Jedro

Za vstop v pravdo novega tožnika kot enotnega sospornika ni potrebno soglasje toženca, prav tako pa sodišče s tem v zvezi ne izdaja niti dekleratornega sklepa kot v primeru odločitve o dopustnosti intervencije po 200. čl. ZPP. V primeru, da je stečajni dolžnik kot prevzemna družba v roku iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL vstopil v pravice in obveznosti pripojene družbe, pa je poleg dejanj, ki jih je storil stečajni dolžnik, kot izpodbojna dejanja potrebno upoštevati tudi dejanja pripojene družbe, v kolikor so za to izpolnjeni tudi drugi pogoji izpodbojnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Subjektivni element izpodbojnosti mora biti namreč podan v času izpodbijanega dejanja. V tem času pa je z vidika tožene stranke lahko relevantno zgolj vedenje o ekonomsko finančnem stanju subjekta, čigar dejanje se izpodbija, saj tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju s stečajnim dolžnikom. To pomeni, da v kolikor slabo ekonomsko finančno stanje ne bi bilo podano tudi na strani pravnega prednika stečajnega dolžnika, bi bil že zaradi tega izključen subjektivni element izpodbojnosti. Ob predpostavki, da je izkazano slabo ekonomsko - finančno stanje dolžnika, ki je bil po izpodbijanem dejanju pripojen k družbi, nad katero je bil uveden stečajni postopek, ni razumnega razloga, da domneva iz 1.tč. 4.odst. 125.čl. ZPPSL ne bi veljala tudi za razmerje med takšnim upnikom in dolžnikom.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep se zavrže. 2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da se je A d.o.o. v stečaju od 19.12.2003 postopka udeleževal kot sosporniški intervenient na strani tožeče stranke, od 13.2.2004 pa kot drugotožeča stranka (1. točka izreka). Hkrati je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da pravno dejanje B d.o.o. kot pravnega prednika stečajnega dolžnika A d.o.o. v stečaju, storjeno v korist tožene stranke in sicer nalog njegovemu dolžniku C d.o.o., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 1.000.000,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 1.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku

1.000.000,00 SIT, nima učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika A d.o.o. v stečaju (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo v stečajno maso družbe A d.o.o. v znesku

1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 do plačila (3. tč. izreka) in povrnitev pravdnih stroškov prvotožeči stranki v znesku 33.000,00 SIT in drugotožeči stranki v znesku

175.302,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2005 do plačila (4. tč. izreka).

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno temu pa je predlagala, da naj odločitev o stroških postopka spremeni tako, da zahtevo prvotožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba zoper izpodbijani sklep (1. tč. izreka izpodbijane odločbe) ni dovoljena, pritožba zoper izpodbijano sodbo pa ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper izpodbijani sklep Glede dopustnosti pritožbe tožene stranke zoper izpodbijani sklep je potrebno upoštevati, da je tožbo vložila prvotožeča stranka dne

10.12.2003, drugotožeča stranka pa je 19.12.2003 priglasila intervencijo, katero je glede na pravni učinek sodbe na intervenienta potrebno upoštevati kot sosporniško intervencijo (glej obrazložitev sklepa pritožbenega sodIšča I Cpg 758/2004 z dne 23.9.2004). Dne

13.2.2004 pa je drugotožeča stranka podala izjavo, da vstopa v pravdo kot tožeča stranka kot enotni sospornik. Podlaga za vstop novega tožnika v pravdo je v 2. odst. 191. čl. ZPP. Za vstop v pravdo novega tožnika kot enotnega sospornika ni potrebno soglasje toženca, prav tako pa sodišče s tem v zvezi ne izdaja niti dekleratornega sklepa kot v primeru odločitve o dopustnosti intervencije po 200. čl. ZPP. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene trditve, da bi prvostopenjsko sodišče moralo tožbo prvotožeče stranke zavreči, o čemer je pritožbeno sodišče svoje stališče zavzelo že v sklepu I Cpg 758/2004 z dne 23.9.2004. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče poziv prvotožeči stranki z dne 9.2.2004 na popravo tožbe vročilo 20.2.2004, to je po tem, ko je drugotožeča stranka že podala izjavo o vstopu v pravdo kot drugotožeča stranka.

To pa pomeni, da bi že iz tega razloga moral biti navedeni poziv vročen tudi drugotožeči stranki, saj izjava o vstopu v pravdo novotožeče stranke kot enotnega sospornika učinkuje sama po sebi. V takšni situaciji se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe zgolj za sklep procesnega vodstva, ki ima pojasnilno naravo, zoper katerega pa ni dovoljena pritožba (2. odst. 270. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na pritožbo zoper sklep iz 1. tč. izreka izpodbijane odločbe, kot nedovoljeno zavrglo (1. odst. 343. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo Upoštevajoč navedene razloge v zvezi z dopustnostjo pritožbe zoper izpodbijani sklep se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki glede relativne bistvene kršitve postopka, ki naj bi jo storilo prvostopenjsko sodišče s tem, da v nasprotju z 200. čl. ZPP ni izdalo sklepa o predlagani intervenciji s strani drugotožeče stranke. S podano izjavo drugotožeče stranke o vstopu v pravdo, je odločanje o dopustitvi intervencije postalo brezpredmetno. Odločitev o ne dopustitvi intervencije ima namreč učinek šele od pravnomočnosti tovrstnega sklepa, medtem ko mora sodišče že opravljena pravdna dejanja intervenienta upoštevati (2. odst. 200. čl. ZPP). Po podani izjavi o vstopu v pravdo kot drugotožeča stranka odločanje o njenem predhodnem predlogu za intervencijo ni imelo več smisla.

Glede pritožbenega sklicevanja na določbo 3. odst. 191. čl. ZPP pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je drugotožeča stranka v pravdo vstopila v času predhodnega preizkusa tožbe in to še pred iztekom roka za odpravo pomanjkljivosti po pozivu sodišča z dne 9.2.2004. Ker prvostopenjsko sodišče na odpravo pomanjkljivosti ni pozivalo tudi drugo tožečo stranko, je šteti, da je bila pomanjkljivost (pravilen naziv tožene stranke) odpravljena z vlogo drugotožeče stranke z dne

28.6.2004. V kolikor se pritožbene trditve v tem delu nanašajo na v postopku zatrjevano prekluzijo drugotožeče stranke za vstop v pravdo, sklicujoč se na določbo 1. odst. 129. čl. ZPPSL, pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, da je drugotožeča stranka izjavo o vstopu v pravdo podala po izteku šestmesečnega roka za vložitev tožbe po 1. odst. 129. čl. ZPPSL, ne vpliva na njen položaj kot tožnika v tem postopku. Prekluzija iz 1. odst. 129. čl. ZPPSL je namreč določena za vložitev tožbe. Če je tožba pravočasno vložena, ni ovir, da se drugotožeča stranka kot stečajni dolžnik, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, pridruži prvotnemu tožniku tudi po izteku prekluzivnega roka iz 1. odst. 129. čl. ZPPSL.

Glede pritožbenih očitkov, da tožeči stranki v nasprotju z določbo

125. čl. ZPPSL izpodbijata pravno dejanje, ki ga ni storil stečajni dolžnik, temveč druga pravna oseba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi kot drugo pravno osebo označuje družbo z nazivom Bx d.o.o. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri tem za očitno pisno pomoto v pritožbi, saj je prvostopenjsko sodišče obravnavalo zahtevek glede izpodbojnosti ravnanja, ki naj bi ga izvršil pravni prednik drugotožeče stranke, družba B d.o.o. V tem smislu je pritožbeno sodišče pritožbo upoštevalo kot da se nanaša na dejanje družbe B d.o.o.

Pritožnik v pritožbi pritrjuje trditvam tožečih strank v postopku, da se je B d.o.o. po opravljenem izpodbijanem dejanju pripojil sedanjemu stečajnemu dolžniku, to je drugotožeči stranki, ki je s tem prevzela vse pravice in obveznosti pripojene družbe. Pritožnik pa zatrjuje, da v času pripojitve sedanjemu stečajnemu dolžniku B d.o.o. ni imel nobene pravice ali obveznosti do tožene stranke. Po mnenju pritožnika zato sedanji stečajni dolžnik zaradi pripojitve ni pridobil pravice izpodbijati kakršnegakoli pravnega dejanja, ki ga je storil B d.o.o., ne pa stečajni dolžnik.

Res je, da 1. odst. 125. čl. ZPPSL ureja izpodbojnost dejanj stečajnega dolžnika, storjenih v zadnjem letu pred dnem stečajnega postopka. V primeru, da je stečajni dolžnik kot prevzemna družba v roku iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL vstopil v pravice in obveznosti pripojene družbe, pa je poleg dejanj, ki jih je storil stečajni dolžnik, kot izpodbojna dejanja potrebno upoštevati tudi dejanja pripojene družbe, v kolikor so za to izpolnjeni tudi drugi pogoji izpodbojnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je potrebno obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti v primeru izpodbijanja dejanja pravnega prednika stečajnega dolžnika presojati v razmerju učinkov dejanja do stečajnega dolžnika. Za obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti je potrebno izkazati, da je v posledici izpodbijanega dejanja prišlo do prikrajšanja stečajne mase stečajnega dolžnika. S tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče prikrajšanost stečajne mase drugotožeče stranke ugotovilo v tem, da bi v primeru, da asignacije ne bi bilo, asignat izpolnil stečajnemu dolžniku oziroma njegovemu pravnemu predniku kot svojemu upniku znesek, ki ga je prejela tožena stranka. Z vidika objektivnega pogoja izpodbojnosti je torej odločilno ali je takšno dejanje pravnega prednika stečajnega dolžnika imelo vpliv na stečajno maso in s tem na obseg poplačila ostalih upnikov. Prenehanje terjatve pravnega prednika stečajnega dolžnika zoper asignata nedvomno pomeni posledično tudi zmanjšanje obsega stečajne mase stečajnega dolžnika.

Po mnenju pritožbenega sodišča z vidika obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti ni razlike med primerom, ko gre za izpodbojno ravnanje samega stečajnega dolžnika in izpodbojnim ravnanjem njegovega prednika, storjenim pred pripojitvijo k stečajnemu dolžniku.

Za izpodbojnost pravnih dejanj stečajnega dolžnika mora biti izpolnjen tudi subjektivni element, to je vedenje upnika, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika. V tem okviru je potrebno odgovoriti na vprašanje ali je sploh mogoče govoriti o subjektivnem elementu izpodbojnosti, ko gre za dejanje, ki ga ni izvršil stečajni dolžnik, temveč njegov pravni prednik. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ta okoliščina načeloma ne izključuje izpodbojnosti samega dejanja, če je bilo v času izpodbijanega pravdnega dejanja podano slabo ekonomsko finančno stanje tudi na strani pravne osebe, katere dejanje se izpodbija.

Subjektivni element izpodbojnosti mora biti namreč podan v času izpodbijanega dejanja. V tem času pa je z vidika tožene stranke lahko relevantno zgolj vedenje o ekonomsko finančnem stanju subjekta, čigar dejanje se izpodbija, saj tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju s stečajnim dolžnikom. To pomeni, da v kolikor slabo ekonomsko finančno stanje ne bi bilo podano tudi na strani pravnega prednika stečajnega dolžnika, družbe B d.o.o., bi bil že zaradi tega izključen subjektivni element izpodbojnosti.

Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je, da je bila družba B d.o.o. v času izpodbijanega dejanja asignacije nesolventna, saj je imela po 20.2.2002 blokiran žiro račun do njegovega zaprtja po uradni dolžnosti dne 30.6.2002. Pritožnik v pritožbi navedene ugotovitve izpodbija zgolj z očitkom absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče v utemeljitvi sodbe ni navedlo dokazov, na katerih je utemeljilo takšno ugotovitev.

Pritožbeno sodišče se s takšnim očitkom ne strinja.

Dolžnost pravdnih strank v postopku je, da navedejo dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. čl. ZPP). Drugotožeča stranka je trditve o slabem ekonomsko finančnem stanju družbe B d.o.o. v času storitve izpodbijanega dejanja ponudila v pripravljalni vlogi z dne 26.4.2005 in v zvezi s tem tudi ponudila dokaze. Tem trditvam je tožena stranka zgolj pavšalno nasprotovala na naroku za glavno obravnavo dne 12.5.2005 (glej zapisnik o glavni obravnavi na list. št. 52). Ob tako pomanjkljivih trditvah tožene stranke je neutemeljen očitek pritožnika, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče priezkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ugotovitve temeljijo na listinskih dokazih, ki sta jih ponudili pravdni stranki v dokazne namene. Drugotožeča stranka je trditve glede nesolventnosti družbe B d.o.o. v času storitve izpodbijanega dejanja utemeljevala na trditvah o blokadi žiro računa navedene družbe s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.2002 (A 10) in sklicujoč se na izkazan obseg transakcij na žiro računu navedene družbe v času od 1.1.2002 do 30.6.2002, to je tik pred opravljenim izpodbijanim dejanjem dne 1.7.2002. Pritožbeno sodišče zato v tem delu pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena dalj časa trajajoča nesolventnost družbe B d.o.o. izkazuje njegovo slabo ekonomsko finančno stanje. Te okoliščine predstavljajo tudi stečajni razlog v smislu 2. čl. ZPPSL v povezavi z 2. odst. 12. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij. S tem v zvezi pa je potrebno pojasniti, da za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti zakon ne zahteva, da bi že v času izpodbijanega dejanja morali biti izpolnjeni pogoji za stečaj, o čemer bi morali upniki vedeti. Zadostuje izkazanost ekonomsko-finančne situacije, ki nakazuje na možnost uvedbe stečajnega postopka nad takim dolžnikom. Okoliščine, ki jih je s tem v zvezi ugotovilo prvostopenjsko sodišče za družbo B d.o.o. temu kriteriju nedvomno zadostujejo.

Sodišče prve stopnje je obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti ugotovilo, sklicujoč se na s strani tožene stranke neizpodbito zakonsko domnevo iz 1.tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL, ker izpolnitev obveznosti z asignacijo ni bila dogovorjena v okviru pravnega posla, iz katerega je izhajala terjatev tožene stranke, zaradi česar je bila izpolnitev opravljena na neobičajen način. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravno zmotno stališče pritožnika, da navedene domneve ni mogoče uporabiti v primeru, ko gre za izpodbijanje pravnega dejanja, ki ga ni storil stečajni dolžnik, temveč njegov pravni prednik.

Subjektivni element izpodbojnosti pomeni po svoji vsebini izkazan odnos upnika do dolžnika, iz katerega je sklepati, da sta z izpodbijanim dejanjem dolžnik in upnik zasledovala cilj ugodnejšega poplačila upnika. Ob predpostavki, da je izkazano slabo ekonomsko - finančno stanje dolžnika, ki je bil po izpodbijanem dejanju pripojen k družbi, nad katero je bil uveden stečajni postopek, ni razumnega razloga, da domneva iz 1.tč. 4.odst. 125.čl. ZPPSL ne bi veljala tudi za razmerje med takšnim upnikom in dolžnikom. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi bila domneva upoštevna samo v primeru, če bi bili stečajni upniki tudi upniki B d.o.o., ki do pripojitve niso bili poplačani. Vprašanje na katere druge upnike je imelo dejanje vpliv, je namreč vprašanje objektivnega pogoja izpodbojnosti, katerega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na položaj upnikov A d.o.o v stečaju. Glede na to, da pritožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve, da izpodbijano dejanje ni bilo dogovorjeno v okviru temeljnega posla, je tako pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o obstoju domneve glede vedenja tožene stranke za ekonomsko-finančno stanje B d.o.o..

Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti navedene zakonske domneve, je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je toženi stranki naložilo plačilo prejetega zneska v stečajno maso družbe A d.o.o. v stečaju (2.odst. 130.čl. ZPPSL). Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, zato je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Neutemeljen je tudi očitek pritožnika glede povrnitve pravdnih stroškov prvi tožeči stranki. Kot je bilo že obrazloženo, je neutemeljena pritožbena trditev, da bi prvostopenjsko sodišče moralo tožbo prvotožeče stranke zavreči, saj je drugotožeča stranka še pravočasno odpravila pomanjkljivosti v tožbi. Prvotožeči stranki pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo zgolj priglašene stroške z vložitvijo tožbe.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s

1. odst. 154. čl. ZPP).