Jedro

Škoda prvotožniku je nastala izključno zaradi dejanja samega prvotožnika (drugi odstavek 153. člena OZ), čemur se zavarovanka toženke ni mogla izogniti. Pritožbene trditve toženke o nepodanosti tudi objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, ker ni mogoče šteti, da je tožnikova škoda nastala kot neizogibna posledica vlaka kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti, ampak kot izključna posledica neskrbnega ravnanja prvotožnika, zato pa tudi ni objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, so tako utemeljene, nasprotne pritožbene trditve prvotožnika pa neutemeljene.

Izrek

Pritožbi drugotožnika in tretjetožnice se kot nedovoljeni zavržeta.

Drugotožnik in tretja tožnica sama trpita svoje pritožbene stroške.

Pritožba prvotožnika se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijani odločitvi glede ugotovljene odgovornosti prvotožnika potrdi odločitev vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek prvotožnika, s katerim je ta od tožene stranke zahteval plačilo zneska 213.589,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 210.000,00 EUR od 25. 8. 2011 dalje, od zneska 2.745,00 EUR od 11. 12. 2009 dalje in od zneska 844,59 EUR od 4. 6. 2014 dalje, zavrne.

Prvotožnik je dolžan v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.065,92 EUR.

Prvotožnik sam trpi svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo o podlagi tožbenega zahtevka prvotožnika, to pa tako, da je ugotovilo, da obstoji povračilna zaveza tožene stranke, da prvotožniku povrne škodo, nastalo v nesreči 10. 11. 2009 na postajališču v P. v obsegu 20 %, v obsegu 80 % pa trpi škodo prvotožnik sam.

2. Prvotožnik, drugotožnik in tretja tožnica so v skupno vloženi pritožbi izpodbijali vmesno sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je to odločilo, da je prvotožnik s 80 % soprispeval k nastalem škodnem dogodku in škodi. Uveljavljali so vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagali, da se njihovim pritožbam ugodi in izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se ugotovi, da obstaja povračilna zaveza toženke v obsegu 60 %, v obsegu 40 % pa trpi škodo prvotožnik sam. V pritožbah so navajali, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da obstaja le krivdna podlaga odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke, ne pa tudi objektivna podlaga, ki izhaja iz dejstva, da je zavarovanka toženke specializirana organizacija za prevoz potnikov ter da je prevoz potnikov po železnici nevarna dejavnost. Sklicevali so se na razloge, kot jih je v sodbi II Ips 588/97 zapisalo Vrhovno sodišče RS ter sodišču prve stopnje očitali, da se s strani tožeče stranke zatrjevano objektivno odgovornostjo zavarovanke toženke ni ukvarjalo. Vlak je že zaradi svoje gibalne količine nevarna stvar, ravnanje sprevodnikov in strojevodje vlaka pa je bilo tudi takšno, da bi se z njihovim minimalno skrbnim ravnanjem bilo mogoče škodnemu dogodku izogniti. Tudi sodna praksa (na primer zadeva VS RS II Ips 288/96) se je že izrekla, da železniški promet s svojim ustrojem predstavlja nevarno dejavnost, za katero železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, to nevarnost na abstraktni ravni pa potrjujejo tudi kršitve dolžnostnih ravnanj sprevodnikov in strojevodje, kot je te ugotovil izvedenec M. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da obravnavani škodni dogodek sodi med dogodke, ki jih opredeljuje 18. člen Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (v nadaljevanju ZPPŽP) in da je bilo ravnanje prvotožnika nepremišljeno in nevarno, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem preprečljivosti in pričakovanosti škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je prvotožnik skočil na vlak, ko se je ta že premikal in je od speljave do mesta nesreče vlak prepeljal 31,77 metra, zato pa je bilo zelo malo možnosti, da bi sprevodnik preprečil nesrečo z ustavljanjem vlaka pred prvotožnikovim padcem. Iz nobenega dokazila ne izhaja, da je prvotožnik skočil na vlak med njegovim premikanjem. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca M. izhaja, da v kolikor bi strojevodja ali sprevodnika ravnali s profesionalno skrbnostjo, bi morali prvotožnika opaziti in vlak ustaviti takoj ali potegniti zasilno zavoro, kar bi preprečilo povoženje prvotožnika. Izvedenec M. je napravil izračun in upošteval okoliščino, da je vlak že speljal s postaje, ko je tožnik bil na njem, razdalja 31,77 metra pa je bila prevožena le iz razloga, ker je potnik na vlaku potegnil zasilno zavoro, ne pa kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker bi se prvotožnik na vlaku peljal celih 31,77 metra. Sodišče prve stopnje je tako mimo izvedeniškega mnenja izvedenca zmotno ugotovilo, da bi bilo zelo malo možnosti, da bi zaustavitev vlaka s strani strojevodja ali sprevodnikov preprečila povoženje tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi upoštevati, da dolžnostno ravnanje sprevodnikov in strojevodje ni bilo opravljeno preden je tožnik skočil na vlak, saj ga niso spremljali in videli, pa čeprav bi ga morali in je do prevoženja razdalje 31,77 metra prišlo izključno zaradi opustitve dolžnostnih ravnanj s strani strojevodje in sprevodnikov. Njihova takojšnja oziroma predhodna zaustavitev vlaka bi preprečila povoženje prvotožnika. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem pa v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca M. Sodišče prve stopnje je v točki 10 in 12 obrazložitve sodbe zmotno zaključilo, da sta sprevodnika spremljala ravnanje potnikov ter da bi naj za tem, ko sta vstopila na vlak, naredila obhod vlaka in gledala karte. V kolikor bi ravnala tako, bi namreč videla tožnika in bi vlak ustavila s potegnitvijo ročne zavore oziroma bi K. opozorila, da s prekrižanimi rokami ne sme sloneti na oknu. Sicer pa je verodostojnost sprevodnikov in strojevodje glede na ugotovitve izvedenca M. vprašljiva. Zmoten je zaključek o nepodanosti vzročne zveze med opustitvami strojevodje in sprevodnikov. Vlakovno osebje - sprevodnika bi morala spremljati odpremo vlaka s postajališča, vse dokler ne bi vlak prevozil konca perona, kar pa že glede na njun opis tega, kar sta delala, ni bilo. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpovedbo priče J. o tem, kdaj je tožnik skočil in prijel K. za roko. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato pa posledično zmotno materialnopravno zaključilo, da je tožnik soprispeval k nezgodi 80 %. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku največ 40 %.

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev vmesne sodbe o odgovornosti njenega zavarovanca za prvotožniku nastalo škodo v obsegu 20 %. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Toženka je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje prvotožnikov položaj preden je ta skočil na okno vlaka, zmotno ugotovilo. Iz izpovedb sprevodnikov in strojevodje, da niso videli nikogar preblizu vlaka, namreč izhaja, da prvotožnik po izstopu iz vlaka ni mogel ves čas stati ob vlaku, kjer je okno. Takšen zaključek pa tudi ne izhaja iz izpovedb prič, ki so bile na vlaku. Torej nobena priča ni potrdila, da je prvotožnik stal ob vlaku pod oknom. Ob upoštevanju ugotovitve izvedenca, da je do nesreče prišlo, ko je vlak že prepeljal 31,77 metra in da prvotožnika ob pripravi na odhod vlaka ni nihče videl, bi bilo logično, da se je prvotožnik po izstopu iz vlaka oddaljil od vlaka, vendar je bil še na peronu, ko pa je vlak speljal je stekel za njim in skočil proti K. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo. Odgovornost zavarovanke toženke sicer temelji na pravni podlagi iz 18. in 19. člena ZPPŽP, vendar se presoja tudi kot objektivna odgovornost po določbah OZ. Če pa je nekdo odgovoren po kriterijih objektivne odgovornosti, ne more biti odgovoren tudi po kriterijih krivdne odgovornosti. Zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s krivdno odgovornostjo, ob tem pa zmotno zaključilo, da je njen zavarovanec ravnal nedopustno, ker v času nesreče na tleh perona postajališča ni bilo vrisane rumene opozorilne črte ter da je takšna opustitev v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilnik o opremeljenosti železniških postaj in postajališč, ki je začel veljati 4. 10. 2010, sicer določa, da mora biti na tleh perona varnostna oznaka, vendar pa nalaga ureditev postajališč v skladu s tem pravilnikom šele v rokih, ki jih predpisuje Nacionalni program razvoja javne železniške infrastrukture, najkasneje pa v rokih, določenih v zakonu, ki ureja varnost v železniškem prometu. To pa je najkasneje ob naslednji nadgradnji postajališča. Slednje pomeni, da zavarovanec v času škodnega dogodka ni ravnal nedopustno, ker na peronu ni imel narisane rumene črte. Signalni pravilnik, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ureja pomen obstoječih signalnih znakov, ne določa pa obveznosti njihove postavitve. Zato pa je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o zavarovankini kršitvi obveznosti v zvezi z opozorilno črto na peronu. Zmoten je tudi zaključek sodišča o podanosti vzročne zveze. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je nemogoče ugotoviti ali bi prvotožnik oznako sploh upošteval, je nepravilen zaključek o podanosti vzročne zveze, saj mora biti element vzročne zveze ugotovljen s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi rumena črta na peronu tožniku preprečila skok na vlak. Ker med očitano opustitvijo zavarovanca in škodnim dogodkom ni vzročne zveze, tudi ne more biti podan njen soprispevek. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, zato pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker prvotožnikovo ravnanje ni bilo v skladu z normalnim ravnanjem potnikov, je podan tudi ekskulpacijski razlog iz druge alineje 19. člena ZPPŽP, zaradi katerega je zavarovanka toženke prosta odgovornosti. Domneva vzročnosti tako ni uresničena, saj ravnanju prvotožnika ni botrovalo nevarno delovanje železnice, ampak je do njega prišlo izključno zaradi prvotožnikovega neskrbnega ravnanja, ki je bilo izven sfere delovanja nevarne stvari. Soprispevek zavarovanke toženke tako ni podan in bi bilo potrebno prvotožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

4. Odgovori na pritožbe niso bili vloženi.

O pritožbah drugotožnika in tretje tožnice:

5. Pritožbi drugotožnika in tretje tožnice nista dovoljeni.

6. Sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka prvotožnika. Ker so v predmetnem pravdnem postopku prvotožnik, drugotožnik in tretjetožnica navadni sosporniki, predstavlja vsak od njih v pravdi samostojnost stranko in njihova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodujejo drug drugemu (195. člen ZPP). Zato pa v zvezi z (delno) vmesno sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to odločilo le o podlagi prvotožnikovega tožbenega zahtevka, in ki se nanaša le na pravno razmerje prvotožnika in toženke, drugotožnik in tretja tožnica nista stranki. Zato pa, glede na določbo prvega odstavka 333. člena ZPP, njuni pritožbi zoper to sodbo nista dovoljeni in ju je bilo potrebno (na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP) zavreči. 7. Ker glede na nedovoljenost pritožb priglašeni pritožbeni stroški teh pritožnikov ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov, je pritožbeno sodišče glede njih odločilo, da jih ta trpita sama (člen 155 ZPP).

O pritožbah prvotožnika in toženke:

8. Pritožba prvotožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je prvotožnik skočil proti odprtem oknu vlaka, na katerem je bil s prekrižanimi rokami pred seboj naslonjen J. K., ko je vlak že speljal in je že bil v premikanju, ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb prič J. K. in M. D., ki sta bila kot potnika v vlaku tudi očividca prvotožnikovega skoka proti oknu, na katerem je slonel K. Na podlagi skladnih izpovedb prič K. in D., posredno potrjenih tudi z izpovedbo priče J., pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je med premikanjem vlaka prvotožnik, ki je sicer pred tem stal na peronu postajališča, skočil proti oknu, na katerem je slonel K., ter se z roko skušal prijeti za K. roko, z nogami pa se opreti na steno vagona, vendar pa se je z roko le dotaknil K., na mokri steni vagona vlaka pa mu je zdrsnilo, zaradi česar je padel najprej navzdol med peron in premikajočo vlakovno kompozicijo, nato pa z nogami pod (zadnja) kolesa vlaka. Na podlagi izpovedbe samega prvotožnika je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnik skočil proti oknu premikajočega se vlaka na ugotovljen način zato, ker se je tako želel malo peljati z vlakom. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca M. (kot ga je ta zapisal na straneh 41 in 75), pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je vlak od mesta speljave do mesta povoženja tožnika prevozil 31,77 metrov, iz izvedeniškega mnenja izvedenca M. (stran 41 in 70 izvedeniškega mnenja) pa tudi izhaja, da je bila razdalja od drugega okna od zadnjih vrat vlakovne kompozicije, kjer so policisti ob ogledu kraja dejanja našli vidno sled prvotožnikovega zdrsa (kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zapisnika o ogledu in poročila P.) in na katerem je K. slonel, do zadnjih koles vlakovne kompozicije, s katerimi je prvotožnik bil povožen, 8,43 m. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca M. (zapis na strani 74 in 75 izvedeniškega mnenja), da je glede na to, da je vlak od speljave do mesta tožnikovega povoženja prepeljal 31,77 metra, prvotožnik pa je skočil na vlak, ko se je ta premikal ter skoraj takoj za tem tudi zdrsnil z vlaka in padel pod vlak in da je bilo zelo malo možnosti, da bi lahko ob hitrosti tožnikovega skoka in padca pod vlak sprevodnik, tudi če bi prvotožnikovo ravnanje opazoval, s potegnitvijo zasilne zavore povoženje preprečil, zaključilo, da tudi če bi obstajala dolžnost sklepnega sprevodnika (M.) ali strojevodje (V.), da spremljata oziroma opazujeta izvoz vlaka s postajališča ter ob tem tudi dogajanje na peronu, glede na ugotovljene okoliščine tožnikovega skoka in padca pod vlak, strojevodja z zaviranjem vlaka, sprevodnik pa s potegnitvijo zavore, vlaka ne bi mogla ustaviti tako, da bi se preprečilo tožnikovo povoženje. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi, zato pa prvotožnikovi pritožbeni očitki o dokazni nepodprtosti takšnih dokaznih zaključkov oziroma o njihovi nasprotnosti z vsebino izvedeniškega mnenja izvedenca M., njihove prepričljivosti ne morejo omajati. Prvotožnikovi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju so tako neutemeljeni.

10. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin dogajanja ob prvotožnikovem poškodovanju na železniškem postajališču v P. 10. 11. 2009 ugotovilo: - da se je tožnik v vlakom pripeljal na postajališče v P. in tam po ustavitvi vlaka izstopil, izstopila pa sta tudi oba sprevodnika, - da je tožnik iz vlaka izstopil pri zadnjih vratih vlakovne kompozicije, ki so jo sicer sestavljali štirje vagoni (oziroma dve vlakovni kompoziciji) in je po izstopu iz vlaka ostal na peronu postajališča (okoliščina, ali je bilo to ob oknu vlaka, na katerega je bil naslonjen K., glede na razlogovanje v nadaljevanju ni odločilna), - po izstopu vseh potnikov in zatem, ko sta sprevodnika ugotovila, da nihče ne vstopa na vlak in da ni v neposredni bližini vlaka nikogar, ki bi ga lahko (premikajoči) vlak ogrožal, je najprej sprevodnik zadnje vlakovne kompozicije M. z iztegnjeno roko dal znak za odhod sprevodniku sprednje vlakovne kompozicije Zdovcu, ta pa je po preverjanju enakih okoliščin za tem z roko dal znak za odhod strojevodji V., nakar sta sprevodnika vstopila na vlak, strojevodja pa je za tem, ko je z avtomatiko zaprl vrata vlaka, začel s speljevanjem vlaka s postajališča, - od izstopa iz vlaka in med speljevanjem vlaka je prvotožnik stal na peronu postajališča, zatem pa skočil proti premikajočemu vlaku in sicer proti odprtemu drugemu oknu od zadnjih vrat naprej, na katerem je s prekrižanimi rokami pred seboj bil naslonjen J. K., ter se ga poskušal z roko prijeti za roko, z nogami pa se opreti na steno vagona pod oknom, da bi se na takšen način (še malo) peljal z vlakom, - prvotožnik se z rokami ni uspel prijeti za roko K., na mokri steni vagona pa mu je tudi spodrsnilo, zato je zdrsnil po vlaku navzdol, najprej med peron in premikajočo vlakovno kompozicijo, nato pa z nogami pod vlak tako, da so mu zadnja kolesa vlakovne kompozicije prevozila nogi, - dolžina perona na postajališču P. je bila 85 metrov, širina pa 3,5 metra in dolžina vlakovne kompozicije 88 metrov, do povoženja prvotožnika je prišlo na tirih na sredini dolžine perona, ko je vlak od speljave do trenutka tožnikovega povoženja (prevoženja nog) prevozil 31,77 metra, oddaljenost okna, na katerem je K. slonel in na katerega je prvotožnik skočil, do zadnjih koles vlakovne kompozicije, je bila 8,43 metra, - na peronu postajališča v P. v času tožnikovega poškodovanja ni bilo nobene rumene oznake ob robu perona, ki meji na tir in ki bi opozarjala ljudi na peronu, do kod se lahko brez nevarnosti zaradi po tiru premikajočega se vlaka, približajo robu perona, - ravnanje tožnika, ko je s perona skočil proti oknu, da bi se tam z rokami prijel K., ob tem pa se z nogami oprl na steno vagona ter se tako na zunanji strani vlaka, poskušal peljati na vlaku, je nenavadno, nepremišljeno in skrajno nevarno ravnanje, kar je znano tudi otrokom. Zato pa je skrajno neskrbno tudi z vidika običajnega človeka - dijaka, kot je bil prvotožnik.

11. Sodišče prve stopnje je odgovornost zavarovanke toženke presojalo na podlagi Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (v nadaljevanju ZPPŽP) in sicer na podlagi določil 18. in 19. člena tega zakona. Po določbi prvega odstavka 18. člena navedenega zakona je odgovornost železniškega prevoznika (ki je krivdna), podana za smrt, telesne in duševne okvare zdravja ali drugo poškodbo potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik na vlaku ali ko vstopa na vlak ali bo iz vlaka izstopa. Navedeni zakon, ki kot specialni predpis izključuje sicer tudi druge predpise (na primer Obligacijski zakonik), ureja torej odgovornost železniškega prevoznika in potnikov kot pogodbenih strank pogodbe o prevozu. Železniški prevoznik po navedeni določbi odgovarja potniku samo za tisto škodo, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda, ki jo je mogoče povezati z izpolnjevanjem obveznosti prevoznika iz prevozne pogodbe.(1) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se prvotožnikova nesreča ni zgodila niti med njegovim prevozom z vlakom, niti med tem, ko je izstopal iz vlaka oziroma ko je na vlak vstopal. Sodišče prve stopnje je sicer glede na strnjenost sosledja dogajanja štelo, da gre za dogodek, ki se je pripetil ob izstopanju prvotožnika iz vlaka, vendar pa je takšen zaključek sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča zmoten. Iz ugotovljenih okoliščin dogajanja izhaja, da je prvotožnik na postajališču v P. iz vlaka izstopil, odgovorno osebje zavarovanke toženke pa je za tem opravilo vsa dejanja, potrebna za izstop ter vstop novih potnikov na vlak, ter vsa potrebna dejanja za odhod vlaka iz postajališča, ki je iz postajališča tudi že speljal, ko je prvotožnik skočil proti njemu. Prvotožnik je torej na vlak skočil, ko je vlakovno osebje opravilo vsa dejanja za vstop potnikov in odhod vlaka s postajališča ter je vlak tudi že speljal s postajališča. Prvotožnikova nesreča in posledična škoda tako ni bila povezana niti z njegovim izstopom iz vlaka, niti s prvotožnikovim vstopom na vlak oziroma ni bila povezana s prevozno pogodbo prvotožnika z zavarovanko toženke. Zato ZPPŽP ne predstavlja podlage za presojo odgovornosti toženkine zavarovanke in so pritožbeni očitki toženke o materialnopravni zmotnosti presoje odgovornosti njene zavarovanke na podlagi navedenega predpisa, utemeljeni.

12. Sodišče prve stopnje je sicer glede na prvotožnikove očitke ugotavljalo in ugotovilo odgovornost zavarovanke toženke tudi na krivdni podlagi zaradi opustitve dolžnosti kot upravljavke postajališča P., da bi na robu perona po njegovi dolžini zarisala rumeno črto, sicer signalno oznako 211: “meja gibanja oseb na peronu”, kot to določa 70. člena Signalnega pravilnika (Uradni list RS, št. 123/2007) in ki je namenjena opozarjanju oseb na peronu, do kod se lahko brez nevarnosti približajo robu perona, da niso ogroženi z vožnjo vlakov po tiru ob peronu. V zvezi s slednjo je zaključilo, da je, ne glede na nemožnost predvidevanja prvotožnikovega upoštevanja takšne oznake, v vzročni zvezi s prvotožnikovim skokom na vlak oziroma posledičnim padcem in škodo, saj je do nesreče prišlo zaradi prvotožnikovega nevarnega približevanja premikajočemu se vlaku, na nevarno gibanje zaradi nevarnosti premikajočega se vlaka pa ta znak tudi opozarja (takšni razlogi predstavljajo zadostne razloge, da se lahko sodba v tem delu preizkusi, zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženke o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo pravnega predpisa, na podlagi katerega bi dolžnost takšne signalne oznake na peronu postajališča v P. v času obravnavanega dogajanja obstajala, ampak je o takšni dolžnosti zavarovanke sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca M. Neutemeljene so sicer pritožbene trditve toženke, da takšna dolžnost njene zavarovanke v času obravnavanega dogodka ni bila podana, ker je Pravilnik o opremljenosti železniških postaj in postajališč (Uradni list RS, št. 72/2009), ki je začel veljati 4. 10. 2009, še ni določal. Glede na določila prvega in tretjega odstavka 2. člena navedenega pravilnika(2), na dan tožnikovega poškodovanja 10. 11. 2009, določbe tega pravilnika glede oznak na peronu postajališč še niso veljale, saj je bilo nesporno, da se v tem času (od 4. 10. 2009 do 10. 11. 2009) ni opravila nobena nadgradnja postajališč v P. Vendar pa je pred tem pravilnikom veljaven Pravilnik o opremljenosti železniških postaj in postajališč (Uradni list RS 53/2002), ki je začel veljati 1. 1. 2003, v desetem odstavku 51. člena za postajališča določal, da morajo na peronih imeti varnostne oznake, ki se izvedejo vzporedno s tiri na razdalji 0,5 metra od roba tira v obliki 0,1 metra širokega traku rumene barve. Takšna zahtevana opremljenost perona pa je glede na prehodno določbo 53. člena tega pravilnika do dneva obravnavanega dogodka za postajališča že obstajala, saj je skrajni rok, kot je tega določala prehodna določba z vezanostjo na 111. člen Zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00), potekel 24. 9. 2008. Navedena določba Zakona o varnosti v železniškem prometu je namreč določala, da morajo biti postajališča urejena v osmih letih od začetka veljavnosti tega zakona, ta pa je začel veljati 24. 9. 2000. Torej je dolžnost zavarovanke toženke za označbo perona postajališča v P. z rumeno črto, z vsebino in pomenom, kot jo je sicer določal 70. člen Signalnega pravilnika, v času škodnega dogodka obstajala.

Utemeljene pa so pritožbene trditve toženke, da takšna kršitev zavarovankine dolžnosti ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s prvotožnikovim poškodovanjem in škodo. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je namen 0,5 metra od skrajnega roba perona potekajoče rumene črte kot signalne oznake, bilo opozarjanje oseb na peronu na območje, do koder sega nevarno vplivno območje po tirih se premikajočega vlaka. Tožnikov skok na premikajoči in odhajajoči vlak z namenom, da bi se z njim peljal, tako ni vzročno povezan s takšno kršitvijo in njenim namenom. Pritožbeni očitki toženke o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o vzročni zvezi med takšno kršitvijo in tožniku nastalo škodo in s tem o nepodanosti krivdne odškodninske podlage njene zavarovanke na podlagi takšne kršitve, so tako utemeljeni.

13. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi zgoraj ugotovljenih okoliščin, izhajajočih iz izvedeniškega mnenja izvedenca M., pravilno ugotovilo, da tudi če bi obstajala dolžnost strojevodje in sklepnega sprevodnika, kot jo je opredelil izvedenec M., (čeprav je Prometni pravilnik - Uradni list RS, št. 50/2011, veljaven v času obravnavanega dogodka, sprevodnikom ni nalagal), da med in po speljavi vlaka s postajališča, dokler zadnje vozilo ne prevozi konca perona, opazujejo dogajanje ob vlaku v vzvratnem ogledalu (strojevodja) oziroma skozi vrata vlaka (sprevodnik), v ugotovljenih okoliščinah prvotožnikovega skoka na vlak in zdrsa z vlaka pod vlak in njegovega povoženja, tudi če bi prvotožnikovo ravnanje opazila in se nanj odzvala (z zaviranjem vlaka ali potegnitvijo ročne zavore), vlaka ne bi mogla ustaviti pred povoženjem prvotožnika (oziroma prevoženja tožnikovih nog z zadnjimi kolesi vlakovne kompozicije) ter tako te ne bi mogla preprečiti. Zato pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med takšnim očitanim krivdnim ravnanjem zavarovanke toženke in prvotožnikovo škodo ni podana, s tem pa tudi ne na takšnem očitanem krivdnem ravnanju podana odškodninska odgovornost. Nasprotne pritožbene trditve prvotožnika tako niso utemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je (v točki 12 obrazložitve sodbe) s sklicevanjem na ustrezna pravna pravila (Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil, Pravilnik o notranjem redu na železnici in Prometni pravilnik) pravilno kot neutemeljene zavrnilo nadaljnje očitke prvotožnika o krivdnem (nedopustnem) ravnanju sprevodnikov in zavarovanke toženke glede zahtevanih lastnosti oken vlaka, možnega časa za vstop in izstop potnikov na postajališču in dolžnosti sprevodnika glede opozarjanja potnikov, če ti slonijo na oknu vlaka. Na podlagi le-teh je tudi pravilno zaključilo, da naslanjanje potnika na odprto okno vlaka s prekrižanimi rokami (kot je to slonel K.) in da zadrževanje potnikov na peronu oziroma postajališču (trditev, da je prvotožnik sicer na peronu stal tako blizu roba ali vlaka, da sprevodnika znaka za odhod ne bi smela dati oziroma da vlak s postaje ne bi smel speljati, prvotožnik sicer ni zatrjeval) ni prepovedano, zato sprevodnik potnika na takšno ravnanje kot prepovedano ne more opozarjati. Ker je po dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta oba sprevodnika na postajališču iz vlaka izstopila (kar pritožbeno ni izpodbijano), pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso utemeljeni tudi očitki prvotožnika v zvezi s krivdnim ravnanjem zavarovanca toženke, utemeljevanega s trditvami, da med postankom vlaka na postajališču v P. sprevodnika nista izstopila iz vlaka.

15. Ob odpadli krivdni podlagi odgovornosti zavarovanke toženke bi tako lahko prišle v poštev (še) trditve prvotožnika o objektivni podlagi odgovornosti zavarovanke toženke oziroma o njenem neobstoju, kot je to zatrjevala toženka. Teh sodišče prve stopnje sicer ni presojalo, vendar ker gre za materialnopravna vprašanja in presojo, očitek prvotožnika o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Za utemeljenost takšnega očitka je pomembna neugotovitev pravnorelevantnih dejstev, takšna pa je, kot bo obrazloženo spodaj, sodišče prve stopnje ugotovilo.

16. Kot sta sicer zatrjevali pred sodiščem prve stopnje tudi pravdni stranki, se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je železniški promet s svojim celotnim ustrojem (zlasti zaradi vožnje po tirih in velike mase železniške kompozicije) nevarna dejavnost, za katero železnica odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti.(3) Sodna praksa pa se je že večkrat tudi izrekla o tem, da vsak škodni dogodek, pri katerem je sestavni del življenjskega dogodka tudi vlak, avtomatično ni podvržen pravilom objektivne odgovornosti ter da zanj odgovarja železnica, če se pač ne uspe rešiti odškodninskega bremena. Bistvo pravil o odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo ali nevarno stvarjo namreč je, da se uresniči (konkretizira) tista vrsta (ali ena izmed vrst) abstraktne nevarnosti, zaradi katere se neka stvar ali dejavnost že na abstraktni ravni sploh opredeli za nevarno.(4) Iz ugotovljenih okoliščin prvotožnikovega poškodovanja izhaja, da v konkretnem odškodninskem primeru ne gre za takšno konkretizacijo nevarnosti ter da vzrok za škodni dogodek ni v lastnostih vlaka, kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti. Neposredni vzrok škode res pomeni prvotožnikovo povoženje z vlakom, vendar ne zato, ker pomeni vlak povečan vir nevarnosti oziroma železniški promet nevarno dejavnost, ampak zato, ker je prvotožnik, za tem, ko je vlak že speljal in se premikal s postajališča, s perona skočil nanj tako, da se je poskušal z rokami prijeti roke znanca, ki je slonel na odprtem oknu vlaka, z nogami pa se opreti v steno vagona vlaka, ter se na takšen način (na zunanji strani vlaka) poskušal peljati z vlakom, kar pa mu ni uspelo, saj se z rokami ni uspel prijeti, noge pa so mu zdrsele po mokrem vagonu navzdol, zato je zdrsel po vlaku navzdol med peron in vlakovno kompozicijo, tam pa je prišlo do prevoženja njegovih nog z zadnjimi kolesi vlaka. Pravno relevanten vzrok škode torej ni v uresničitvi abstraktne nevarnosti, ki preti z vlaka in ustroja železnice, ampak v tožnikovem skoku na premikajoči se vlak in neuspelem in neprimernem poskusu, da bi se tako, na zunanji strani vlaka, peljal z vlakom. Takšno prvotožnikovo nenavadno in skrajno nevarno ravnanje, katerega nevarnost potencira že dejstvo, da je že otrokom znano, da se premikajočemu vlaku ne smeš približati, kaj šele skakati na njega, ker je to nevarno, je tudi za običajnega dijaka, kakršen je bil prvotožnik ob poškodovanju, skrajno nepremišljeno. Nastanku škode bi se bilo mogoče zanesljivo izogniti z minimalno skrbnim ravnanjem prvotožnika. Prvotožnikovo ravnanje je tako bilo odločilni preobrat v vzročni zvezi, zaradi katerega je do nesreče prišlo oziroma do nje zanesljivo ne bi prišlo, če bi prvotožnik ravnal tako, kot se pričakuje od vsakega minimalno skrbnega človeka oziroma dijaka. Škoda prvotožniku je tako nastala izključno zaradi dejanja samega prvotožnika (drugi odstavek 153. člena OZ), čemur se zavarovanka toženke ni mogla izogniti. Pritožbene trditve toženke o nepodanosti tudi objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, ker ni mogoče šteti, da je tožnikova škoda nastala kot neizogibna posledica vlaka kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti, ampak kot izključna posledica neskrbnega ravnanja prvotožnika, zato pa tudi ni objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, so tako utemeljene, nasprotne pritožbene trditve prvotožnika pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbene trditve prvotožnika kot neutemeljene zavrnilo, pritožbi toženke pa ugodilo in (na podlagi pete alineje 358. člena ZPP) izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodninski zahtevek prvotožnika zoper toženko zaradi neobstoja krivdne in objektivne podlage odgovornosti zavarovalne toženke zavrnilo.

17. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Glede na spremembo (delne) vmesne sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče (po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP) moralo odločiti tudi o pravdnih stroških iz pravnega razmerja prvotožnika in toženke. Glede na spremenjeno odločitev je tako prvotožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti propadel, toženka pa v celoti uspela. Zato prvotožnik ni upravičen do povrnitve svojih potrebnih pravdnih stroškov, toženki pa je dolžan povrniti njene potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastopali trije sosporniki, so ti, glede na določbo prvega odstavka 161. člena ZPP, dolžni kriti stroške toženke po enakih delih. Prvotožnik je tako dolžan toženki povrniti 1/3 njenih potrebnih priglašenih pravdnih stroškov. Ti znašajo 182,76 EUR in jih predstavljajo materialni stroški vloženega odgovora na tožbo v znesku 15,00 EUR, materialni stroški v zvezi z vloženo pripravljalno vlogo z dne 16. 5. 2014 v znesku 5,00 EUR ter pričnine pričam M. in Z. vsakemu po 6,88 EUR, priči J. v znesku 26,00 EUR, priči D. v znesku 23,00 EUR in priči K. v znesku 100,00 EUR. 1/3 potrebnih stroškov, ki jih je dolžan povrniti toženki prvotožnik, tako znaša 60,92 EUR.

19. Glede na pritožbeni uspeh toženke je prvotožnik toženki dolžan povrniti tudi potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te predstavlja sodna taksa za pritožbo v znesku 1.005,00 EUR.

20. Skupaj je tako prvotoženec toženki dolžan povrniti iz naslova pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov 1.065,92 EUR. Zamudnih obresti toženka ni zahtevala, zato ji jih pritožbeno sodišče ni prisodilo (prvi odstavek 163. člena ZPP in prvi odstavek 2. člena ZPP).

21. Prvotožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 516/2002, II Ips 278/2009. Op. št. (2): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 485/2009, II Ips 849/2006, II Ips 288/96, II Ips 588/97. Op. št. (3): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 485/2009, II Ips 849/2006, II Ips 288/96, II Ips 588/97. Op. št. (4): Tako VS RS v odločbah II Ips 500/2007, II Ips 516/2002.