Jedro

Ugotovitve toženke, da tožniki ob vložitvi zahtevka niso predložili nobenih novih dokazov oziroma navedli novih dejstev, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, so deloma napačne, deloma pa pavšalne in premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-361/2016/64 (1312-02) z dne 20. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom upravne zadeve tožnikov združila v en postopek ter zavrgla njihove zahtevke za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v ponovljenem postopku, in sicer na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018. V obrazložitvi navaja, da so tožniki prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podali 12. 9. 2018, šele 17. 9. 2018 pa so toženki po elektronski pošti posredovali pismo pastorja A.A.-ja iz Protestantske krščanske občine B. v nemškem jeziku. Po prejemu prevoda v slovenski jezik je pristojni organ ugotovil, da nosi pismo datum 16. 9. 2018 (torej štiri dni po vložitvi zahtevkov)1. Ugotavlja, da tožniki uveljavljajo iste razloge, kot so jih navedli že v svojih prošnjah za mednarodno zaščito, in sicer težave zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Drugih razlogov ne uveljavljajo, prav tako nimajo nobenih novih dokazil ali dokumentov. Želijo zaščito, saj so njihova življenja v Iranu ogrožena. Vlagatelj je ob zaključku podaje zahtevka za svojega sina, mladoletnega vlagatelja, zgolj mimogrede pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi se v ... v letu 2017 dvakrat udeležil protestov pred iranskim veleposlaništvom, zaradi česar se boji, da so ga posneli. Opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagateljev, ki morajo v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) sami predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, kar pomeni, da mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnega sodišča RS) npr. I Up 41/2014 s 6. 2. 2014, I Up 322/2010 z 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009. Toženka je že v prvotnem postopku ugotovila, da zatrjevana sprememba vere tožnikov ni pristna. Prvi tožnik je 12. 9. 2018 eksplicitno navedel, da so razlogi za vložitev zahtevka isti, kot so bili podani ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Enako je potrdila tudi druga tožnica. Prvi tožnikovo zatrjevanje, da je vsak teden hodil v cerkev (petek in nedelja) ter da je tam molil in bral Biblijo, pa v povezavi z njegovimi izjavami v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, kjer je bilo ugotovljeno, da so njegove izjave neprepričljive in malo verjetne, ne more predstavljati nekih novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite v RS. Oseba, ki ji vera pomeni veliko in zaradi katere je pripravljena celo zapustiti izvorno državo, bi sama od sebe pojasnila, kaj ji ta vera pomeni in kako vpliva na njeno življenje, ne pa, da to pove šele na vprašanje pooblaščenke. Toženka takšno ravnanje tožnikov ocenjuje kot ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer so tožniki spremembo vere kot razlog neuspešno zatrjevali že v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite in so ta isti razlog navedli tudi kot razlog za vložitev zahtevka. Zato izjave prvega tožnika, podane na zapisnik ob vložitvi zahtevka 12. 9. 2018, ni mogoče šteti kot nov dokaz v smislu 64. člena ZMZ-1. Poleg tega je bilo pismo pastorja A.A. posredovano pet dni po vložitvi zahtevkov, kar pomeni, da vlagatelji ob vložitvi zahtevkov niso zadostili določbi prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Glede na to, da pismo ni bilo posredovano v izvirniku, ga pristojni organ ni mogel posredovati Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju v ocenitev pristnosti, zato tudi nima posebne dokazne vrednosti in ne more biti opredeljeno kot pisni dokaz, ki bi potrjeval navedbe vlagatelja in ga toženka ne more šteti kot dokazilo, ki bi bistveno povečevalo verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Iz pisma tudi ne izhajajo kakšna dodatna dejstva v povezavi z zatrjevano spremembo vere vlagateljev.2 Glede udeležbe najmlajšega sina na protestu pred iranskim veleposlaništvom navaja, da niso bili predloženi dokazi, prav tako pa prvi tožnik tudi ni natančneje navedel, kdaj naj bi ti protesti v ... potekali, zato te njegove izjave ni mogoče šteti kot novo dejstvo, sicer pa to ni bilo navedeno niti ob vložitvi zahtevka prvega tožnika, temveč šele pri vložitvi zahtevka za mlajšega sina, na katerem je bil prvi tožnik prisoten kot zakoniti zastopnik. Zato je zaključila, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka.

2. Tožniki se z izpodbijanim sklepom ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je formalni pogoj za vložitev zahtevka izpolnjen3, zato je brez podlage v zakonski ureditvi stališče toženke, da dokaza, vloženega po vložitvi zahtevka, sploh ne more upoštevati. Toženka bi se do tega dokaza morala opredeliti, saj je drugačno ravnanje v nasprotju z načelom materialne resnice. Toženka ne obrazloži v sklepu, zakaj to novo dejstvo in dokaz pomembno ne povečujeta verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite, čeravno je poglavitni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ravno to, da se toženki sprememba vere ni zdela pristna. Toženka tudi ni navedla, zakaj je štela udejstvovanje tožnikov pri verskih aktivnostih v skupnosti za brezpredmetno glede na njihove navedbe o preganjanju spreobrnjencev v Iranu. Meni, da bi se toženka, glede na stališče in napotek sodišča4, v ponovljenem postopku morala opredeliti do tega dokaza, pa tega ni storila, temveč večidel v sklepu ponavlja to, kar je že navedla v sklepu z dne 4. 10. 2018. Ponovno ni presodila novih dejstev in dokaza, temveč le pavšalno zopet navaja, zakaj ta dejstva in dokaz ne povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Prav tako ne navaja, zakaj dolgotrajna in stalna udeležba verskih aktivnosti ne bi mogla vplivati na odločitev, kljub temu, da je podprta z listinskim dokazom. Poudarjajo, da jim glede na njihovo uradno in tudi dejansko spremembo vere v primeru vrnitve v izvorno državo Iran grozi preganjanje in bi bilo zato potrebno preveriti, kako bi bili tožniki v primeru vrnitve preganjani v Iranu. Te presoje pa toženka sploh ni opravila. V pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2019 tožniki vlagajo še dokaze - fotografije, s pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2019 pa sodišču še predlagajo, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ali naj po odpravi izpodbijanega sklepa ugotovi, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite utemeljen.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. V zvezi s tožbi predloženim potrdilom Evangeličanske cerkvene občine Č., izdanim 10. 1. 2019, meni, da je nedopustna tožbena novota, poleg tega pa so tožniki 27. 3. 2018 zapustili Azilni dom v Ljubljani in so bili v RS iz Nemčije vrnjeni 5. 9. 2018. V tem času tako nikakor niso mogli biti aktivni člani Evangeličanske cerkvene skupnosti v Č. in se udeleževati njenih obredov. Zatorej je dokazna vrednost takšnega potrdila, kljub podpisu s strani škofa C.C., vprašljiva.

4. Toženka je predlagala, naj sodišče kot nedopustnih novot ne upošteva dokazov A3 in A4 – potrdil župnijskega urada Evangeličanske cerkvene občine Č. z dne 10. 1. 2019 za prvotožnika in drugotožnico.5 Navedenemu sodišče ne sledi. Skladno z odločbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, je potrebno namreč v postopkih mednarodne zaščite upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji določbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem delu. Zato sodišče navedena dokaza šteje kot pravočasna, saj sta nastala po izdaji izpodbijanega sklepa.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je le-ta postopek o prošnjah tožnikov za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite zavrgla.

7. ZMZ-1 v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito v RS že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člen ZMZ-1). Novi dokazi in nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde.

8. Postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite po ZMZ-1 je določen v skladu z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).6 Ker je RS zavezana k njeni celoviti uveljavitvi v svojem pravnem redu, je ta direktiva pomembna za razlago ZMZ-1. V zvezi s tem sodišče poudarja7, da iz Direktive 2013/32/EU izhaja, da je nov dokaz lahko „navedba“ ali „element“, torej ne le listinski dokaz, temveč tudi ustne navedbe. Ta direktiva tako v prvem odstavku 40. člena določa, da kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici, poda naknadne navedbe ali vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje.

9. Sodišče sicer sledi toženki, da so za postopke v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v veljavi posebne določbe ZMZ-1, ki dokazne standarde zaostrujejo oziroma dokazno breme za uvedbo takšnega postopka prenašajo na vlagatelja. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Vendar pa med strankama ni sporno, da je prvi tožnik ob vložitvi zahtevka podal izjavo, v kateri je navedel tako ime pastorja kot naslov cerkve v Nemčiji, kjer so vsi tožniki prakticirali evangeličansko vero v daljšem časovnem obdobju odkar so zapustili Slovenijo. Sporno ni niti to, da je povedal, da so v cerkev hodili vsak teden ob petkih in nedeljah in da so tam redno molili ter brali Biblijo. To svojo izjavo je prvi tožnik naknadno, vendar še pred izdajo prvotnega sklepa glede ponovne prošnje za mednarodno zaščito, dopolnil še s pisno izjavo pastorja Protestantske krščanske občine B., A.A.ja, z dne 16. 9. 2018. Ta pisni dokaz v celoti potrjuje navedbe prvega tožnika, da je s celotno družino sodeloval pri aktivnostih in v programih župnije, redno obiskoval bogoslužje in se udeleževal življenja v župniji.8 Tožnik je že z opisano izjavo, ki jo je šteti za navedbo o novih dejstev oziroma sklicevanje na nov dokaz v smislu 64. člena ZMZ-1, skladno z Direktivo 2013/32/EU, zadostil formalnemu pogoju, ki ga za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka določa ZMZ-1. Enako velja za vložitev izjave nemškega pastorja, zato je brez podlage v zakonski ureditvi stališče toženke, da dokaza, predloženega po vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, sploh ne more upoštevati, kar je ugotovilo že Upravno sodišče ob presoji prvotnega sklepa toženke o ponovni prošnji za mednarodno zaščito (sodba U I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018), čemur pa toženka, kljub takemu navodilu Upravnega sodišča, ni sledila. V izpodbijanem sklepu namreč ugotavlja, da tožniki niso navedli novih dejstev in dokazov oziroma so ti prepozno vloženi, saj jih niso vložili hkrati s prošnjo. Ta ugotovitev je napačna in je v očitnem neskladju tako s sodbo Upravnega sodišča I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 kot z Direktivo 2013/32/EU in s tem v nasprotju z načelom materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

10. Toženka se je sicer do tega dokaza vseeno v nadaljevanju izpodbijanega sklepa pavšalno opredelila, češ, da ne povečuje bistveno verjetnosti za mednarodno zaščito, saj je že Vrhovno sodišče RS v rednem postopku glede mednarodne zaščite tožnikov potrdilo njeno stališče, da tožniki niso pristno spremenili svoje vere, v rednem postopku pa je njihove navedbe ocenila kot neprepričljive in malo verjetne in zato nova dejstva9 in predloženi novi dokazi v zvezi s tožniki ne morejo predstavljati novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite v RS.

11. Četudi so tožniki spremembo vere kot razlog neuspešno zatrjevali že v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, bi po mnenju sodišča morala toženka glede na navedena nova dejstva in predložene nove dokaze presojati, ali se je od odločitve Vrhovnega sodišča RS v rednem postopku pri tožnikih stanje glede ne/pristne spremembe vere spremenilo in kaj to pomeni glede na stanje v Iran vrnjenih kristjanov, torej ali bi bili tožniki v takem primeru preganjani. Tega pa ni storila, saj je zgolj ocenila, da je o tem že bilo odločeno. V zvezi z udeležbo najmlajšega sina na protestu pred iranskim veleposlaništvom pa sodišče še pripominja, da je prvi tožnik, kot njegov zakoniti zastopnik, to dejstvo pravočasno navedel, in sicer v prošnji svojega sina (tega mu namreč ni bilo potrebno storiti že ob vložitvi njegovega zahtevka, kar mu očita toženka). Glede ugotovitve toženke, da prvi tožnik ni natančneje navedel, kdaj naj bi ti protesti v ... potekali (in naj zato te njegove izjave ni bilo mogoče šteti kot novega dejstva), pa sodišče dodaja, da vloga toženke v postopku ni pasivna, pač pa bi morala prvega tožnika pozvati k navedbi popolnih dejstev oziroma k njihovi dopolnitvi, če je sicer nepopolna dejstva že sam podal. To od nje zahteva že 8. člen ZUP10, ki ga ZMZ-1 ne izključuje. Tako sodišče zaključuje, da so navedene ugotovitve toženke pavšalne in premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. V ponovljenem postopku se bo tako toženka morala opredeliti do navedb tožnikov o preganjanju spreobrnjencev v izvorni državi v povezavi z njihovimi trditvami in dokazi o daljšem prakticiranju evangeličanske vere tako v Sloveniji kot v Nemčiji in s tem o njihovi pristni spremembi vere. Sodišče ob tem pripominja, da kolikor toženka dvomi v verodostojnost dokaza, predloženega v fotokopiji11, ga ne sme upoštevati, ne da bi tožnike pozvala k predložitvi izvirnika (tretji odstavek 173. člena ZUP). Toženka bo morala v ponovljenem postopku izvesti tudi presojo dokazov Župnijskega urada A3 in A4 glede na potrdilo nemškega pastorja in kaj to pomeni z vidika njihovega kontinuiranega izvrševanja vere.12 Dokazna ocena se namreč ne gradi le glede skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej, pač pa tudi vseh dokazov skupaj (10. člen ZUP).

13. Tako so ugotovitve toženke, da tožniki ob vložitvi zahtevka niso predložili nobenih novih dokazov oziroma navedli novih dejstev, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, deloma napačne, deloma pa pavšalne in premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti. Navedeno, kot že povedano, predstavlja bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Skladno s tretjim odstavkom istega člena pa je zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. V obravnavani zadevi pa so tožniki predlagali tudi razpis glavne obravnave in njihovo zaslišanje. ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona (kot v konkretni zadevi), pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, kar velja tudi za obravnavano zadevo, zato sodišče v konkretnem primeru ni izvedlo glavne obravnave. Poleg tega pa mora ugotovljene procesne kršitve odpraviti upravni organ, pristojen za odločanje v tej zadevi, zato niti niso podani pogoji za opravo glavne obravnave in izvajanje v tožbi predlaganih dokazov.

1 Iz njegove vsebine je mogoče razbrati, da so tožniki sodelovali v številnih aktivnostih in programih župnije. Redno naj bi obiskovali bogoslužje in se udeleževali življenja v župniji. Njihova udeležba v duhovnem življenju njihove cerkvene občine in tudi njihovo celotno ravnanje naj bi kazalo na verodostojnost njihovega spreobrnjenja v krščansko vero. 2 Toženka pa opozarja na to, da iz pisma izhaja, v nasprotju z zatrjevanji tožnikov, da sta se prvotožnik in drugotožnica krstila 28. 6. 2016. 3 Upravno sodišče je v 12. točki sodbe I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 prvotnega postopka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite ugotovilo, da je tožnik z izjavo pastorja, ki jo je očitno mogoče šteti za navedbo novih dejstev oziroma za sklicevanje na nov dokaz, zadostil formalnemu pogoju, ki ga za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka določa zakon. 4 Napotek Upravnega sodišča v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018 je bil, da bi se toženka morala opredeliti do tega, ali so tožniki navedli takšna nova dejstva in nove dokaze, ki bi bistveno povečali verjetnost izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Za sodišče ni sporno, da je tožnik ob podaji prvega zahteva zelo konkretno navedel svoje verske aktivnosti v cerkvi v Nemčiji in jih tekom postopka dokazno podprl z izjavo nemškega pastorja te cerkve. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče ta listinski dokaz - pisno izjavo pastorja z dne 16. 9. 2018, štelo kot dokaz, ki v celoti potrjuje navedbe tožnika, da je s celotno družino sodeloval pri aktivnostih in v programu župnije, redno obiskoval bogoslužje in se udeleževal življenja v župniji. 5 Navedeni urad potrjuje, da slednja od 28. 2. 2016, odkar sta postala člana njihove verske skupnosti, redno obiskujeta obrede in sobotne biblične ure, izvedene za skupino iranskih vernikov ter se aktivno vključujeta v njihovo skupnost. 6 UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/32/EU. 7 Kot že v sodbah in sklepih opr. št. U 1805/2008 z dne 10. 12. 2008, I U 861/2009 z dne 1. 6. 2009, I U 2858/2017-5 z dne 5. 1. 2018, I U 2121/2018 z dne 29. 10. 2018. 8 Pri čemer je iz primerjanja že vloženih dokazil v upravni spis glede krsta prvih dveh tožnikov, pa tudi glede na novi potrdili Župnijskega urada A3 in A4 jasno, da sta bila prva dva tožnika krščena v ... 28. 2. 2016 in ne 28. 6. 2016, kot je očitno pomotoma navedeno na potrdilu nemškega pastorja. 9 Sodišče še pripominja v zvezi z ugotovitvijo toženke, da bi naj oseba, ki ji vera pomeni veliko in zaradi katere je pripravljena celo zapustiti izvorno državo, sama od sebe pojasnila, kaj ji ta vera pomeni in kako vpliva na njeno življenje, ne pa, da to pove šele na vprašanje pooblaščenke, da izpovedbe tožnika, ki je bila ves čas postopka enaka, torej, da je spremenil vero, ne more secirati na tisto, kar je povedal sam in kar je povedal na vprašanje pooblaščenca, saj tožnik v postopku podaja enotno izjavo, naloga tožnikovega pooblaščenca pa je, da tožniku postavlja vprašanja, da ta lahko izpove še tisto, česar prej ni povedal. 10 Ta organ zavezuje, da ugotovi resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. 11 Skladno s 173. členom ZUP lahko stranke listine predložijo tudi v fotokopiji. 12 In sicer v zvezi s trditvijo toženke, da tožniki v času nahajanja v Nemčiji nikakor niso mogli biti aktivni člani Evangeličanske cerkvene skupnosti in se udeleževati njenih obredov.