Jedro

Če je tožnik v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki razpolagal s (pravnomočno) odločbo, ki mu je dala pravico do začasne zadržanosti z dela ni možen zaključek, do katerega je prišlo sodišče, da tožnik ni imel pokrite začasne zadržanosti za delo in da bi moral upoštevati odločbo, ki mu je, v nasprotju z veljavno postopkovno ureditvijo, skušala odvzeti pravnomočno priznano pravico.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep direktorja tožene stranke z dne 22.11.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela ter mu je dolžna povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. V njegovem primeru ni šlo za neopravičeno odsotnost z dela. Je težko bolan, zato je bil dolgo časa v bolniškem staležu, večkrat pa je sprožil postopek za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Na podlagi dokončne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) z dne 22.4.1993 mu je bila priznana začasna nezmožnost za delo vse do dokončne odločitve organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) o ugotovitvi invalidnosti III. kategorije. Zato je bil prepričan, da je njegova odsotnost z dela opravičena, ne glede na drugačne odločbe, ki jih je prejel od ZZZS. Zato v njegovem primeru prenehanje delovnega razmerja ni v skladu z določbami konvencije št. 158 MOD. Povsem neutemeljeni so tudi zaključki sodišča, da se ni vrnil na delo. V podjetje se je vrnil, da bi opravičil svojo odsotnost, za katero je bil prepričan, da je utemeljena. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljene. Revizija drugih revizijskih razlogov ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi pa je utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v obravnavanih sodbah kot materialen predpis uporabili določbe 3. točke drugega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ugotovili sta, da je bil tožnik z dela odsoten neopravičeno, ker je bil seznanjen z mnenjem zdravniške komisije prve stopnje z dne 2.9.1993, ki je podala mnenje, da se mu bolniški stalež zaključuje z 11.9.1993 in da je za delo od 13.9.1993 do 13.10.1993 sposoben s skrajšanim delovnim časom, da v organizaciji ni več želel delati, to pa pomeni, da mu je delovno razmerje zakonito prenehalo po določbah 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR in 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Pri tem nista posvetili potrebne pozornosti dejstvu, da je tožnik razpolagal z dokončno in pravnomočno odločbo ZZZS z dne 22.4.1993, ki mu je dajala pravico do zadržanosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo do dokončne odločbe pristojnega organa ZPIZ o ugotovitvi III. kategorije invalidnosti (ta invalidski postopek je bil končan šele z odločbo ZPIZ št. ... z dne 22. novembra 1994). Bistvo pravnomočnosti, tudi v upravnem postopku, je namreč prav v tem, da izdane odločbe, razen v skladu z zakonsko predpisanimi možnostmi, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, ki bi nadomestila prejšnjo odločbo, kar velja tudi v primeru, če zadeva ni bila pravilno rešena. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92), ki se uporablja tudi v postopkih uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja (85. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93), ima določbe, ki omogočajo spremembo in odpravo odločbe v zvezi z upravnim aktom (261. člen), odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (263. člen) in razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stanke (265. člen). Vendar v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se pristojni organi odločili za katero od teh oblik. Pravnomočna odločba pa pravno učinkuje, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni. Zato po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da tožnik svojega izostanka z dela ne bi mogel opravičiti, še manj pa je mogoče zaključevati, da pravnomočna upravna odločba, ki terminsko pokriva čas prenehanja delovnega razmerja, za odločanje v delovnem sporu ni pravno relevantno dejstvo. Pravno nesprejemljivo je stališče v izpodbijani sodbi, po katerem bi se strokovne (pravne) napake v postopkih pristojnih organov (zdravstvene skupnosti) obravnavale kot napake delavca, še posebno, ker je od tega odvisno njegovo delovno razmerje in s tem njegova socialna varnost. Dejstvo je, da je tožnik v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki razpolagal s (pravnomočno) odločbo, ki mu je dala pravico do začasne zadržanosti z dela. Zato ni možen zaključek, do katerega je prišlo sodišče, da tožnik ni imel pokrite začasne zadržanosti za delo in da bi moral upoštevati odločbo, ki mu je, v nasprotju z veljavno postopkovno ureditvijo, skušala odvzeti pravnomočno priznano pravico.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena zakona o pravdnem postopku reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v dokaznem postopku ugotoviti vsa za novo odločitev relevantna dejstva. Pri novem odločanju bo sodišče (23. člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94) moralo odločiti tudi glede sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 8.3.1994, čeprav je bilo z njim odločano že po vložitvi tožbe, tako da ustrezen tožbeni zahtevek glede tega sklepa (tudi kasneje) ni bil postavljen, saj bo le tako lahko v celoti rešen spor med strankama postopka.

Odločitev o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP, ZUP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).