Jedro

Pravilna je valorizacija akontacij za negmotno škodo s faktorjem rasti cen življenjskih potrebščin.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo dne 1.3.1991 je sodišče prve stopnje dne 7.7.1993 prisodilo tožniku za pretrpljene telesne bolečine 450.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400.000,00 SIT, od teh zneskov pa odštelo upoštevaje indeks rasti življenjskih stroškov (249) dne 25.11.1991 plačanih 55.000,00 SIT za telesne bolečine in 100.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v valoriziranih zneskih 136.950,00 SIT in 249.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, naj plača tožeči 464.050,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeni, menilo pa je, da bi morala biti odškodnina za telesne bolečine za 100.000,00 SIT nižja in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za tolikšen znesek višja. Revizijo vlaga tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da bo zahtevku tožnika ugodeno v celoti ali v višjem deležu. Revizijskih razlogov posebej ne opredeli, meni pa, da je "element nematerialne škode glede na izvedeniško mnenje prenizko ocenjen, zlasti je prenizko ocenjena škoda iz naslova fizičnih bolečin, glede na dolgotrajno in boleče zdravljenje". Primorska sodišča prisojajo dosti nižjo odškodnino kot štajerska. Ne strinja se z valorizacijo plačanih akontacij, ker "zvišanje po faktorju rasti življenjskih stroškov ni primerno, saj so se drobnoprodajne cene za to obdobje nekajkrat hitreje zviševale, kot za isto obdobje faktorji zvišanja nematerialne škode". Faktor valorizacije po drobnoprodajnih cenah je nesorazmeren.

Sodišče je vročilo revizijo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ni razumljivo, kam meri revizija s stališčem, da je element nematerialne škode glede na izvedeniško mnenje prenizko ocenjen. Ne pove namreč, na kakšen element misli, niti kaj naj se ne bi skladalo s podanim izvedenskim mnenjem. Povedano velja tudi za revizijsko trditev, da je nematerialna škoda prenizko ocenjena. Takšne škode nista nižji sodišči nič ocenjevali marveč le ugotavljali njen obseg in to v skladu z določbo prvega odstavka 200. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri čemer sta se pravilno ukvarjali z intenzivnostjo in trajanjem tožnikovih telesnih in duševnih bolečin in nevšečnostim med zdravljenjem. Na te ugotovitve, ki so dejanske narave, je tudi vezano revizijsko sodišče po tretjem odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vse so nadrobno opisane v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in tožnik jim v pritožbi proti njej niti ni oporekal. Tako je revizijsko sodišče preizkusilo ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bila odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob tem je ugotovilo, da je bila odškodnina tako za eno kot za drugo škodo odmerjena v takšnih zneskih, da mora to pomeniti zadoščenje tožnikov, se pravi, da gre torej za pravično denarno odškodnino. Pri tem je še s primerjavo v naši državi prisojenih odškodnin v drugih podobnih primerih spoznalo, da odmerjeni odškodnini ne odstopata navzdol. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti valorizacije že plačanih akontacij s pomočjo faktorja naraščanja rasti življenjskih potrebščin. Tu je zopet nerazumljiva revizija, ko dela primerjavo med faktorji drobnoprodajnih cen oziroma rasti življenjskih stroškov in "faktorji zvišanja nematerialne škode", ki naj bi bili nižji. Če so s tem mišljene odškodnine, ki so jih sodišča prisojala v obravnavanem obdobju (1991-1993) za negmotno škodo, velja povedati, da so se te zviševale bolj, kot je padala vrednost denarja, ker so sodišča pripisovala dobrinam oškodovancev, kot sta to med drugim človekova telesna in duševna integriteta, večjo težo in pomen in kot odsev tega tudi prisojala višje denarne odškodnine. Gre torej prav za obraten položaj, kar pomeni, da ta del revizije ni v korist revidenta. Skratka nižji sodišči sta pravilno ravnali v duhu drugega odstavka 200. člena ZOR, ko sta plačani akontaciji valorizirali s faktorjem rasti cen življenjskih potrebščin.

Potemtakem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, po drugi strani pa revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi šlo za procesno kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), zaradi česar je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).