člena ZPP, če jih že tožeča stranka ni predlagala). Zato je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je za pravilno odločitev v tej zadevi potrebno opraviti novo glavno obravnavo, na kateri bo treba dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotoviti. To pa je razlog za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem zahtevati, naj tožeča stranka predloži listine ali druge dokaze o obstoju terjatve ali pa razjasniti, zakaj tega ne more storiti. Šele potem bo lahko o tožbenem zahtevku pravilno odločilo. Pri tem je pritožbeno sodišče prepričano, da je treba okoliščino, da tožeča stranka ne more predložiti ustreznih dokazov, ki bi dokazovali obstoj dolga tožene stranke (če tega neupravičeno ne bo mogla storiti), po pravilih o dokaznem bremenu šteti v njeno škodo (219. in 221.a člen ZPP).

Ni pa jasno, kaj je tožena stranka mislila s pritožbo glede odločitve o obrestni meri, saj so bile tožeči stranki prisojene obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne vloge na vpogled, za kar pritožnica meni, da je pravilno. Z zgornjo mejo 8% letno, kolikor zahteva tožeča stranka, jih je le omejilo za primer, da bi bila vpogledna obrestna mera višja od zahtevanih 8%.