Jedro

Osebna preiskava brez odredbe sodišča je izjema, zato s prenizko postavitvijo kriterijev njene uporabe ni dopustno širiti.

Nevarnost, da bo tisti, zoper katerega policija izvršuje sklep o privedbi ali mu je vzela prostost, odvrgel, skril ali uničil predmete, mora temeljiti na okoliščinah konkretnega primera.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je v ponovljenem postopku obsojenega V. P. ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen 1.929,60 EUR. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice kot neutemeljeni zavrnilo. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka, razen nagrade in potrebne izdatke zagovornice.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, po predlogu obsojenca pred spremenjeni senat. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila, da zahtevi nista utemeljeni. V ponovljenem postopku je sodišče natančno ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojenec skrival določen predmet v predelu genitalij in obstoj suma, da bo ta predmet odvrgel, saj se je v neposredni bližini nahajala WC školjka. Obširna obrazložitev vloženih zahtev za varstvo zakonitosti po vsebini predstavlja le očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec je podal obsežen odgovor, v katerem nasprotuje ugotovitvam vrhovne državne tožilke in poudarja svoje navedbe iz zahteve, v smislu, da bi pravilna in zakonita uporaba zakona vodila le v njegovo oprostitev vseh očitkov.

B.

5. Zadeva je bila prvič pred Vrhovnim sodišče glede očitanega kaznivega dejanja s sodbo I Ips 67355/2010 z dne 22. 3. 2012 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je zaključilo, da dežurni policist na policijski postaji v Novi Gorici ni opravil varnostnega pregleda obsojenca, temveč osebno preiskavo, saj je od obsojenca najprej zahteval, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi, nato pa mu je ukazal, da se do golega sleče, pri čemer je bilo pri obsojencu najdenih 30,28 gramov heroina, ki ga je obsojenec, ko si je na ukaz policista moral sleči hlače, sam izročil. Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega izhodišča, da je bil opravljen varnostni pregled, ni ukvarjalo z obstojem okoliščin, ki bi na podlagi četrtega odstavka 218. člena ZKP utemeljevale izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča. Vrhovno sodišče je zato dalo napotek, naj sodišče v novem sojenju najprej razjasni, kdaj in na kakšen način sta policista, ki sta opravila pregled obsojenca, opazila, da ta v predelu genitalij skriva določen predmet. Če se bo izkazalo, da sta izboklino v predelu obsojenčevih genitalij opazila še preden sta od njega zahtevala, da sleče vrhnje hlač, bo moralo sodišče nadalje raziskati, ali so v dani situaciji obstajali pogoji za izvedbo osebne preiskave v skladu s četrtim odstavkom 218. člena ZKP.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice

6. Glavni očitek zagovornice je, da pogoji za opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča niso bili podani. Ker sodišče ni sledilo njeni zahtevi po izločitvi dokazov, pridobljenih s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin, je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri uveljavljanju te kršitve pa zagovornica najprej nasprotuje ugotovitvi sodišča, da sta policista najprej opazila izboklino na hlačah, šele nato pa zahtevala od obdolženca, naj se sleče. V zahtevi povzema izpovedbe policistov iz preiskave in z obeh glavnih obravnav ter zaključuje, da sta policista obsojenca najprej pozvala, naj sleče hlače, šele nato sta opazila zavitek z drogo. V povezavi s temi navedbami zagovornica uveljavlja še kršitev načela in dubio pro reo, ker je sodišče poklonilo vso vero policistu P., izpovedbo policista F., ki je izpovedal v obsojenčevo korist, pa je povsem prezrlo. Že v pritožbi je zagovornica uveljavljala, da je policist P. spreminjal svojo izpovedbo in se izkazal za neverodostojno pričo, pa se višje sodišče do teh pritožbenih navedb ni opredelilo.

7. Na vprašanje, kdaj so policisti opazili, da obsojenec nekaj skriva v predelu genitalij, je odgovorjeno na 15. in 16. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sodišče je zaključilo, da je policist P. najprej opazil, da obsojenec v predelu genitalij skriva določen predmet, šele nato je od njega zahteval, naj sleče vrhnje hlače. Obsojenec je z rokami prekrival predel genitalij in se s telesom obračal stran od policista, na podlagi takšnega nenavadnega obnašanja pa je policist P. posumil, da obsojenec nekaj skriva. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do nasprotij med izpovedbami policistov P. in F. Kot prvo sodišče ugotovi, da je bil le policist P. skupaj z obsojencem v celici za pridržanje in je bil le on odgovoren za nadzor nad obsojencem, policista F. in G. pa sta se nahajala na hodniku blizu vratom, ki vodijo v celico, pri čemer nista bila posebej pozorna na dogajanje v celici. Policist F. je na dogajanje postal bolj pozoren šele, ko je zaslišal vedno bolj glasne pozive policista P., ki je prvi opazil, da obsojenec nekaj skriva, naj izroči predmet. Nepozornost policista F. na samo dogajanje v celici tako pojasni nasprotja med izpovedbami policistov, kot tudi dejstvo, zakaj je policist F. drogo opazil šele, ko je obsojenec na poziv policista P. slekel vrhnje hlače. Iz obrazložitve višjega sodišča izhaja, da se je s takšnimi dokaznimi zaključki strinjalo tudi pritožbeno sodišče, zato ni moč pritrditi zagovornici, da se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu sploh ni opredelilo. Po presoji Vrhovnega sodišča ima obrazložitev sodbe razumne razloge o tem, kdaj je bilo s strani policistov zaznano, da obsojenec nekaj skriva. Kolikor pa zagovornica ne sprejema zaključka sodišča, da je policist P. zaznal, da obsojenec nekaj skriva, še preden ga je pozval, naj sleče vrhnje hlače, uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V drugem delu zahteve pa zagovornica navaja, da pogoji za osebno preiskavo brez odredbe sodišča, tudi če sodišče izhaja iz dejstva, da sta policista opazila, da obsojenec nekaj skriva še preden sta ga pozvala naj sleče hlače, niso bili podani. V trenutku, ko je policist P. zahteval od obsojenca, naj se sleče, ni bila podana nobena okoliščina, ki bi nakazovala na to, da bo zaradi odložitve osebne preiskave do pridobitve pisne odredbe sodišča, dokaz izgubljen oziroma nedosegljiv. Policija je namreč nad obsojencem vršila intenziven nadzor, saj se je ta nahajal v prostorih za pridržanje, v neposredni bližini sta se nahajala dva policista, tretji pa je bil oddaljen nekoliko stran. Če bi se obsojenec upiral, bi ga policisti lahko vklenili, predmet pa ni bil tak, da bi se ga obsojenec lahko neopazno znebil. Po presoji zagovornice niso izkazana nobena konkretna dejanja v smeri uničenja dokazov, preden je bil obdolženec pozvan, naj sleče hlače. Policisti bi postopali pravilno, če bi potem, ko so opazili, da obsojenec nekaj skriva, le-tega pozvali, naj predmet izroči. Če obsojenec pozivu ne bi sledil, bi ga policisti lahko vklenili, odpeljali v prostor za pridržanje in zahtevali odredbo sodišča. Če pa bi obsojenec v vmesnem času želel na WC, bi se kaj takega lahko štelo kot okoliščino, ki bi narekovala nujnost oprave osebne preiskave brez odredbe sodišča, saj bi takrat že lahko tolmačili, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi bili dokazi uničeni. Zagovornica izpostavlja še, da sta obe sodišči za nazaj utemeljevali nujnost osebne preiskave brez odredbe sodišča, to je s kasnejšim ravnanjem obsojenca, ko je v WC školjko vrgel mamilo. Te okoliščine bi po njenem mnenju morale obstajati že v času, ko je policist pozval obdolženca, naj se sleče. 9. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 264/2010 z dne 6. 10. 2011 podrobno navedlo, ob katerih pogojih je skladno s četrtim odstavkom 218. člena ZKP dopustno opraviti osebno preiskavo brez odredbe sodišča. Presodilo je, da je osebna preiskava brez odredbe sodišča izjema, zato s prenizko postavitvijo kriterijev, njene uporabe ni dopustno širiti do te mere, da bi prerasla v pravilo. Nevarnost, da bo tisti, zoper katerega policija izvršuje sklep o privedbi ali mu je vzela prostost, odvrgel, skril ali uničil predmete, mora temeljiti na okoliščinah konkretnega primera. Kdaj bo takšna nevarnost podana, ni mogoče opredeliti v naprej, pač pa je njen obstoj potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej, upoštevaje i) objektivne okoliščine oziroma možnost, da oseba predmet uniči ali skrije, kot tudi ii) druge okoliščine na strani preiskane osebe. Pri presoji, ali je podana potrebna stopnja nevarnosti, ki upravičuje izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča, je tako potrebno najprej ugotoviti, ali obstaja objektivna možnost, da oseba ravna na način, s katerim lahko onemogoči dokazovanje. Objektivnim okoliščinam pa se bodo praviloma morale pridružiti tudi okoliščine na strani preiskane osebe oziroma njena aktivnost v smeri uničenja predmetov, bodisi ob odvzemu prostosti bodisi v kakšnem predhodnem policijskem postopku. Osebna preiskava brez odredbe sodišča ne more temeljiti na predvidevanju, da se storilci praviloma skušajo znebiti predmetov, ki jih inkriminirajo.

10. Na vprašanje, ali so v trenutku danega ukaza policista P. obsojencu naj sleče vrhnje hlače, obstajale okoliščine, ki so upravičevale opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča, je sodišče prve stopnje odgovorilo pritrdilno in svoje stališče obrazložilo na 17. strani sodbe. Sum, da bo obsojenec predmete, ki jih je potrebno odvzeti kot dokaz v kazenskem postopku, odvrgel ali uničil, je sodišče gradilo na ugotovitvi, da je s svojimi gibi in položajem dal vedeti, da nekaj skriva. Z rokami je prekrival predel genitalij in se s telesom obračal stran od policista P. Bil je vznemirjen in živčen, ob tem pa je pogledoval proti WC-ju, ki je bil v neposredni bližini. Odločitev policista P., ki je v danih okoliščinah od obsojenca, potem ko prostovoljno ni želel izročiti predmetov, zahteval naj se sleče, je bila po presoji prvostopenjskega sodišča legitimna cilju, ki ga je policist zasledoval, to je odvzeti predmete, ki jih pridržana oseba ne sme imeti pri sebi. Z oceno, da so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, ki so upravičevale opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča, se strinja tudi Vrhovno sodišče. Ne gre spregledati, da so v obravnavanem primeru policisti obsojenca, ki je specialni povratnik, prejeli in flagranti pri storitvi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ga nato pripeljali na policijsko postajo v prostore za pridržanje. V neposredni bližini celice za pridržanje se je nahajal majhen prostor z WC školjko, proti kateri je obsojenec pogledoval, ob tem pa se je vedel nenavadno - postajal je živčen in vznemirjen. Po presoji Vrhovnega sodišča je policist P. v teh okoliščinah upravičeno sklepal, da se bo obsojenec obremenjujočega dokaza skušal znebiti, za kar je zaradi neposredne bližine WC školjke imel tudi realne možnosti. Navedbam zagovornice, da sodišče le na abstraktni ravni ugiba, da bi se obsojenec obremenilnega dokaza lahko znebil, zato ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo realne in konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da se je obsojenec želel znebiti obremenilnih dokazov. Tudi ni mogoče pritrditi zagovornici, da je sodišče za nazaj utemeljevalo nujnost osebne preiskave brez odredbe sodišča, saj je sodišče ugotovitev, da je obsojenec kasneje res skušal heroin vreči v WC školjko, kar mu je delno tudi uspelo, zapisalo le kot potrditev, da je policist P. dano situacijo ocenil pravilno, ne pa kot okoliščino, ki je utemeljevala opravo osebne preiskave brez odredbe sodišča. Glede obsojenčeva zahteve za varstvo zakonitosti

11. V laični zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec ponavlja svoj zagovor in skuša prepričati sodišče, da se je dne 25. 8. 2010 v Solkanu znašel zgolj po naključju. Policija je z nezakonitim delom ustvarila vse pogoje za napačno izhodišče, tožilstvo in sodišče pa sta ji nekritično sledila, kar je vodilo v krivično in nezakonito sodbo, ki ne temelji na zakonito pridobljenih dokazih. Obsojenec s citiranjem odstavkov iz kriminalističnega učbenika opisuje, kako se pravilno opravlja ogled kraja dejanja in zaključuje, da policija v njegovem primeru ni sledila tem teoretičnim izhodiščem.

12. Na podobne očitke je v pritožbenem postopku odgovorilo že višje sodišče in obrazložilo, da je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo, kako je potekal zaseg mamila v Solkanu, pri čemer v postopku pridobivanja dokazov ni bila zagrešena nobena takšna kršitev, ki bi lahko kakorkoli omajala sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenec z lastnim videnjem celotne zadeve, ko sebe prikazuje kot žrtev pravosodnega sistema, ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

13.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

14.

Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.