Jedro

Pravnemu subjektu ni mogoče pripisati obveznosti, ki je nastala šele po njegovem prenehanju.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici 0001 I 2004/00384 z dne 5. 7. 2004 ostane v 1. in 3. tč. v veljavi, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati 294,95 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 210,68 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici 0001 I 2004/00384 z dne 5. 7. 2004 ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj tožencu plača njegove pravdne stroške v znesku 541,36 EUR z zamudno posledico (2. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi ter odloči o pravdnih stroških, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Opozarja, da vtoževana terjatev nastala po pravnomočnosti sklepa o izbrisu družbe R, d. o. o., katere družbenik je bil toženec, zato ni predmet toženčevega nasledstva. Tudi fakture najemnin se glasijo na ime toženca in ne na (že prej izbrisano) družbo. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka, posledično pa sodišče ni preizkusilo ostalih trditev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek (trditve, ki se nanašajo na uporabnino, odškodnino, oziroma neupravičeno obogatitev). Ker te trditve niso bile prerekane, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini, ki je enaka znesku najemnin, ki bi jih tožeča stranka sicer prejela, če bi poslovni prostor oddajala.

(3) Toženec v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotuje in pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi; priglaša tudi stroške.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo dolga iz naslova neplačanih najemnin za poslovne prostore v obdobju od avgusta 2003 do januarja 2004 na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenila z družbo R, d. o. o.. Slednja je bila na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/1999, s spremembami; od tu ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra konec leta 2002, ko je bil toženec njen edini družbenik. Njegov pravni položaj je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 50/2002) položaj univerzalnega naslednika dosedanje družbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre pri vtoževanih zneskih za obveznost družbe, ki jo je tožeča stranka zoper njenega naslednika uveljavljala po izteku enoletnega roka po objavi izbrisa družbe, torej prepozno (4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod v zvezi s 394. čl. in 456. čl. Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 30/1993, s spremembami; od tu ZGD).

(6) Tožeča stranka utemeljeno nasprotuje zaključku, da vtoževani znesek predstavlja obveznost družbe. Po naravi stvari ni mogoče, da se pravnemu subjektu pripiše obveznost, nastalo šele po prenehanju istega subjekta. Prav za to gre v konkretni zadevi; družba R, d. o. o., je prenehala decembra 2002, vtoževane terjatve pa so nastale kasneje (avgust 2003 – januar 2004). Sodišče prve stopnje se v potrditev svojega stališča tudi napačno sklicuje na predlog za izvršbo, saj ta kvečjemu potrjuje nasproten zaključek – da gre za terjatev toženca (in ne družbe). Zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zamude roka iz 394. čl. in 456. ZGD torej ni utemeljena.

(7) Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni presojalo odločilnih trditev tožeče stranke. Ta je trdila, da je imel toženec v obdobju, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, sporni poslovni prostor v posesti. Nadalje je zatrjevala, da je še pred izbrisom družbe zoper slednjo dosegla obsodilno sodbo na izpraznitev spornega poslovnega prostora (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg/99 z dne 15. 10. 2001), ki je postala pravnomočna po izbrisu družbe iz registra (VSL sodba I Cpg 207/2002). Na podlagi omenjene sodbe je zoper toženca kot naslednika družbe predlagala izvršbo, deložacija pa je bila opravljena marca 2006; vse do tedaj toženec ni izročil ključev poslovnega prostora. Opisane trditve niso bile (substancirano) prerekane, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti za priznane in jih kot take vzeti v dejansko podlago sodbe brez nadaljnjega dokaznega postopka (2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Na navedeno ne vplivajo toženčeve navedbe iz odgovora na pritožbo, češ da poslovnega prostora ni uporabljal, saj takrat ni bil v Sloveniji, kar naj bi bilo splošno znano. Takšne trditve je podal prepozno, opravičljivih razlogov za to pa ni navedel (286. čl. ZPP).

(8) Ker je toženec tožeči stranki preprečeval uporabo poslovnega prostora, je njen tožbeni zahtevek utemeljen (198. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ) (1) Višini zahtevka toženec prav tako ni oporekal. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeniti (3., 4. in 5. alineja 358. čl. ZPP).

(9) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je toženec dolžan povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov in Odvetniške tarife. Za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada tožeči stranki (225 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 19. 11. 2008, 300 točk za zastopanje na naroku z dne 20. 11. 2008, DDV in materialni stroški) 294,95 EUR. Tožeči stranki gredo tudi stroški s pritožbo, ki znašajo (375 točk za sestavo pritožbe, DDV in materialni stroški) 210,68 EUR. Od stroškov je tožeča stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(1) Primerjaj VSL sklep I Cp 3936/2009 z dne 25. 3. 2009.