Jedro

Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožbeni zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen do 100 %".

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 80 %.

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen do 100 %. Ni ji mogoče očitati soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zaključek o pomanjkanju njene skrbnosti sodišče sprejelo kljub temu, da je ugotovilo vrsto nepravilnosti na strani toženke. Napake je odpravljala na enak način kot A. A. B. B. je potrdil, da je toženka dopuščala poseganje v stroj z roko. Četudi je po mnenju izvedenca strojne stroke tožnica napačno ocenila, da napake ni bilo mogoče odpraviti s kladivom, ni bila dolžna vedeti oziroma znati presoditi, na kakšen način lahko poseže v stroj in kateri izmed možnih načinov je najboljši. Od nadrejenih ni prejela točnih navodil, za delo preddelavke ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in zanj tudi ni bila ustrezno usposobljena. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v nesreči pri delu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je poškodovala na stroju transfer (v nadaljevanju: stroj), ko je s posegom vanj želela odpraviti zastoj, do katerega je prišlo zaradi zataknjenega zatiča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan v obsegu 80 %, preostalih 20 % pa predstavlja tožničin soprispevek.

6.Pritožba napačno uveljavlja medsebojno nasprotje v razlogih sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki naj bi bilo podano, ker je sodišče prve stopnje kljub ugotovljenim nepravilnostim toženke pripisalo tožnici soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Ti dejstvi se namreč medsebojno ne izključujeta, saj obstoj okoliščin, ki utemeljuje zaključek o krivdni odgovornosti delodajalca za škodni dogodek (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ne onemogoča hkratne ugotovitve, da je k nastanku škodnega dogodka soprispeval delavec s svojim ravnanjem (prvi odstavek 171. člena OZ). Presoja, ali je takšen soprispevek podan, predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljena odločilna dejstva.

7.Sodišče prve stopnje je v povezavi s škodnim dogodkom ugotovilo več ravnanj toženke, ki so predstavljala kršitev različnih določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (sedma točka 3. člena, 5. člen, 9. člen, druga točka 17. člena, 2. alineja 19. člena ZVZD-1 itd.). Zaključilo je, da je podana krivdna odgovornost toženke za škodni dogodek. Med drugim je obrazložilo:

-toženka je vedela za istovrstne ponavljajoče zaustavitve stroja in bi morala vedeti, da grozi večja nevarnost za nezgodo pri odpravljanju teh (nekontroliranih) zastojev, še zlasti, ker je odprava zastoja terjala poseg v zaščito vrat (izklop te zaščite) oziroma poseg v nevarno območje stroja;

-obstajala je 3. stopnja tveganja v razponu od 0-5 (verjetnost za nezgodo pri delu);

-tovrstne zastoje so pri toženki odpravljali preddelavci;

-tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto proizvodna delavka in ni bila usposobljena za delo preddelavke, četudi se je v to delo uvajala že nekaj mesecev pred škodnim dogodkom;

-napako, ki je bila vzrok ponavljajočih zastojev stroja (pri odpravljanju takega zastoja se je zgodila tudi obravnavana delovna nesreča), bi toženka morala odpraviti z delavci, ki so bili za to izrecno usposobljeni in pooblaščeni za vstop v nevarno območje stroja brez varnostne zaščite;

-tožnica ni imela pooblastila za vstop v nevarno območje stroja in zato ne bi smela poseči v stroj ob izklopljeni zaščiti vrat - navodilo toženke, da mora odpravljati zastoj na stroju transfer ob opravljenem posegu v zaščito vrat (ki bi jo sicer varovala pred poškodbo), zato predstavlja kršitev ZVZD-1;

-toženka bi morala oceniti nevarnost, do katere je prihajalo pri odpravljanju zastojev na stroju s poseganjem delavcev v nevarno območje stroja, v ta namen dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja, na novo identificirati nevarnost in uvesti ukrepe za zmanjšanje tveganja kot npr.: preveriti izvajanje opozorila proizvajalca stroja o prepovedi premostitve in izklapljanja varnostnih stikal, tožnico praktično poučiti o nevarnostih stroja (da lahko pride do gibanja delovnih enot stroja kljub temu, da se stroj ustavi in vrata odprejo), izdelati konkretna pisna navodila za ukrepanje v primeru nekontrolirane zaustavitve stroja itd.;

-toženka bi morala nadzirati delovni proces, a je tožnica delo preddelavke opravljala brez nadzora ...

8.Toženka zoper vmesno sodbo ni vložila pritožbe, dejstvom, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o obstoju njene krivdne odgovornosti, pa v odgovoru na pritožbo ne more uspešno nasprotovati.1 Sporen je tako le (ne)obstoj tožničinega soprispevka k nastanku škodnega dogodka.

9.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnica zastoj na stroju ob škodnem dogodku odpravljala tako, da je z roko premaknila zatič iz ene v drugo pozicijo; zatem se je stroj premaknil in ji ukleščil desni palec in kazalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kršila drugi odstavek 12. člena ZVZD-1, na podlagi katerega je bila dolžna skrbeti za lastno varnost in opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Pripisalo ji je soprispevek k nastanku škodnega dogodka.

10.Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, dokazni postopek ni potrdil že ključne toženkine trditve, na kateri temelji zatrjevan tožničin soprispevek, tj. da bi morala v stroj poseči z zato prirejenim orodjem. Takšnega orodja toženka ni imela.

11.Pritožba izpostavlja izpoved tožnice, da je napake na stroju odpravljala na enak način kot A. A.,2 tj. tudi z roko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj s sklicevanjem na to tožničino izpoved ni mogoče zaključiti, da je njena mentorica odpravljala napake z roko. A. A. je namreč to zanikala, sodišče prve stopnje pa je njeno izpoved ocenilo za prepričljivo.

12.Tožnica je trdila: napake na stroju so se odpravljale s preizkuševalcem toka in kladivom, ki sicer nista bili nikjer predpisani kot orodji za odpravo napak; v konkretnem primeru je napako odpravljala z roko in ne s kladivom, ker z njim ni mogla "priti zraven"; zatič se je tudi sicer večinoma premikal z roko. Ključne prvostopenjske ugotovitve, na katere je oprt zaključek o soprispevku, so: tožnica bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom; tega očitno ni storila, temveč je (zgolj) ocenila, da zatiča s kladivom ni mogoče premakniti; mnenje izvedenca strojne stroke in ogled nasprotno dokazujeta, da je zatič možno premakniti s kladivom in to ob majhni potisni sili, zato bi na ta način lahko odpravila zastoj tudi tožnica.

13.Pritožnica utemeljeno zatrjuje obstoj okoliščin, zaradi katerih zaključek o njenem soprispevku oziroma da je bila pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, ni materialnopravno pravilen.

14.A. A. je res izpovedala, da bi tožnica morala poseči v stroj s kladivom. Vendar pa je iz razlogov izpodbijane sodbe sklepati, da to ni bil edini možen način posega. Upoštevajoč izpoved tožnice je sodišče prve stopnje razlogovalo, da je ta vedela, da se zastoji na stroju praviloma odpravljajo z orodjem. "Praviloma" pa predpostavlja, da je dopusten tudi drugačen način odpravljanja zastoja. Temu pritrjuje izpoved tehnologa B. B., da sicer ni prepričan, kako je treba premakniti zatič pri odpravljanju zastoja, misli pa, da ga je treba premakniti z roko. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved pravilno razlagalo v smislu, da je toženka (v določenih primerih) očitno dopuščala odpravljanje zastoja z roko.3 Iz prvostopenjskih ugotovitev je tako razvidno, da toženka za postopek odpravljanja zastoja ni jasno, določno in nedvoumno definirala pravila, da je uporaba kladiva (orodja) edini način za odpravljanje zastoja. Tudi sodišče prve stopnje je pritrdilo, da bi tožnica v skrajnem primeru lahko posegla v sicer nedelujoč stroj z roko, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je pri toženki obstajala jasna razmejitev med primeri, ko naj bi se za odpravo zastoja uporabilo kladivo, in primeri, ko bi se lahko uporabila tudi roka. Upoštevaje obrazloženo pritožnica utemeljeno opozarja na nejasnost toženkinih navodil o odpravljanju zastoja.4

15.Pritožba navaja, da tožnica sicer ni trdila, da ni vedela, da se v stroj posega tudi z orodjem (kladivom), a meni, da ji kljub temu ni mogoče utemeljeno naprtiti odgovornosti za to, da je ob škodnem dogodku ocenila, da s kladivom ne bo mogla poseči v stroj in je posegla vanj z roko. Takšno pritožbeno zavzemanje je utemeljeno. Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

16.Da tožnici ni mogoče utemeljeno očitati pomanjkanje ustrezne skrbnosti, zgolj dodatno potrjujejo tudi ugotovljena dejstva, da za delo preddelavke, v delokrog katerega je spadalo naloženo ji odpravljanje zastoja, ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, da za to delo ni bila usposobljena in da tudi ni bila pooblaščena za vstop v nevarno območje stroja.5

17.Kot je še obrazložilo prvostopenjsko sodišče, bi se tožnica morala zavedati, da je poseganje v stroj lahko nevarno, še zlasti ker je stroj pred zastojem kljub odprtim vratom deloval. Tudi ta ugotovitev ne predstavlja pravno relevantne podlage za ugotovitev tožničinega soprispevka. Da je rokovanje s stroji lahko nevarno, je že splošno izhodišče dela v proizvodnji, ki pa samo po sebi in zlasti ob vseh ugotovljenih okoliščinah v tem sporu ne utemeljuje soprispevka tožnice k nezgodi.

18.Toženka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sodno prakso, ki pa ne spremeni odločitve o tem, da v obravnavanem primeru soprispevka tožnice ni. Oba judikata, ki ju citira, obravnavata drugačno dejansko stanje. V zadevi Pdp 1372/2014, v kateri je bil ugotovljen 30 % soprispevek delavca, je bilo ključnega pomena, da je bila delavcu jasna dolžnost, da bi moral stroj ustaviti, a tega ni storil. V zadevi Pdp 201/2015 je bil prav tako ugotovljen 30 % soprispevek delavca, vendar se ta zoper odločitev ni pritožil, zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do (ne)ustreznosti tako določenega soprispevka.

19.Ker glede na vse obrazloženo niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo prvega odstavka 171. člena OZ, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo utemeljenost podlage tožbenega zahtevka do 100 % (358. člen ZPP).

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------

1Gre za navedbe v odgovoru na pritožbo kot npr.: tožnica ni pravilno zaustavila stroja, za delo preddelavke in odpravo zastoja je bila primerno usposobljena, toženka je zagotovila ustrezen nadzor ...

2A. A. je bila zaposlena na delovnem mestu preddelavka in je bila zadolžena za odpravljanje zastojev. Tožnico je uvajala v delo preddelavke.

3Uporabo takšnega načina odpravljanja zastoja potrjujejo tudi nekatere druge izpovedi. Npr. C. C. je videla, da so mojstri ali preddelavci odpravljali zastoj z orodjem, kladivom, roko ... D. D., ki se je v času škodnega dogodka uvajal v delo mojstra oziroma skupinovodje, je izpovedal, da so tovrstno napako, kot je obravnavana v tem sporu, odpravljali s kladivom ali roko.

4Kot je pojasnila tožnica, so bila navodila tudi sicer le ustna. Da bi toženka morala izdelati konkretna pisna navodila za ukrepanje v primeru nekontrolirane zaustavitve stroja, pa tega ni storila, je poudaril tudi izvedenec za varstvo pri delu.

5Izvedenec za varstvo pri delu je poudaril, da je treba pri ponavljajočih se napakah na stroju odpraviti to težavo, ne pa naložiti delavcem, da odpravijo napako, pri čemer je tudi uporaba kladiva zanj nesprejemljiv način odpravljanja obravnavane napake.