Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja, da za očitano kaznivo dejanje ni mogoče uporabiti četrte točke 358. člena ZKP, saj ne moremo govoriti o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodilna sodba. Očitanega dejanja glede na to, da je obdolženka izkoristila otroka za izvršitev kaznivega dejanja, ne moremo šteti kot dejanja majhnega pomena. Posledice, ki pa bi jih povzročila obsodilna sodba, pa tudi niso takšne, da bi bile v nesorazmerju z nevarnostjo takšnega ravnanja obdolženke, saj sodba ne upošteva škodljivih posledic, ki so s takšnim ravnanjem nastopili pri otroku, ki ga je obdolženka uporabila za izvršitev kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bila obdolžena A. A. na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku oproščena storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kot tudi potrebni izdatki obdolženke in nagrada njenega zagovornika so bili v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP, naloženi v breme proračuna.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila okrožna državna tožilka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja in ji izreče zapor v trajanju 2 (dveh) mesecev, prekliče pa naj ji tudi pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. II K 3024/2017 z dne 23. 1. 2017 s katero je bila obdolženki določena kazen 3 (tri) mesece zapora in ji na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen zapora v trajanju 4 (štirih) mesecev, podredno pa, da predmetno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je obdolženka skupaj s svojo vnukinjo v sostorilstvu izvršila vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, vendar je zmotno, kot navaja pritožnica v svoji pritožbi, zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njenih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba (4. točka 358. člena ZKP). Pritožnica namreč pravilno opozarja, da ne gre za neznatno nevarnost kaznivega dejanja, saj je obdolženka dejanje izvršila tako, da je za storitev očitanega dejanja uporabila svojo vnukinjo B. B., rojeno 2003 in to na način, da je za zavojem plenic zakrivala ravnanje vnukinje, ki je vzela erotični pripomoček Durex Play Vibration vreden 10,35 EUR in ga spravila v žep bunde. Takšno ravnanje obdolženke pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo kot dejanje, ki pomeni neznatno nevarnost, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo le vrednost vzetega predmeta, ne pa načina, kako je bilo dejanje storjeno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je s takšnim ravnanjem k nezakonitim ravnanjem navajala svojo vnukinjo, ki je bila v času izvršitve kaznivega dejanja še otrok, kar pomeni, da niso škodljive posledice neznatne. Sodišče prve stopnje namreč zmotno ocenjuje škodljivost posledic le v višini pridobljene premoženjske koristi in dejstva, da je obdolženka ob prijetju poravnala vrednost vzetega predmeta, ne upošteva pa škodljivih posledic, ki so s takšnim ravnanjem nastopili pri otroku, ki ga je uporabila za izvršitev kaznivega dejanja.

5. Pritožnica tudi pravilno opozarja na posebne okoliščine obdolženke, ki ne izkazujejo urejenosti obdolženke in prej kažejo na njeno nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj. Pritožnica pravilno opozarja, da je obdolženka dejanje storila v času preizkusnih dob po sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku (II K 3024/2017) in Okrajnega sodišča v Novem mestu (I K 7042/2013).

6. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami pritožnice, da iz zgoraj navedenih razlogov za očitano kaznivo dejanje ni mogoče uporabiti četrte točke 358. člena ZKP, saj ne moremo govoriti o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodilna sodba. Očitanega dejanja glede na to, da je oškodovanka izkoristila otroka za izvršitev kaznivega dejanja, ne moremo šteti kot dejanja majhnega pomena. Posledice, ki pa bi jih povzročila obsodilna sodba, pa tudi niso takšne, da bi bile v nesorazmerju z nevarnostjo takšnega ravnanja obdolženke.

7. Ker se sodišče prve stopnje do obdolženkine krivde za očitano kaznivo dejanje ni opredelilo, pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu okrožne državne tožilke, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo in ji izreče zaporno kazen, ampak je iz zgoraj navedenih razlogov sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze in ugotovitvi tudi obdolženkino kazensko odgovornost ter na podlagi tega sprejeti ustrezno odločitev.