Jedro

Tožba je sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To je torej takrat, kadar tožeča stranka v tožbi navede vsa tista pravno relevantna dejstva, ki po materialnem pravu vodijo do take posledice, torej do take odločitve v sodbi, zaradi kakršne je tožeča stranka vložila tožbo. Če katero od pravno pomembnih dejstev ni navedeno, je tožba nesklepčna. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali neodpravljiva. Neodpravljiva je takrat, kadar za dejstva, ki jih tožeča stranka navede v prid utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka, zakon ne predvideva nobene pravne posledice. Dokazi služijo izključno preverjanju resničnosti trditvene podlage pravdnih strank. Torej nimajo nobene zveze s sklepčnostjo tožbe. Če je tožba po materialnem pravu (neodpravljivo) nesklepčna, sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj izvajanje dokazov o dejstvih iz nesklepčne tožbe nikoli ne pripelje do ugoditve tožbenemu zahtevku. Zahtevek iz nesklepčne tožbe pač nikoli ni utemeljen.

O popolnosti tožbe pa govorimo takrat, kadar ta vsebuje vse sestavine iz prvega odstavka 180. člena ZPP, torej določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev, dejstva, na katera opira tožnik zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, in druge formalne podatke iz 105. člena ZPP. Zahtevek mora biti konkretno opredeljen. Opredeljen je, če so v tožbi navedena dejstva, ki tožbeni zahtevek individualizirajo. Če torej tožba ne vsebuje nobenih dejstev v zvezi s tožbenim zahtevkom ali navedena dejstva tožbenega zahtevka ne individualizirajo, je tožba nepopolna. Če pa iz navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu, je tožba nesklepčna. Opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kaj tožeča stranka zahteva od tožene. Ni ovire, da je v samem tožbenem zahtevku vsebovan seštevek več zneskov. Vendar pa mora biti iz tožbe jasno razvidno, na kateri historični dogodek tožeča stranka opira vsak posamezen znesek, ki je vključen v tožbeni zahtevek. Kadar je v tožbi združenih več zahtevkov, tako kot v predmetnem sporu, mora biti torej individualiziran vsak posamezen znesek, ki predstavlja tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Navedbe pravdnih strank**

1. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je na podlagi Pogodbe št. 113/B o opravljanju storitev upravljanja večstanovanjske hiše z dne 8. 5. 2001 (A2, v nadaljevanju: Pogodba) upravnica poslovno - stanovanjske zgradbe na naslovu A. Ta pogodba je bila podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupno 51,88 % solastniških deležev na stavbi. Toženka je v tej stavbi lastnica sedmih posameznih delov (ID znak ...-0000-13, ...-0000-14, ...-0000-15, ...-0000-16, ...-0000-17, ...-0000-80, ...-0000-19), ki v naravi predstavljajo garažne bokse in skladišča v garaži te stavbe. Dostop do garaže in garažni objekt kot samostojno celoto upravlja upravnik B. d. o. o. Temu upravniku toženka plačuje obratovalne stroške skupne elektrike v garaži, ki je potrebna za dostop do garaže, in za vzdrževanje vrat in zapornic. Tožnica pa upravlja preostale enote, ki so vključene pod eno ID št. stavbe A., kamor sodijo omenjene toženkine nepremičnine. Med drugim je navedla, da so solastniki garaž in skladišč na A. tudi solastniki skupnih delov stavbe: dvigal, strehe, fasade, vhodnih vrat, toplotne postaje, hidrofornih postaj, domofonske table in drugih. Pojasnila je, da zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja stavbe A. (na primer skupna elektrika, storitve upravljanja za stavbo, zavarovanje stavbe A., vzdrževalna dela na skupnih prostorih te stavbe in drugi stroški), ki odpadejo na garažne bokse in skladišča v lasti toženke. Račune dobaviteljev je plačala iz lastnih sredstev. Navedla je tudi, da so vsi stroški specificirani v Pregledu verodostojnih listin in dolžnikov (A1), ki da je sestavni del dopolnitve tožbe1. Predmet te pravde so stroški upravljanja in obratovanja omenjenih toženkinih nepremičnin za petnajst mesecev od avgusta 2018 do oktobra 2019. 2. Toženka je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, med drugim rekoč, da iz tožbenih navedb tožnice ne izhaja, katere stroške natančno tožnica vtožuje. Hkrati je zanikala, da bi bili kakršnikoli stroški sploh nastali za obratovanje in vzdrževanje podzemnih garaž. Meni, da predloženi razdelilniki ničesar ne dokazujejo in ne nadomeščajo trditvene podlage.

**Dosedanji postopek** _Prvo sojenje_

3. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo II Pg 396/2020 z dne 22. 12. 2020 tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnico obvezalo k plačilu pravdnih stroškov toženke. Presodilo je, da Pogodbe ni podpisala zadostna večina etažnih lastnikov, zaradi česar tožnica ni aktivno legitimirana za izterjavo _stroškov upravljanja._ Zahtevek iz naslova _stroškov vodenja rezervnega sklada_ je zavrnilo zaradi pomanjkanja pravne podlage. Zahtevek na plačilo _obratovalnih stroškov_ je zavrnilo ob sklicevanju na določilo prvega odstavka 23. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. list RS, št. 60/2009 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik)2 in poudarilo, da tudi iz prvega odstavka 22. člena Pravilnika izhaja, da kot posameznih enot ni mogoče šteti garaž. Pojasnilo je, da je tožnica v spis vložila le razdelilnike (s priloženimi računi) in navedla, da se del stroškov nanaša zgolj na garaže kot splošne dele, sodišče pa ni moglo ugotoviti, kateri del se nanaša samo na garaže. Zahtevek za plačilo stroškov _zavarovanja skupnih delov stavbe_ je zavrnilo na podlagi presoje, da ti predstavljajo vzdrževalne stroške. Pojasnilo je, da je sklenitev zavarovalne pogodbe posel izrednega upravljanja, za katerega se je (takrat) zahtevalo soglasje lastnikov z več kot 3/4 solastniških deležev (13. člen Pravilnika). Ker tožnica takega soglasja ni dokazala, pa tudi tega ne, da se zavarovanje nanaša na celotno stavbo (in ne le na podzemne dele), je tudi zahtevek za plačilo stroškov zavarovanja stavbe zavrnilo.

_Razveljavitveni sklep_

4. Na pritožbo tožnice je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cpg 85/2021 z dne 14. maja 2021 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi bila Pogodba sklenjena z zadostno višino. Zato je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na plačilo _stroškov upravljanja_ in _obračunavanja stroškov vodenja rezervnega sklada_ neutemeljen. Soglašalo je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi pogodbo o _zavarovanju_ stavbe sklenila 3/4 večina etažnih lastnikov. V zvezi z zahtevkom na plačilo _stroškov obratovanja_ pa je zapisalo (16. točka obrazložitve), da je tožba v tem delu nepopolna. Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, da tožnica v zvezi z višino obratovalnih stroškov ni podala nikakršnih trditev, in tako ugotovilo, da je zahtevek tožnice v tem delu ostal nedoločen. Ker pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o nedoločenem zahtevku (saj ga je zavrnilo), čeprav niti iz razdelilnikov, ki se da se nanašajo na celotno zgradbo, sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kateri stroški so povezani zgolj z obratovanjem garaž (18. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe z dne 22. 12. 2020), je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le tisti zahtevki, ki se nanašajo zgolj na obratovanje garaž, bi utegnili biti utemeljeni, ostali pa ne. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo celoten zahtevek iz tega naslova, ta del pa je ostal nedoločen, izrek prvostopenjske sodbe v tem delu ni bil nerazumljiv.

_Ponovljen postopek pred sodiščem prve stopnje_

5. V novem sojenju je sodišče prve stopnje 21. 10. 2021 izdalo sklep, s katerim je tožnico pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da za vsak mesec posebej navede, kateri obratovalni stroški so povezani _z obratovanjem garaž_ ter jih zneskovno opredeli. V vlogi z dne 10. 11. 2021 je tožnica navedla, da se vsi stroški nanašajo le na obratovanje garaž. Tem navedbam je ponovno predložila razdelilnike za vtoževane mesece.

**Izpodbijana sodba**

6. S sodbo z dne 16. 2. 2020 je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (I. točka izreka) in hkrati odločilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 802,27 EUR s pripadki (II. točka izreka). Štelo je, da tožničina navedba, da se vsi vtoževani obratovalni stroški nanašajo na uporabo toženkinih garaž, zadošča za presojo, da je tožba popolna.

7. Tekom postopka je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je toženka lastnica sedmih podzemnih garaž3 pod večstanovanjsko stavbo na A., (2) da iz seznama stanovalcev (A 4) in seznama podpisnikov (A 5) izhaja, da ima večstanovanjska hiša na A. 4 dvanajst posameznih delov (10 stanovanj in 2 poslovna prostora), (3) da iz evidence GURS izhaja, da ima ta stavba (ID znak ...-0000) 20 (in ne 12) posameznih delov – 12 stanovanj, trgovski del stavbe, 7 garaž in skupni komunikacijski prostor, (4) da solastniški deleži toženke ob upoštevanju podatkov tožnice iz razdelilnikov skupno znašajo 20,54 % vrednosti stanovanjske hiše, (5) da so Pogodbo podpisali le lastniki nadzemnih delov stavbe, katerih solastniški deleži sestavljajo 51,88 % vrednosti stanovanjske hiše, ne pa tudi lastniki garaž, (6) da toženka stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v zvezi z garažami plačuje tudi upravniku B. d. o. o. in med drugim, (7) da toženka garažne prostore oddaja v najem, o čemer tožnice ni obvestila.

8. Upoštevajoč zgoraj povzeta dejstva, je presodilo, da Pogodba ni bila veljavno sklenjena. Zato ne predstavlja pravne podlage za vtoževane obveznosti, kar pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana niti za izterjavo _stroškov upravljanja_ niti za izterjavo _stroškov vodenja rezervnega sklada._ Zahtevek za plačilo _obratovalnih stroškov_ je zavrnilo zato, ker stroški, navedeni v razdelilnikih (na primer hladna voda omrežnina poslovni prostor, hidrofor – poslovni prostori, toplotne postaje – poslovni prostori, čiščenje – skupni prostori, popravila v skupnih prostorih in elementi ureditve okolice), niso povezani z uporabo garaž, ampak poslovnih in skupnih prostorov. Iz poimenovanj preostalih stroškov pa ni mogoče sklepati, da gre za stroške, ki so povezani z uporabo garaž, saj je med njimi npr. naštet tudi strošek _inštalacija ogrevanja,_ garaže pa običajno niso ogrevane.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

9. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

10. V odgovoru na pritožbo je pa toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

11. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

12. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_O sklepčnosti in popolnosti tožbe ter o dokazanosti tožbenih navedb_

13. Tožba je _sklepčna_ takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To je torej takrat, kadar tožeča stranka v tožbi navede vsa tista pravno relevantna dejstva, ki po materialnem pravu vodijo do take posledice, torej do take odločitve v sodbi, zaradi kakršne je tožeča stranka vložila tožbo. Če katero od pravno pomembnih dejstev ni navedeno, je tožba nesklepčna. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali neodpravljiva. Neodpravljiva je takrat, kadar za dejstva, ki jih tožeča stranka navede v prid utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka, zakon ne predvideva nobene pravne posledice. _Dokazi_ služijo izključno preverjanju resničnosti trditvene podlage pravdnih strank. Torej nimajo nobene zveze s sklepčnostjo tožbe. Če je tožba po materialnem pravu (neodpravljivo) nesklepčna, sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj izvajanje dokazov o dejstvih iz nesklepčne tožbe nikoli ne pripelje do ugoditve tožbenemu zahtevku. Zahtevek iz nesklepčne tožbe pač nikoli ni utemeljen.

14. O _popolnosti tožbe_ pa govorimo takrat, kadar ta vsebuje vse sestavine iz prvega odstavka 180. člena ZPP, torej _določen zahtevek_ glede glavne stvari in stranskih dajatev, _dejstva, na katera opira_ tožnik zahtevek, _dokaze,_ s katerimi se ta dejstva dokazujejo, in druge _formalne podatke_ iz 105. člena ZPP. Zahtevek mora biti konkretno opredeljen. Opredeljen je, če so v tožbi navedena dejstva, ki tožbeni zahtevek individualizirajo. Če torej tožba ne vsebuje nobenih dejstev v zvezi s tožbenim zahtevkom ali navedena dejstva tožbenega zahtevka ne individualizirajo, je tožba nepopolna. Če pa iz navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu, je tožba nesklepčna. Opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kaj tožeča stranka zahteva od tožene. Ni ovire, da je v samem tožbenem zahtevku vsebovan seštevek več zneskov. Vendar pa mora biti iz tožbe jasno razvidno, na kateri historični dogodek tožeča stranka opira vsak posamezen znesek, ki je vključen v tožbeni zahtevek. Kadar je v tožbi združenih več zahtevkov, tako kot v predmetnem sporu, mora biti torej individualiziran vsak posamezen znesek, ki predstavlja tožbeni zahtevek.

15. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010 in ostale4 zapisalo, da novejša sodna praksa pri upravniških zahtevkih dopušča, da lahko sodišče, če je vrsta in višina posameznih mesečnih stroškov v razdelilnikih jasno in konkretno ter natančno opredeljena, pravilnike šteje kot del trditvene podlage. To seveda drži. Ne more pa to pravilo veljati takrat, kadar je med strankama sporno, tako kot je bilo v tej zadevi do izdaje razveljavitvenega sklepa, kateri del stroškov oziroma kateri stroški se sploh nanašajo na toženkine garaže in kateri ne. Tožba je namreč, kot je zgoraj pojasnjeno, nepopolna tudi takrat, kadar ne vsebuje dejstev, s katerimi tožeča stranka individualizira posamezne zahtevke5. V razdelilnikih so pri več postavkah omenjeni poslovni prostori npr. _hladna voda omrežnina poslovni prostor, hidrofor-poslovni prostori, toplotne postaje -poslovni prostori, itd._ Ti razdelilniki predstavljajo del trditvene podlage, tožnica pa ni pojasnila, po kakšni logiki naj stroške, povezane s poslovnimi prostori, upoštevajoč citirani prvi odstavek 23. člena Pravilnika, nosijo tudi lastniki garaž, oziroma ni razmejila, kateri od stroškov, navedenih v razdelilniku, se (ne) nanašajo samo na garaže. _Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

16. S pritožbeno navedbo, da je prvostopenjsko sodišče odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na stališču, da tožnica _ni dokazala,_ da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki z manj kot 50 % deležem, pritožnica ponovno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga pa, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu II Cpg 85/2021 z dne 14. 5. 2022, v SMV ni mogoče uspeti. Pritožbena navedba, da je tožnica skladno s sklepom zbora etažnih lastnikov nastavila evidenco, kot izhaja iz GURS od 1. 6. 2018 dalje tako, da so vključili enote, ki so pod opr. št. ID številko objekta A.6, da je ne glede na to podana zakonska podlaga, na podlagi katere je potrebno uskladiti evidence upravnika z evidenco GURS, da je do spremembe prišlo kasneje, nekaj let po podpisu uporabniške pogodbe, na podlagi sprememb z vzpostavitvijo etažne lastnine in posledično sprememb v evidencah GURS, prav tako posega v dejansko stanje. Poleg tega pa je v nasprotju z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da noben predpis ne določa, da bi s katastrskimi spremembami stavb v posledici vzpostavljanja etažne lastnine razveljavili obstoječo upravniško pogodbo.

17. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrdila MOL št. 3662-3527/01 z dne 12. 6. 2002, da je pogodba o upravljanju veljavna. Do tega potrdila se je prvo sodišče opredelilo v zadnji povedi 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi ne drži, da prvo sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da ni podan 50 % delež soglasij, in da ni pojasnilo, kolikšen delež naj bi pri soglasju imeli lastniki garaž oziroma parkirnih mest. Razloge o teh dejstvih ima izpodbijana sodba prav tako v 22. točki obrazložitve. Pritožbeno navajanje, da je obče znano, da ima garaža znatno manjši solastniški delež na skupnih delih stavbe kot stanovanje, pa tudi predstavlja pritožbeno poseganje na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pozvalo tožnice k dodatni razjasnitvi okoliščin. To je storilo s pozivnim sklepom z dne 21. 10. 2021, na katerega pa je tožnica reagirala s pojasnilom, da se vsi vtoževani stroški nanašajo _le na obratovanje garaž._ Sicer pa s to navedbo pritožnica sodišču prve stopnje očita kvečjemu relativno postopkovno kršitev, ki pa v SMV ni dovoljen pritožbeni razlog. Presoji sodišča prve stopnje, da posamezni zahtevki iz razdelilnika (hladna voda, omrežnina, _poslovni prostor,_ hidrofor – _poslovni_ prostori, toplotne postaje – _poslovni prostori,_ čiščenje – _skupni prostori,_ popravila v skupnih prostorih in elementi _ureditve okolice_) niso povezani z uporabo garaž, pritožnica ni nasprotovala z uveljavljanjem kakšnega od dovoljenih pritožbenih razlogov. Tožnica torej zahteva plačilo stroškov upravljanja za garažne bokse, iz razdelilnikov, ki so del trditvene podlage, pa izhaja, da se številne postavke, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi (33. točka), nanašajo na poslovne prostore. Zato je tožba glede teh postavk nesklepčna, tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa, kot rečeno, ni utemeljen. Trditev, da je tožnica dobaviteljem plačala stroške, ki odpadejo na poslovni prostor, pač ne podpira zahtevka na plačilo stroškov upravljanja garaž.

19. Navedb za utemeljenost ostalih postavk iz razdelilnika tožnica ni utemeljila ob upoštevanju prvega odstavka 23. člena Pravilnika. V pritožbi je dobesedno ponovila svoje navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje iz dopolnitve tožbe in iz prve pripravljalne vloge. S ponavljanjem navedb pa ni mogoče doseči drugačne odločitve.

20. Dobesedno povzeta pritožbena navedba, da je _sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj stroški, ki nastajajo zaradi uporabe garaž, niso le tisti, ki se nanašajo na neposredno uporabo garaž, temveč tudi stroški, ki nastajajo na drugih delih (ne garaže), ki so neločljivo funkcionalno povezani z garažami (prehodi med nadzemnim in podzemnim delom – v delu, ko gre za stroške upravnika B. pa je sodišče to povsem nekritično sprejelo – pri tem, da je jasno, da so tam zajeti le stroški obratovanja same garaže, zapornice, dovoza in vzdrževanja dovozne poti, vendar pa se v garaže lahko prehaja tudi po drugih prehodih – stopnišča in dvigala – med drugim tudi v skupne dele A.). Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je navedeno dejstvo o vtoževanih stroških zato pomanjkljivo ugotovilo oziroma je o tem v sodbi celo izostala obrazložitev. Arbitrarna in neobrazložena je ugotovitev odločilnega dejstva je namreč prav tako pomeni, da o njem ni obrazložitve je_ ob tem, ko tožnica ni podala ustreznih navedb (glej zgornji dve te obrazložitve) pa je do te mere nejasna, da pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.

_Zaključek_

21. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke pa na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo toženka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi. Celo nasprotno. Njena kritika stališča pritožbenega sodišča v odgovoru na pritožbo (3. točka te vloge), češ da ne drži, da bi bila tožba nepopolna, je namreč terjala od pritožbenega sodišča, da poglobljeno pojasni institut nepopolne tožbe (primerjaj 13., 14. in . točko te obrazložitve). Toženkino stališče, da je tista tožba, ki vsebuje sicer _preprost denarni zahtevek,_ vedno popolna tožba, je glede na razloge iz 13. do 15. točke te obrazložitve torej pravno zmotno.

1 Ta na 19 straneh opisuje podatke o vtoževanih stroških, povzetih v 27. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in o njihovi višini. 2 **Prvi odstavek 23. člena:** Uporabnike garaž, garažnih boksov, parkirnih mest ipd. (v nadaljnjem besedilu: garaže) bremenijo le obratovalni stroški, ki so dejansko povezani z njihovo uporabo. 3 Te so z ID znaki citirane v 1. točki te obrazložitve. 4 Na primer VSL II Cpg 712/2016 z dne 16. 8. 2016, I Cp 2224/2017 z dne 28. 3. 2018, II Cpg 203/2020 z dne 9. 4. 2020 in druge. 5 V zadevi Up-1013/05, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS, je tožnica navedla, da uveljavlja plačilo stroškov, ki so nastali v zvezi z oddanim poslovnim prostorom, in v zvezi s tem uporabila splošen pojem "stroške upravljanja in obratovanja" ter iz tega naslova terjala plačilo treh denarnih zneskov z različnimi dnevi zapadlosti. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da navedbe v tožbi ne opredeljujejo dejanske podlage vsakega posameznega izmed treh v tožbenem predlogu vsebovanih denarnih zneskov; tako ni jasno, kateri izmed teh zneskov se nanaša na izvršilne stroške, na stroške upravljanja in na stroške obratovanja. Ker tožnica v tožbi ni konkretizirala pojma stroški _upravljanja in obratovanja,_ je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in zapisalo, da je tožnica premalo "substancirano" navedla dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom, saj iz tožbe ni razvidno, katere stroške zahteva od tožencev in v kakšni višini … Ustavno sodišče pa je presodilo, da ugotovitve sodišč pomenijo, da tožbena trditvena podlaga ne individualizira življenjskega primera in tako ne omogoča identifikacije zahtevkov v tožbi ter njihove ločitve od morebitnih drugih zahtevkov. Taka tožba pa je nepopolna in je zato ni mogoče obravnavati. 6 ID številka v pritožbi ni navedena.