Jedro

V primeru predloga za sporazumno razvezo ZZZDR od zakoncev terja, da v predlogu pojasnita, kako sta na novo uredila vsa medsebojna pravna razmerja, kar je posledica razpada njune dotedanje skupne zveze. Dogovor, da mati preživnine za invalidnega polnoletnega otroka, nad katerim je podaljšana roditeljska pravica, od očeta ne terja (kar je enako, kot če bi zapisala dogovor, da je očetova preživninska obveznost 0,00 EUR) ne pomeni, da formalna predpostavka (sporazum o preživljanju skupnih otrok) ni izpolnjena. Ali je tak dogovor primeren, pa ni stvar popolnosti predloga kot formalne predpostavke, temveč vsebinskega pretresanja sodišča v okviru ugotavljanja otrokove koristi. Odločitev sodišča o zavrženju predloga zaradi njegove pomanjkljivosti je torej napačna.

Čeprav je bila določba 123. člena ZZZDR z novelo spremenjena tako, da preživninska obveznost staršev za otroke, ki zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti niso sposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ne obstoji več, je Ustavno sodišče zapovedalo, da se do odprave neskladja Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb z Ustavo RS osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal do tedaj veljavni 123. člen ZZZDR. Ta pa je preživninsko obveznost staršev priznaval le, če otrok (med drugim) nima zadostnih sredstev za preživljanje. Ker predlagatelja trdita, da jih njun polnoletni invalidni otrok ima, bo moralo sodišče torej ugotoviti še, ali očetova preživninska obveznost sploh obstaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog zakoncev za sporazumno razvezo zakonske zveze, z obrazložitvijo, da ga predlagatelja kljub pozivu sodišča nista ustrezno dopolnila, kot to terja zakon.

2. Predlagatelja v pravočasni pritožbi pojasnjujeta, da v predlogu nista določila višine preživnine za otroka zato, ker drugi predlagatelj že dalj časa prejema samo denarno socialno pomoč, zato preživnine ni sposoben plačevati. Kljub temu v nadaljevanju predlagata sodišču, da mu določi obveznost plačevanja preživnine 50,00 EUR, pri čemer naj znesek preživnine nakazuje na otrokov račun.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predlagatelja sta 25. 5. 2015 pri okrožnem sodišču vložila laično vlogo, ki sta jo naslovila kot „Predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze in določitev stikov“. V njej sta navedla, da nimata skupnega premoženja, da naj sin A. (ki je otrok s posebnimi potrebami in nad katerim ima mama podaljšano roditeljsko pravico) še naprej ostane v varstvu in vzgoji pri materi, da oče ohrani stike z njim po predhodnem dogovoru oziroma glede na potrebe in želje otroka, pri čemer predlagateljica ne zahteva plačila preživnine.

5. Sodišče prve stopnje je predlagatelja s sklepom 2. 9. 2015 pozvalo k dopolnitvi predloga in navedlo konkretne napotke, v kateri smeri je dopolnitev potrebna, zlasti ju je opozorilo, da morata določiti višino preživnine za otroka.

6. Predlagatelja v vlogi, naslovljeni kot „Dopolnitev predloga zaradi sporazumne razveze zakonske zveze“ z 18. 9. 2015, nista določila višine preživnine za otroka, zato ju je sodišče prve stopnje 6. 10. 2015 ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga tako, da določita višino in način plačevanja preživnine za otroka.

7. Predlagatelja sta v vlogi 18. 10. 2015 vztrajala pri stališču, da drugi predlagatelj nima zadostnih sredstev za plačevanje preživnine, zaradi česar ne določata njene višine, in predlagala, da višino preživnine določi sodišče. 8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njun predlog zavrglo kot formalno pomanjkljiv (neizpolnitev pogojev iz prvega odstavka 64. člena ZZZDR).

9. Sodišče lahko zakonsko zvezo razveže na podlagi tožbe enega od zakoncev (65. člen ZZZDR) ali na podlagi sporazuma zakoncev (64. člen ZZZDR). Slednje lahko stori le, če sta se zakonca sporazumela o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s staršema in če sta predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja o tem, kdo o njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (prvi odstavek 64. člena ZZZDR). Poenostavljeno povedano: ZZZDR od zakoncev terja, da v predlogu pojasnita, kako sta na novo uredila vsa medsebojna pravna razmerja, ki so posledica razpada njune dotedanje skupne zveze.

10. V obravnavani zadevi ni dileme, da sta predlagatelja zadostila vsem zakonskim zahtevam iz prvega odstavka 64. člena ZZZDR, le sporazuma o preživljanju skupnih otrok po stališču sodišča prve stopnje v svojem predlogu nista zaobsegla. Po oceni pritožbenega sodišča ni tako. Že iz njunega osnovnega predloga (list. št. 1) namreč izhaja, da sta se glede skupnega sicer že polnoletnega otroka, nad katerim je podaljšana roditeljska pravica, dogovorila tudi o plačevanju preživnine(1), in sicer tako, da mati preživnine za sina ne zahteva. Po pozivu sodišča sta predlagatelja tudi pojasnila, da je dogovor, da mati preživnine od očeta ne terja (kar je enako, kot če bi zapisala dogovor, da je očetova preživninska obveznost 0,00 EUR), posledica socialnih razmer pri očetu (invalid I. kategorije) in dejstva, da sin prejema svojo pokojnino in sredstva za tujo pomoč (list. št. 16). Ob takih navedbah je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da predlog ne vsebuje dogovora o preživninski obveznosti za otroka. Ali je ta primeren, pa ni stvar popolnosti predloga kot formalne predpostavke, temveč vsebinskega pretresanja sodišča v okviru drugega odstavka 64. člena ZZZDR, ki mu nalaga, da pred sporazumno razvezo preveri, ali je dogovor glede preživljanja skupnih otrok v skladu s koristjo otroka, še pred tem pa pridobi mnenje centra za socialno delo.

11. Odločitev sodišča, da predlog zavrže, ker ne izpolnjuje formalnih predpostavk iz prvega odstavka 64. člena ZZZDR, je torej napačna, pritožba pa utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

12. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje glede primernosti dogovora o plačevanju preživnine najprej pridobiti mnenje centra za socialno delo, nato pa presoditi, ali je dogovor predlagateljev tudi v tem delu vendarle v otrokovo korist (glede na to, da bosta predlagatelja tudi po razvezi bivala v isti hiši, da bo imel otrok ves čas možnost stikov z očetom ter glede na očetove finančne in nasploh socialne zmožnosti), še prej pa na naroku s predlagateljema razčistiti, kakšen je sedaj pravzaprav njun predlog glede plačevanja preživnine, saj sta v pritožbi podala drugačen predlog (preživninska obveznost 50,00 EUR mesečno v breme očeta).

13. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je prehodno obdobje, določeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-11/07 s 13. 12. 2007(2), še vedno aktualno, zato je treba za določanje preživnine za polnoletnega invalidnega otroka uporabiti 123. člen ZZZDR, ki je veljal pred novelo. Zakonska dikcija je (bila) taka, da je eden izmed pogojev za določitev preživnine takemu otroku tudi, da otrok nima zadostnih sredstev za preživljanje, predlagatelja pa sta v svojih vloga navedla, da so ta sredstva zadostna in tudi povedala, katere dohodke otrok prejema. Sodišče prve stopnje bo moralo otrokovo korist obravnavati tudi s tega vidika, oziroma, povedano drugače, presoditi, ali je preživninsko obveznost po nekdanjem drugem odstavku 123. člena ZZZDR v breme očeta sploh treba določiti. Šele če bo po vsem tem ugotovilo, da očetova preživninska obveznost obstaja in da predlagani dogovor glede preživljanja otroku ni v korist, bo lahko o predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze odločilo negativno, in sicer ga bo treba zavrniti, ne zavreči. Op. št. (1): Določba 123. člena ZZZDR je bila sicer z novelo, objavljeno v Ur. listu RS, št. 16/2004, spremenjena tako, da preživninska obveznost staršev za otroke, ki zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti niso sposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ne obstoji več (določba je bila črtana). Vendar je Ustavno sodišče v odločbi U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 ugotovilo neskladje Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83) z Ustavo RS in določilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR. Ker zakonodajalec neskladja še vedno ni odpravil, pomeni, da je preživninsko obveznost za invalidne polnoletne otroke še vedno mogoče določiti ob uporabi prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR.

Op. št. (2): Glej opombo št. 1.