Jedro

Niso podani pogoji za sodno varstvo glede izpodbijanja disciplinske odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovljeno višino materialne škode in obveznost, da jo je tožnica dolžna povrniti. Ugotovitev materialne škode lahko predstavlja zgolj kvalifikatorni element za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Delodajalec ima v skladu z 72. členom ZTPDR pristojnost za ugotovitev okoliščin, v katerih je škoda nastala, njeno višino in povzročitelja, in če delavec v roku treh mesecev te ne povrne, začne postopek za povrnitev škode pri sodišču. Pri oceni, ali pomeni disciplinska kršitev kaznivo dejanje, zadošča že ugotovitev delodajalca, da vsebuje kršitev znake kaznivega dejanja. Za obstoj hujše kršitve delovnih obveznosti ni potrebno, da bi bilo o kaznivem dejanju odločeno s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve v izpodbijanih sklepih z dne 5.10. in 11.12.1995, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti škodo v višini 2.596.752,50 SIT in 450.955,50 SIT, razveljavi in tožba v tem obsegu zavrže. V preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 5.10. in 11.12.1995, na podlagi katerih je bil tožnici izrečen ukrep prenehanje delovnega razmerja in ji naložena povrnitev škode v višini 2.596.752,50 SIT ter 450.955,50 SIT. Nadalje je s sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.4. in 28.4.1995 o začasni odstranitvi tožnice iz podjetja. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, saj je s tem, ko je zavrnilo zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov, v bistvu tudi potrdilo odločitev, s katero ji je naloženo, da toženi stranki povrne nastalo škodo, čeprav je iz obrazložitve sodbe razvidno, da sklep disciplinske komisije o povrnitvi škode ne more biti podlaga za odločitev o plačilu odškodnine, saj bi morala tožena stranka glede tega sprožiti postopek pred pristojnim sodiščem. V zvezi z očitano hujšo kršitvijo delovne obveznosti meni, da ni dokazano, da bi vpisovala na izpise neobstoječe oz. izmišljene čeke, pri čemer se posebej sklicuje na izpis čekov za dan 15.12.1994, ugotovljeno stanje rekapitulacije in naknadno pridobljen računalniški izpis čekov, ki se je glasil na znesek 317.074,00 SIT. Sodišče ni dovolj upoštevalo izpovedbe prič, ki so bile zaslišane, kot tudi dejstvo, da nekateri čeki niso bili vnovčeni iz razloga, ker so bili v določenem obdobju ukradeni. Nadalje ugovarja zastaranje začetka in vodenja disciplinskega postopka, pri čemer glede tega opozarja na datum odstranitve iz podjetja in kasnejšo uvedbo disciplinskega postopka iz razloga, ker je tožena stranka šele dne 16.6.1995, na podlagi izpisov razlik čekov, ugotovila očitani manjko.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Iz disciplinskih odločb tožene stranke z dne 5.10. in 11.12.1995, ki jih je tožnica izpodbijala v sodnem postopku, je razvidno, da je bil tožnici za storjeno hujšo kršitev delovnih obveznosti nezakonitega razpolaganja s sredstvi podjetja in druga nezakonita dejanja izrečen ukrep prenehanja delovnga razmerja po določilu 16. tč. 6. čl. Pravilnika o odgovornostih za delovne obveznosti (v nadaljevanju: pravilnik) in ji hkrati naložena povrnitev škode v višini ugotovljenega manjka 2.596.752,00 SIT in 450.955,50 SIT. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da za izpodbijanje navedenih odločb v delu, ki se nanaša na ugotovljeno višino materialne škode in obveznost, da jo je tožnica dolžna povrniti, niso podani pogoji za sodno varstvo, kar konkretno pomeni, da tožnica v tem obsegu ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Tožena stranka je sicer v skladu z določilom 25. čl. pravilnika v disciplinskem postopku lahko ugotovila obstoj materialne škode. Vendar takšna ugotovitev lahko predstavlja zgolj kvalifikatorni element za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po določilu 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ne pa že dokončno odločitev za poravnavo obveznosti iz naslova ugotovljenega manjka. Navedeno ne more biti predmet obravnave v sodnem postopku, ko se presoja pravilnost in zakonitost izvedenega disciplinskega postopka in s tem tudi utemeljenost disciplinske odgovornosti delavca. Delodajalec je namreč pristojen, da v skladu z določilom 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) ugotovi okoliščine, v katerih je škoda nastala, njeno višino in povzročitelja, pri čemer le v primeru, če delavec v nadaljnjih treh mesecih škode ne povrne, lahko sproži zaradi njenega plačila postopek pred sodiščem. To pomeni, da je v konkretnem primeru samo tožena stranka tista, ki je v skladu z navedenim zakonskim določilom aktivno legitimirana za začetek postopka pri sodišču zaradi povrnitve škode, nikakor pa ne tožnica, ki je legitimirana zgolj za sprožitev sodnega varstva v zvezi z zakonitostjo izvedbe postopka ugotavljanja odgovornosti za storitev hujših kršitev delovne obveznosti oz.

utemeljenosti izreka disciplinskega ukrepa. Zato je pritožbeno sodišče sprejelo pritožbeno navedbo, ki se nanaša na očitano postopkovno kršitev in v tem obsegu pritožbi ugodilo tako, da je v skladu z določilom 2. odst. 369. čl. ZPP (uporablja se tudi za izpolnjene druge procesne predpostavke in ne le za tiste, ki so v tem določilu izrečno navedene) razveljavilo odločitev v izpodbijanih sklepih, ki nalaga tožnici obveznost, da povrne toženi stranki ugotovljeno škodo in v tem delu tožbo zavrglo, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče pa je glede preostalega izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevek za razveljavitev sklepov o tožničini disciplinski odgovornosti, kot tudi glede izrečenega ukrepa, zavrnilo. Glede tega je sodišče pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nikakršnih bistvenih kršitev postopka. V tem obsegu vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica storila očitano hujšo kršitev delovne obveznosti na način, ko je ob zaključevanju blagajne za vzeto gotovino povečala promet na čekih tako, da je v dokumentu - izpis čekov po blagajnah in blagajnikih, za zmanjšano vrednost gotovine vpisovala čeke z neobstoječimi številkami ali imetniki. Z uporabo računalniškega programa je lahko v celoti ugotovila stanje prejetih čekov, zaradi česar je imela možnost spreminjati njihove podatke, vse z namenom, da je dosegla identičnost dnevnega prometa blagajne z rekapitulacijo izkupička. Kot izhaja iz izpovedb prič B. in Ž., je lahko prišlo do primera, da je sodelavka delala izpise za drugo sodelavko, saj so si medsebojno zaupale. Vendar je morala na koncu vsaka blagajničarka za svoj inkaso sama opraviti rekapitulacijo. Tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je bil izpis čekov nepravilen in se blagajničarki dnevna rekapitulacija ne bi mogla ujemati, bi se ob ugotovitvi vnosa prevelike vrednosti čekov moral pokazati višek gotovine, glede česar bi morala blagajničarka opozoriti svojo sodelavko. Ob tako navedenih dejstvih je bila tožničina dolžnost, da je evidentirala prejem in oddajo čekov z vso odgovornostjo, pri čemer je morala ob zaključevanju blagajne napraviti pravilno rekapitulacijo. Za poslovanje z blagajno je bila sama odgovorna, zaradi česar ne more biti upoštevana nikakršna soodgovornost ostalih sodelavcev oz. trditev, da so nepravilnosti glede poslovanja s čeki delali tudi drugi blagajniki. Nadalje je po podatkih dokumenta - izpis čekov po blagajnah in blagajnikih razvidno, kateri evidentirani čeki v spornem obdobju niso bili vnovčeni. Pri tem je bilo stanje izdanih čekov preverjeno tudi pri pristojni banki in hranilnici oz. njihovih expoziturah ter ugotovljeno, kateri čeki iz izpisa so bili izdani, ali nasprotno, niso bili izdani, ali pa so bili spremenjeni na drug način. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi morali biti čeki, ki so bili prejeti v spornem obdobju, vnovčeni oz. glede njih zaključeno poslovanje vsaj do ugotovitev inventurne komisije. Zato na podlagi navedenih dejstev ne more biti utemeljena tožničina navedba, da je bila tudi tatvina nekaterih čekov razlog, da ti niso bili vnovčeni.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo, ki se nanaša na izostanek izpiska čekov za dan 15.12.1994, navaja, da je za pravilno knjigovodsko stanje pomembno samo knjiženje terjatev iz naslova čekov na podlagi rekapitulacije in ne knjiženje na podlagi izpiska čekov.

Ob že ugotovljeni rekapitulaciji, ki je bila za ta dan potrjena s strani tožnice, se je prikazana vrednost čekov upoštevala pri ugotavljanju razlike med prejetimi in nevnovčenimi čeki. Zato trditev, da se je izginula dokumentacija - računalniški izpis čekov za navedeni dan utegnila najti, ne more biti upoštevana in ne more odločilno vplivati na odgovornost tožnice za storjene nepravilnosti v zvezi z poslovanjem s čeki in rekapitulacijami v obdobju, ki se ji očita. Tožnica je bila seznanjena s svojimi zadolžitvami glede opravljanja blagajniških del, ki so določno opredeljena v opisu del in nalog. Poleg ostalih blagajniških zadolžitev je morala posebej odgovorno ravnati z prevzeto gotovino, zaradi česar je morala s vso skrbnostjo izvajati pravilen postopek dela v blagajni, pravočasno in pravilno odvajati izkupiček ter glede tega pravočasno in natančno voditi dokumentacijo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica na takšen način zadolženih del pri toženi stranki ni izvajala. Zato ji je tožena stranka, zaradi ugotovljene odgovornosti za storjeno očitano kršitev delovne obveznosti, utemeljeno izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba se sklicuje tudi na to, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo tožničin ugovor zastaranja.

Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da si pritožba zmotno obrazlaga določilo 67. čl. ZTPDR, ki opredeljuje roke glede začetka in vodenja disciplinskega postopka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljanja tožničine odgovornosti za storitev hujše kršitve delovne obveznosti upoštevalo čas storitve kršitev od dne 12.12.1994 do 28.3.1995, pri čemer je glede očitane kršitve tudi pravilno štelo, da ima značilnosti kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da takšna ugotovitev ne pomeni že obstoj tožničine kazenske odgovornosti, saj zadošča zgolj ocena organa, ki vodi postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, zaradi česar ni potrebno, da bi bilo to predhodno pravnomočno ugotovljeno že v kazenskem postopku. Zato je povsem nepomembno sklicevanje pritožbe na datum odstranitve tožnice s podjetja oz. in da je bila kršiteljica znana že ob izdaji takšnega sklepa, saj po ugotovitvi pritožbenega sodišča glede na dejstvo, da je bila zahteva za uvedbo postopka zoper tožnico podana dne 6.7.1995, v skladu z določili 2. in 3. odst. 67. čl. v zadevi tako začetek, kot vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico, ni moglo zastarati. Ob tem pa dejstvo, da je bila tožnica odstranjena z podjetja pred datumom vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, v zadevi nima nikakršnega pomena, saj je ugotovljeno, da je tožnica zoper sklep o odstranitvi prepozno ugovarjala, zaradi česar je postala takšna odločitev pravnomočna.

Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker tako pritožbeni razlogi glede odločitve o disciplinski odgovornosti tožnice niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v tem obsegu, to je v nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela (razen glede razveljavitvenega dela, ki pa ni odločilen, da bi utemeljeval upravičenost do povrnitve stroškov v sorazmernem delu), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).