Jedro

Če delavcu delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, ni bilo mogoče uporabiti določbe, ki ureja višino predčasne pokojnine v takih primerih, saj je spremenjeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v četrtem odstavku 24. člena mimo splošnih predpisov priznal izjemno možnost samo tistim delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, delavcev zaposlenih v drugih organizacijah pa ni zajel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagateljice), da bi se ji predčasna pokojnina izračunala in izplačevala v višjem znesku. Ugotovilo je, da v njenem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se ji predčasna pokojnina zmanjševala samo za 0,5 % za vsako leto predčasnega odhoda v pokoj, ampak da je prav, da se ji za vsako manjkajoče leto do dopolnjene starosti (55 let) zmanjšuje za 1,5 % in za vsako manjkajoče polno leto pokojninske dobe (do 35 let) še za 0,5 %, ker do njene upokojitve ni prišlo zaradi stečaja ali redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in tudi v celoti pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menila je, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, ker so razlogi odločbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Napačno uporabo materialnega prava pa je sodišče storilo, ker je prezrlo, da je bilo prenehanje katerekoli pravne osebe urejeno z enim samim predpisom, ki je urejal stečaj oziroma likvidacijo. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Istočasno je vložila tudi prošnjo za taksno oprostitev.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ. št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti, prav tako pa ni ugotovilo, da bi sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako, kot jih zatrjuje revizija.

Revizija meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Vendar revidentka v obrazložitvi svojega stališča ne pojasni, katera dejstva naj bi bila nejasna ali med seboj v nasprotju, ampak samo ponovno obrazlaga svoja stališča in pravne poglede ter v bistvu graja dokazno oceno v zvezi z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvostopenjskem in drugostopenjskem sodišču. Ker pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih odločbah, sicer zatrjevane, vendar samo formalno uveljavljane procesne kršitve, v revizijskem postopku ni moglo upoštevati.

Prav tako pa ni utemeljeno revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava, na kar revizijsko sodišče pazi že tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94) v 295. členu določa, da zavarovanci, ki so do 31.3.1992 uživali pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ali je z dokončnim sklepom podjetja oziroma organizacije zaradi nujnih operativnih razlogov postalo njihovo delo trajno nepotrebno, ali so ostali nezaposleni brez svoje krivde in jim je ob uveljavitvi tega zakona manjkalo največ pet let do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine ali največ eno leto pokojninske dobe do izpolnitve 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 35 let pokojninske dobe (ženska), lahko uveljavijo pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Zato sta v revidentkinem primeru obe sodišči kot pravno osnovo svoje odločitve pravilno uporabili določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90, 30/90 44/90 in 10/91). Temu sta bila z drugo novelo v letu 1987 dodana v 24. členu še četrti in peti odstavek, ki sta določala, da se delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja ali redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, in mu ni možno zagotoviti druge ustrezne zaposlitve, predčasna pokojnina odmeri tako, da se starostna pokojnina, do katere bi imel pravico glede na pokojninsko dobo, zmanjša za vsako leto predčasnega odhoda v pokoj pred izpolnitvijo starosti 60 let (moški) oziroma 55 let (ženske) za 0,5 %, pri čemer mora zahtevi za uveljavitev pravice do tako odmerjene predčasne pokojnine predložiti potrdilo pristojne skupnosti za zaposlovanje, da mu ni možno zagotoviti ustrezne zaposlitve. Te določbe so se razlikovale od določb statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS (Uradni list SRS, št. 40/83, 10/86 in 43/89), ki je za ostale primere v 33. členu določal, da se predčasna pokojnina odmeri tako, da se starostna pokojnina, do katere bi imel pravico zavarovanec glede na pokojninsko dobo, če bi dopolnil starost 60 let oziroma zavarovanka, če bi izpolnila starost 55 let, zmanjša za vsako manjkajoče leto do dopolnjene starosti 60 let (moški) oziroma 55 let (ženska) za 1,5 %, za vsako manjkajoče polno leto pokojninske dobe do 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) pa 0,5 %.

Pogoje za izvedbo in postopek stečaja ali redne likvidacije je v času uveljavljanja revidentkine pravice urejal zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89). Ta je tudi določil osebe, za katere se uporablja. Tako je v 4. členu taksativno naštel, da se lahko kot dolžnik po določbah tega zakona šteje podjetje, zadruga, banka, organizacija premoženjskega in osebnega zavarovanja ter drugi subjekti, določeni z zakonom.

V revidentkinem primeru, ko je bila ta pred prijavo na skupnost za zaposlovanje zaposlena v delovni skupnosti ZKS-SPD, sta obe nižji sodišči pravilno ugotovili, da ni mogoče upoštevati določbe četrtega noveliranega odstavka 24. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za delovno skupnost politične stranke se neposredno niso mogle uporabljati določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, saj v tem zakonu ni bila našteta kot možna dolžnica, prav tako pa to ni bilo določeno s kakšnim drugim zakonom. Ker ni bilo ustreznega predpisa, ki bi določal pogoje za prenehanje takšne delovne skupnosti, tudi ni mogoče zaključevati, da je lahko prenehala samo zaradi stečaja ali redne likvidacije. Če delavcu delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, ni bilo mogoče uporabiti določbe, ki ureja višino predčasne pokojnine v takih primerih. Spremenjeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je v četrtem odstavku 24. člena mimo splošnih predpisov priznal izjemno možnost samo tistim delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, delavcev zaposlenih v drugih organizacijah pa ni zajel. Ker je vedno treba izjeme ozko tolmačiti in ker zakon taksativno določa, katere pravne osebe so lahko dolžniki po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ni sprejemljiv zaključek revidentke, da bi morale veljati za vse delavce enake pravne posledice prenehanja delovnega razmerja. Enakost, ki je sicer tudi ena od ustavnih pravic, lahko velja samo v okviru ostalih enakih pogojev in enakega dejanskega stanja (na primer za vse delavce v združenem delu, za vse delavce v družbenih dejavnostih, za vse delavce pri privatnih delodajalcih, za vse delavce delovnih skupnosti političnih organizacij), ne more pa se raztezati tudi na ostale skupine, saj so bili tako pogoji kot tudi dejanska stanja različno določeni. Zato tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijanih odločbah materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zaradi očitka revidentke, da so bile v podobnih zadevah, kot je njena, sprejete različne odločitve glede priznanja pravic, revizijsko sodišče pojasnjuje, da na odločitev sodišča ni mogla vplivati drugačna odločitev o pravicah iz pokojninskega zavarovanja, pa čeprav je bila sprejeta v podobnem primeru. Sodišča so neodvisna in so pri sojenju vezana samo na ustavo in zakon (upoštevanje splošnih načel mednarodnega prava in ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb je ustavna kategorija), kar pomeni, da morajo tudi odločitve biti usklajene z ustavnimi in zakonskimi določbami. Taka odločitev pa ni možna, če bi sodišče moralo upoštevati take ali drugačne rešitve v drugih podobnih primerih. Zato že samo zaradi tega njene zadeve ni bilo mogoče pozitivno rešiti.

Sodišče je bivše zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).