Up-502/03 - 4

17. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž. na seji senata dne 2. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 5224/02 z dne 15. 5. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Šmarje pri Jelšah št. P-34/02 z dne 22. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.V laični ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z izpodbijanima odločbama. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega in procesnega prava ter kršitvi 23. in 25. člena Ustave. Pritožnik navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti. Sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja naj bi bila neustavna in nezakonita, ker naj bi temeljila na protiustavnem 202. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. in Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - ZP). Zato pritožnik meni, da mu je bilo znanje vožnje nezakonito odvzeto. Z odločbo Senata za prekrške naj bi mu bili kršeni pravica do sodnega varstva (23. člena Ustave) in pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Kršitev pravice do pritožbe pritožnik utemelji z navedbo, da odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na nepravilno uporabo prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ali procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Slednje bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanima odločbama, iz katerih so razvidne dejanske okoliščine storitve prekrška ter njihova razumna presoja, ki upravičuje sklepanje, da je pritožnik v konkretnem primeru odgovoren za storitev očitanega prekrška, ni mogoče očitati. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo pa za ugotovitev, da so bile kršene človekove pravice, ne zadošča.

4.Pritožnikov očitek kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni utemeljen. Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že odločalo o položaju sodnikov za prekrške (glej odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Sprejelo je načelno stališče, da je sodnike za prekrške glede na njihove pristojnosti po veljavni ureditvi prekrškov in skladno s 23. členom Ustave treba obravnavati kot del sodne oblasti. Glede na navedeno je bilo pritožniku v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno. Na prvi stopnji je o predlogu za uvedbo postopka o prekršku odločil sodnik za prekrške. Zoper prvostopenjsko odločitev sodnika za prekrške je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je vsebinsko, v skladu s svojimi pristojnostmi, tako glede kršitev procesnega in materialnega prava kot tudi glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, preizkusil Senat za prekrške. Zato za kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.

5.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave ni utemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča (organa), ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče (organ) upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Pritožniku je bilo omogočeno, da je v postopku s pritožbo pred Senatom za prekrške uveljavljal svojo pravico.

Senat za prekrške je presojal utemeljenost pritožnikovih navedb, se do njih ustrezno opredelil in svojo odločitev obrazložil.

6.Glede na navedeno je pravico do pritožbe pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako za presojo te zatrjevane kršitve ne more biti relevanten. Pravica do pravnega sredstva zoper drugostopenjsko odločbo in s tem do tristopenjskega sodnega postopka ni zajeta s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave . Ta več od dvostopenjskega sodnega odločanja (tj. več od pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

7.Navedbe pritožnika, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti ter da je sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna in nezakonita, so neutemeljene. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58) med drugim že zavzelo stališče, da "z Ustavo skladno predpisovanje novih sankcij in zaostrovanje kaznovanja ne predstavlja posega v pridobljene pravice. Vozniško dovoljenje daje pravico upravljati z nevarnim sredstvom v prometu in ga pravno ni mogoče enačiti z izobrazbo (44. točka obrazložitve)." Z odločbo št. U-I-213/98 je tudi ugotovilo, da izpodbijane odločbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic ali temeljnih svoboščin očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk