Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za pridobitev subvencije najemnine se upoštevajo osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, kakor to določa 11. odstavek 10. člena ZUPJS. To pa ne pomeni, da ni mogoče upoštevati drugačnega kroga oseb v primeru, ko podatki v najemni pogodbi ne ustrezajo dejanski situaciji. Najemna pogodba predstavlja le enega izmed dokazov pri ugotavljanju odločilnega dejstva in v primeru, ko ta ne odraža dejanske situacije, se lahko v dokaznem postopku z dokaznimi sredstvi ugotovi, ali trditve o pravno relevantnih dejstvih držijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2013 (I. točka izreka) in odločilo, da ostane odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 24. 2. 2012 v veljavi (II. točka izreka).

Glede spornega vprašanja, katere osebe se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja za potrebe ugotavljanja pogojev za pridobitev subvencije najemnin, se je sodišče postavilo na stališče, da se upoštevajo osebe navedene v najemni pogodbi, kar pa ne pomeni, da ni mogoče upoštevati drugačnega kroga oseb v primeru, ko podatki v najemni pogodbi ne ustrezajo dejanski situaciji. Sodišče je glede kroga oseb upoštevalo potrdilo gospodinjske evidence Upravne enote A. z dne 4. 2. 2013 iz katerega izhaja, da sta na naslovu najemniškega stanovanja B. 4, A. od 10. 5. 2011 dalje prijavljena zgolj tožnik in njegova zunajzakonska partnerja. Takšno dejansko stanje je skladno z navedbami tožnika v vlogi za uveljavljanje pravice iz javnih sredstev, to pa izhaja tudi iz aneksa št. ... k pogodbi o oddaji in najemu stanovanja.

2. Pritožuje se tožena stranka, ki meni, da je interpretacija 11. odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZUPJS) napačna. Povezane osebe najemnika se ugotovijo po prvem odstavku 10. člena ZUPJS, poleg tega pa se pri subvenciji najemnine upoštevajo še vse osebe iz najemne pogodbe na podlagi 11. odstavka 10. člena ZUPJS. Eden od namenov ZUPJS je, da se pri vseh osebah upošteva enak krog oseb pri vseh pravicah do katerih so upravičene, razen pri subvenciji najemnine, kjer je lahko v najemnem stanovanju več ljudi (ki niso povezane osebe), kot se jih upošteva po ZUPJS. Pritožba nadalje pojasnjuje, zakaj je bila sprejeta zakonska rešitev, da se pri subvenciji najemnine upoštevajo osebe iz najemne pogodbe, ki mora odražati dejansko stanje, saj je razlog nebivanja lahko krivdni razlog za odpoved najemnega razmerja. Meni, da je potrdilo gospodinjske evidence na katero je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, zgolj izjava posameznikov, da stalno prebivajo skupaj, ki jo organ v evidenco vpiše in njene resničnosti ne preverja. Sodišče je namenilo večjo dokazno vrednost enostranski in brezoblični izjavi stranke pred dvostranskim in obličnim pravnim poslom, kot je najemna pogodba. Glede na število postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo mora biti upravni postopek relativno enostaven, zato so običajno predpisana „dokazna sredstva“ oziroma okoliščine, na podlagi katerih center za socialno delo odloči o določeni pravici, saj bi v nasprotnem primeru bili postopki zapleteni in dolgotrajni, kar pa je v nasprotju z načelom odločanja v razumnem roku. Z uporabo stališča, ki ga je sodišče sprejelo, bi lahko prišlo do večjega števila zlorab pravic, saj bi na primer najemnik lahko z enostransko izjavo iz najemne pogodbe „izbrisal“ tiste osebe, ki imajo dohodek ali pa „dokazal“, da v stanovanju prebiva več ljudi, kot v najemni pogodbi in bi bil posledično upravičen do subvencije najemnine (ali višje subvencije), čeprav v resnici ne izpolnjuje pogojev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2013, s katero je bila odpravljena odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 24. 2. 2012 ter odločeno, da se vloga za subvencioniranje najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu B. 4, A. zavrne in je tožnik dolžan Občini A. vrniti prejeto subvencijo neprofitno najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu B. 4, A., ki jo je Občina A. izplačala na podlagi odločbe iz I. točke izreka te odločbe v času od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 1.271,76 EUR, v 30 dneh po prejemu te odločbe. Iz napadane odločbe izhaja, da je Center za socialno delo A. z odločbo z dne 24. 2. 2012 določil, da je tožnik upravičen do subvencije najemnine za neprofitno stanovanje, oddano v najem z najemno pogodbo z dne 24. 1. 1997 v višini 105,98 EUR mesečno za leto 2012. Pritožil se je najemodajalec D., kateremu je pritožbeni organ ugodil, saj je štel, da se pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev upoštevajo osebe tožnik, E.E., F.F., G.G. in H.H.. Menil je, da je Center za socialno delo ravnal napačno, ker je odločil na podlagi izjave najemnika o številu družinskih članov in ne v skladu z ustreznim dokazilom, torej najemno pogodbo. Pri tem aneksa z dne 20. 2. 2013 k najemni pogodbi z dne 24. 1. 1997 ni upošteval, saj se upošteva dejansko stanje, kot je bilo na dan vložitve vloge (7. 11. 2011).

6. Spor pred sodiščem prve stopnje se je nanašal zgolj na vprašanje, katere osebe se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja, torej ali je treba vštevati zgolj tožnika ter njegovo zunajzakonsko partnerko, kot je to upošteval Center za socialno delo A. ali pa v krog oseb, katerih premoženjski položaj se ugotavlja, sodijo tudi otroci, kot to izhaja iz izpodbijane drugostopenjske odločbe.

7. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se za potrebe ugotavljanja pogojev za pridobitev subvencije najemnine upoštevajo osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, kakor to določa 11. odstavek 10. člena ZUPJS, vendar pa to ne pomeni, da ni mogoče upoštevati drugačnega kroga oseb v primeru, ko podatki v najemni pogodbi ne ustrezajo dejanski situaciji. Najemna pogodba predstavlja le enega izmed dokazov pri ugotavljanju odločilnega dejstva in v primeru, ko ta ne izraža dejanske situacije se lahko skozi dokazni postopek z dokaznimi sredstvi ugotoviti, ali trditve o pravno relevantnih dejstvih držijo. To v konkretnem primeru pomeni, da je prvostopenjsko sodišče glede trditve tožeče stranke, kdo prebiva v najemniškem stanovanju B. 4, A., ugotavljalo, ali v njem prebivajo osebe navedene v najemni pogodbi z dne 24. 1. 1997, torej poleg tožnika in njegove partnerice tudi trije otroci, ali pa na tem naslovu prebivata zgolj tožnik in njegova zunajzakonska partnerica. Tožeča stranka je v zvezi s tem navedla dejstva, torej podala trditveno podlago in predlagala dokaze na katere je oprla svoje trditve.

8. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče. Tožnik je predložil potrdilo gospodinjske evidence Upravne enote A. z dne 4. 2. 2013 iz katerega izhaja, da sta na naslovu najemniškega stanovanja B. 4, A. od 10. 5. 2011 prijavljena zgolj tožnik in njegova zunajzakonska partnerica ter s tem dokazoval, da podatki v najemni pogodbi ne držijo, saj je od 10. 5. 2011 dalje v stanovanju živi sam s partnerko. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da ima takšno potrdilo naravo javne listine (254. člen ZPP). Da je dejansko stanje takšno kakor zatrjuje tožnik izhaja tudi iz aneksa št. ... k pogodbi o oddaji in najemu stanovanja (A7) z dne 20. 2. 2013, s spremenjenim pogodbenim določilom o uporabnikih stanovanja, ki ga je tožnik tekom pritožbenega postopka predložil tudi toženi stranki.

9. Na podlagi navedenega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo (11. odstavek 10. člena ZUPJS) in da odločitev temelji „zgolj“ na izjavi stranke.

10. Napačno je pritožbeno stališče, da obstaja v okviru posameznih dokazov večja ali manjša dokazna vrednost in je tako dvostranski oblični pravni posel dokazno „več vreden“, kot enostranska izjava stranke. V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Prvostopenjsko sodišče je trditev o tem, kdo stanuje v najemniškem stanovanju presojalo na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in tudi preverljivi ter bili dokazno podprti z javno listino in tudi z aneksom k najemni pogodbi. Takšna argumentacija prvostopenjskega sodišča je sprejemljiva in tudi prepričljiva.

11. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da bi v primeru ugotavljanja dejanskega stanja števila oseb, ki v nekem najemnem stanovanju živijo, izven števila oseb navedenih v najemni pogodbi, imelo za posledico večje število zlorab pravic in da bi bil takšen postopek zapleten in dolgotrajen. Tudi v danem primeru je prvostopenjski organ - Center za socialno delo ugotovil dejansko stanje. Zaradi tega ni bil postopek ne zapleten ne dolgotrajen.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.