Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 12. 8. 2009 pri toženi stranki. Za presojo, ali je do nesreče prišlo pri opravljanju dela ali izven dela, ni odločilno, da je imel tožnik predhodno za čas od 1. 8. 2009 dalje odobren dopust. Ni sporno, da se je tožnik predčasno vrnil z dopusta in je prišel na delovišče, kjer je toženec 6. 8. 2009 prevzel izvajanje del po naročilu družbe v času od 10. 8. 2009 do 19. 8. 2009. To je obsegalo čiščenje in lupljenje objekta, in ravno pri tovrstnem delu naj bi se tožnik poškodoval. Glede na to, da je toženec naročilo sprejel šele po tem, ko je tožniku že odobril dopust, je bistveno to, da je toženec tožnika, kljub formalno odobrenemu dopustu, zaradi pomanjkanja delovne sile pozval na delo. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večji poudarek okoliščinam, ki se nanašajo na dejansko dogajanje spornega dne, ne pa listinskim dokazom, ki ne morejo odločilno prispevati k odgovoru na vprašanje, zakaj se je tožnik dne 12. 8. 2009 nahajal ravno na spornem delovišču. Ni odločilnega pomena, kako je bilo formalno urejeno koriščenje dopusta, pač pa, ali je na podlagi izvedenih dokazov in že povzetih navedb toženca, res možno zaključiti, da se je tožnik spornega dne nahajal na delovišču brez vednosti toženca. Ker je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so bili nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 21.555,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2012 do plačila ter mesečno rento v znesku 233,72 EUR od 20. 9. 2012 dalje, pri čemer je obveznost plačila po sodbi dolžna izpolniti glede mesečnih obrokov, zapadlih do sodbe v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude plačila rente pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stranki pravdne stroške 1.410,69 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je bil tožnik 12. 8. 2009, ko se je zgodila nesreča, na letnem dopustu, ter da ni dokazal, da mu je toženec odredil delo na spornem objektu. Toženec je od družbe A. dobil 6. 8. 2009 naročilo za delo, ki je obsegalo čiščenje in lupljenje objekta v času od 10. 8. 2009 do 19. 8. 2009. Tožnik se je poškodoval ravno takrat, ko je opravljal točno to delo. Tožniku je bil odobren dopust od 1. 8. 2009 do 17. 8. 2009. Ob odobritvi dopusta toženec še ni imel naročila za delo na navedenem objektu, za kar je potreboval tožnika. Toženec je imel poleg tožnika zaposlenega le še B.B., ki pa je opravljal delo na C. Ker je toženec naročila sprejel, ga je moral opraviti. Tožencu je bilo znano, da je tožnik prišel predčasno z dopusta in mu je odredil delo. Nasprotnega dokaza ni. Tožnik na sporni objekt ni mogel pristopiti drugače, kot na podlagi razmerja s tožencem, ki je bil izvajalec naročenega dela. S tem v zvezi je predlagal dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo (prijavi gradbišča, podatke o koordinatorju, varnostni načrt, ter za delo na tem gradbišču). Če bi sodišče izvedlo te dokaze bi ugotovilo, da del, ki jih je opravljal tožnik niso mogle opravljati kar neke tretje osebe, saj je dela po posebnem naročilu izvajal toženec. Sodišče je v zvezi s tem nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti, tako da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je nekritično do dejstva, da je tožena stranka sama navedla, da je bila po nesreči tožnika obveščena o tem po telefonu. Če ne bi imel zveze s to nesrečo, potem se kot delodajalec ne bi zanimal za tožnikov prevoz spornega dne, tako pa je v odgovoru na tožbo navedel celo, da ga je sam odpeljal domov. Ne le z gradbišča, tudi na gradbišče je tožnika pripeljal toženec in mu odredil delo, kar pomeni, da je bil tam. Po mnenju tožnika je toženec D.D., s katerim naj bi bil spornega dne, vpletel v dogajanje za potrebe te pravde. Sodišče ni izvedlo poizvedb pri D.D. delodajalcu, da bi tožnik to lahko ovrgel. Že pri izpolnitvi prijave nesreče pri delu je tožnik ugotovil, da je toženec noče izpolniti. Sodišče ni pravilno upoštevalo tožnikovih navedb, ki jih je podal v zvezi z vpogledom v zdravstveni karton, s čimer je želel dokazati, da je že na prvem obisku pri osebnem zdravniku povedal, da gre za nesrečo pri delu. Toženec je na tožnika izvajal pritiske, naj navede, da je šlo za nesrečo izven dela. Od njegove izjave je bila namreč odvisna obveznost toženca glede višine nadomestila plače, relevanten pa je bil tudi odnos do inšpekcijskih služb. To, da je toženec pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas spremenil v pogodbo o zaposlitvi za določen čas, samo po sebi ni pomembno, dokazuje le toženčev način ravnanja, ki kaže na to, da bi storil vse, da se njegova odgovornost za nesrečo pri delu prikrije. Ni pa to ključno za presojo bistvenega dejstva, da je toženec tožniku odredil delo, pri katerem se je pripetila nesreča. Tožnik se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da je dokazno breme pretežno na strani tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo dejstev, na katera utemeljeno opozarja pritožba, ni storilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je bistveni razlog za utemeljenost pritožbe.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dokazno breme glede slednjega elementa odškodninske obveznosti je na tožencu, medtem ko je glede nastanka škode na tožniku. Sodišče prve stopnje se je namreč za sedaj ukvarjalo le z dejanskim vprašanjem, ali je do nezgode 12. 8. 2009 prišlo pri delu ali izven dela. To je povezano z vprašanjem nastanka škode, vendar pa je sodišče prve stopnje napačno ali vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnik dokaznega bremena s tem v zvezi ni zmogel. 6. Ni toliko pomembno, da sodišče prve stopnje ni izvedlo še ostalih dokazov, ki jih je tožnik še predlagal za dokazovanje dejstva, da se je na kraju dogodka nahajal kot delavec toženca. Že izvedeni dokazi, predvsem pa navedbe toženca, da je bil takoj po tožnikovi nezgodi o tem obveščen in je s tožnikom po telefonu govoril tudi o tem, ali naj mu pokliče reševalno vozilo, ter da je nato tožnika odpeljal domov in kasneje še k zdravniku kažejo na to, da se je tožnik na delovišču nahajal z vednostjo toženca in očitno zanj opravljal delo.

7. Pri tem ni ključno, da toženec ni bil prisoten ob samem nastanku nezgode, zato dejanskega stanja tudi ni potrebno dopolnjevati v smeri, kot predlaga pritožba - s poizvedbami o delovnem času D.D., s katerim naj bi bil toženec spornega dne drugje, ne pa na kraju nesreče. 8. Pritožba utemeljeno navaja, da za presojo tega, ali je do nesreče prišlo pri opravljanju dela ali izven dela, ni odločilno, da je imel tožnik predhodno za čas od 1. 8. 2009 dalje odobren dopust. Ni namreč sporno, da se je z dopusta vrnil predčasno in nato prišel ravno na delovišče, kjer je toženec 6. 8. 2009 prevzel izvajanje del po naročilu družbe A. v času od 10. 8. 2009 do 19. 8. 2009. To je obsegalo čiščenje in lupljenje objekta, in ravno pri tovrstnem delu naj bi se tožnik poškodoval. Glede na to, da je toženec naročilo sprejel šele po tem, ko je tožniku že odobril dopust, je smiselno zavzemanje pritožbe, da je toženec tožnika, kljub formalno odobrenemu dopustu, zaradi pomanjkanja delovne sile pozval na delo. To, da je tožencu tudi E.E. pomagal pri teh delih, še ne pomeni, da ni bilo potrebe po tožnikovem delu, ter da mu toženec dela ni odredil. 9. Sodišče prve stopnje bi torej moralo dati večji poudarek okoliščinam, ki se nanašajo na dejansko dogajanje spornega dne, ne pa toliko listinskim dokazom, ki ne morejo odločilno prispevati k odgovoru na vprašanje, zakaj se je tožnik 12. 8. 2009 nahajal ravno na spornem delovišču. Ni odločilnega pomena, kako je bilo formalno urejeno koriščenje dopusta, pač pa, ali je na podlagi izvedenih dokazov in že povzetih navedb toženca, res možno zaključiti, da se je tožnik spornega dne nahajal na delovišču brez vednosti toženca.

10. V tej fazi postopka resda še ni odločilno, kdo je videl padec ali ne, vseeno pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik na delovišču nedvomno bil in tam opravljal delo, pri katerem se je poškodoval. 11. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na zdravniški karton pod A8, kjer je v zvezi z 21. 8. 2009 zapisano, da je tožnik 12. 8. 2009 padel z lestve s treh metrov in da gre za nezgodo na delu.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da ni ekonomično, da bi samo dopolnilo dokazni postopek. Poleg ponovnega sprejema dokazne ocene v zvezi z vprašanjem, ali je do nezgode prišlo pri delu ali izven dela, upoštevaje pri tem napotila pritožbenega sodišča, bo namreč potrebno predvidoma dokazni postopek dopolniti še glede ostalih elementov odškodninske obveznosti, do katerih se sodišče prve stopnje za sedaj še ni opredelilo.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.