Jedro

Na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije in izpovedi tožnika sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik ni postal brezposeln po svoji volji ali krivdi ne glede na to, da je bila družba A. d. o. o., katere edini lastnik in direktor je bil, izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Res je sicer tožnik sprejel odločitev, da družba preneha, kar pa še ne pomeni, da je postal brezposeln po svoji volji ali krivdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. ... z dne 14. 6. 2022 in Zavoda R Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 25. 11. 2021 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Toženko je zavezalo, da tožniku v 15-ih dneh povrne 727,97 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

2. **_Sodbo izpodbija toženka_** iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ni sporno, da je tožnik kot lastnik in direktor družbe A. d. o. o. sam s seboj sklenil pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas od 1. 4. 2003 in za polovični delovni čas od 3. 1. 2013 dalje na delovnem mestu v kuhinji in nabavo z omejitvami; da je bila A. d. o. o. po skrajšanem postopku brez likvidacije izbrisana iz sodnega registra 20. 10. 2021, da je odločitev o izbrisu sprejel sam in bil iz zavarovanja odjavljen z dnem 20. 10. 2021. Zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila je bila zavrnjena, ker je prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar je odklonitveni razlog po 2. odst. 63. člena Zakona o urejanju trga dela1 (ZUTD). Prenehanja delovnega razmerja tožniku ni mogoče obravnavati drugače kot sporazumno prenehanje po lastni volji. To potrjuje tožnikova izjava na zapisnik, da je prenehanje družbe posledica njegove lastne odločitve. Tožnik je sam sprejel odločitev za prenehanje družbe in je prenehanje delovnega razmerja posledica njegove volje.

Sodišče je napačno uporabilo stališče iz sodbe opr. št. VIII Ips 484/2006 z dne 20. 11. 2007. Dejansko stanje je bilo bistveno drugačno, ker je bila družba iz sodnega registra izbrisana po uradni dolžnosti, saj ni neprekinjeno v 12. mesecih opravljala izplačil preko računa. Ne opredelitev do tega ugovora predstavlja kršitev 8. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP). Sodba je utemeljevana z obstojem višje sile zaradi Covid-19, čeprav je obstoj objektivnih razlogov lahko pomemben samo pri osebah, ki niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja (5. odst. 63. člena ZUTD). Ni relevanten zaključek sodišča, da je bil tožnik prisiljen sprejeti odločitev za zaprtje lokala. Pravno edino relevantno je, da je sam sprejel odločitev za izbris družbe iz registra, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila nikoli odpovedana, temveč je bil iz zavarovanja odjavljen zaradi izbrisa delodajalca iz registra. V 1. in 2. odst. 63. člena ZUTD so taksativno določeni razlogi za odklonitev pravice osebam, ki so bile v delovnem razmerju. _V predsodnem postopku je bilo ocenjeno tožnikovo ravnanje in šteto, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo sporazumno._ Razmerje tožnika kot delavca ni bilo urejeno - pogodba o zaposlitvi mu ni bila odpovedana.

3. **_Tožnik v pisnem odgovoru_** prereka pritožbene navedbe, saj je sodba v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je poskušal dobiti nove delavce, da jih je iskal na vse mogoče načine, vendar neuspešno, saj je bila v času epidemije Covid - 19 zaposlitev v gostinstvu negotova. Sam je bil zadnji, ki bi želel, da lokal ki ga je imel od leta 1994 dalje, preneha poslovati. Že od 2012 je invalid III. kategorije in lokala z ženo ne bi zmogel voditi, zato ga je bil prisiljen zapreti. Od leta 2022 je upokojen na temelju I. kategorije invalidnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in tudi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je v obravnavani zadevi kasatorna sodba izdana v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

6. V zadevi ni kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če kateri stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po razjasnitvi in ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev glede prenehanja gospodarske družbe in delovnega razmerja tožniku, katerega poslovodna oseba in lastnik je bil, bistvena kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP samo zato, ker se toženka z ugoditveno sodbo ne strinja, ni niti ne more biti podana.

7. Predmet sodne presoje je drugostopenjska upravna odločba z dne 14. 6. 2022 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 25. 11. 2021. S slednjo je zavrnjena zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost iz odklonitvenega razloga po 63. členu ZUTD, ker naj bi tožnik brez zaposlitve ostal po lastni volji oziroma krivdi. Šteto je bilo, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo sporazumno.

8. Vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da izključitveno dejansko stanje v okoliščinah konkretnega primera ni podano. V celoti povzetega 63. člena ZUTD (6. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe) pritožbeno sodišče ne ponavlja. Povsem soglaša z zaključkom iz 9. tč. obrazložitve, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po nobenem od taksativno določenih razlogov iz 63. člena ZUTD, ki bi predstavljali relevantno podlago za zavrnitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. 9. Na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije in izpovedi tožnika, sodišče pravilno ugotavlja, da tožnik ni postal brezposeln po svoji volji ali krivdi ne glede na to, da je bila družba A. d. o. o., katere edini lastnik in direktor je bil, z dnem 20. 10. 2021 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Res je sicer tožnik sprejel odločitev, da družba preneha, kar pa še ne pomeni, da je postal brezposeln po svoji volji ali krivdi. Iz prepričljivih dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je gostinski lokal, katerega lastnik in poslovodja je bil, obratoval že od leta 1994, da sta leta 2021 pogodbo o zaposlitvi odpovedali dve delavki, da je delavki izgubil v času epidemije Covid-194, ki je imela za posledico zapiranje in ne obratovanje gostinskih lokalov, da si sam ni želel zapreti lokala, vendar je bil to prisiljen storiti zaradi nemožne zaposlitve novih delavcev.

Prepričljive so dejanske ugotovitve sodišča, da tožnik v času epidemije Covid-19 ni uspel dobiti novih delavcev, bil zato prisiljen lokal zapreti ter predlagati izbris družbe A. d. o. o. Logično sprejemljiv je zaključek, da je epidemija Covid-19 s sprejetimi ukrepi za preprečitev širjenja virusa v obravnavanem primeru predstavljala višjo silo. Torej vzrok za zaprtje gostinskega lokala in izbris iz sodnega registra. To še toliko bolj, ker je tožnik kot invalid III. kategorije s časovno omejitvijo 4 ure dnevno ostal edini zaposlen v družbi A. d. o. o. 10. Zmotno in zato nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno sklicevalo na stališče, zavzeto v sodbi VIII Ips 484/2006 samo zato, ker je bila gospodarska družba v tisti zadevi iz sodnega registra izbrisana po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče je že tedaj sprejelo povsem jasno stališče, da pri zavarovancih na podlagi delovnega razmerja razlogi za prenehanje delodajalca pri odločanju o pravici do nadomestila niso pomembni. Z vidika uveljavljanja pravice do nadomestila za brezposelnost je pomembno le, da razlog za brezposelnost ni na zavarovančevi strani. Vrhovno sodišče RS je izrecno poudarilo, da dejstvo, če je nekdo v delovnem razmerju kot poslovodna oseba gospodarske družbe, ga pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti ne more postavljati v drugačen položaj kot druge zaposlene. Tudi tožnik je bil v treh vlogah, in sicer kot lastnik gospodarske družbe, njen poslovodni organ in kot tak v delovnem razmerju. Gre za različne vloge, ki nosijo vsaka svoje obveznosti, odgovornosti in pravice. Po stališču pritožbenega sodišča zato morebitne odgovornosti tožnika kot lastnika in poslovodje za izbris družbe iz sodnega registra ni mogoče razlagati tako, da to pomeni njegovo voljo ali celo krivdo za prenehanje delovnega razmerja. Četudi bi bili razlogi „subjektivni“, ker bi nastali po volji ali krivdi družbe ali poslovodne osebe, to ne sme vplivati na pravice iz zavarovanja za brezposelnost. 11. Ker je z izbrisom družbe A. d. o. o. iz sodnega registra z dnem 20. 10. 2021 tožniku istega dne de facto prenehalo delovno razmerje in lastnost zavarovanca, je bila v upravnem postopku pravica do nadomestila za brezposelnost zaradi nepravilne uporabe 63. člena ZUTD preuranjeno zavrnjena. Zavrnilni odločbi je sodišče kot nezakoniti utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V ponovnem predsodnem postopku bo potrebno upoštevati napotila in materialno pravna stališča iz prvostopenjske in te sodne odločbe.

12. Do ostalih pritožbenih navedb, od sklicevanja na 5. odst. 63. člena ZUTD, zatrjevanja da razmerja z delavci ob prenehanju družbe niso bila urejena in drugih, ki za pritožbeno rešitev niso odločilna, se sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ne opredeljuje. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP izreklo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo (375 točk za sestavo odgovora + 2 % materialni stroški+ 22 % DDV), kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 4 Razglašena dne 12. 3. 2020.