Jedro

Zakon o stavbnih zemljiščih nima določb, ki bi že vnaprej določale, da so investitorji, ki so že v naprej s samoprispevkom ali na drug način prispevali k opremljanju stavbnih zemljišč, temu sorazmerno oproščeni plačila sorazmernega dela stroškov pri opremljanju stavbnega zemljišča. Lahko pa investitor v postopku predloži dokaze in s tem dokazuje višino plačila teh stroškov na že prej navedeni način.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za prostorsko urejanje in varstvo okolja občine Kamnik, s katero je ta odločil, da je tožnik pred izdajo gradbenega dovoljenja dolžan plačati sorazmerni del stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča v znesku 582.825,50 SIT, za že zgrajeni novi objekt skladišča za lesno galanterijo, skladišča z lokalom in stanovanja.

V tožbi tožnik smiselno navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialne predpise in mu zaradi tega odmerila nesorazmerno visok del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča za parc. št. 74/4, v izmeri 470 m2 k.o. .... Iz cenilnega mnenja sicer res izhaja, da predstavlja vodovod, elektrika in telefon 59 %, cesta v asfaltni izvedbi in odvodnjavanje površin pa 95 % vseh stroškov, vendar pa tožnik poudarja, da tako sklad stavbnih zemljišč, kakor tudi občina Kamnik k tem stroškom nista nič prispevala. Dejansko je to prispeval tožnik in vsi ostali krajani KS Moste z dolgoletnim zbiranjem denarja s samoprispevkom in postopnim urejanjem svojih stavbnih zemljišč s komunalnimi napravami. V odločbi je tudi neresnična trditev, da je tožnik zgradil zgradbo izven območja urejanja stavbnega zemljišča. Objekt je zgrajen v območju zazidalnega okolja. Tožnik tudi trdi, da je bil bližnjim sosedom, ki so se preselili v KS Moste, odmerjen prispevek le v višini 2500 do 3500 din, kar se lahko ugotovi iz njihove gradbene dokumentacije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, podrejeno pa predlaga, da sodišče samo določi ustrezno višino komunalnega prispevka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v njeni obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi dejstev in okoliščin zbranih v predloženih upravnih spisih je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja, celoto ugotovljenih dejstev in okoliščin presojala v medsebojni povezanosti in odvisnosti in napravila pravilen sklep o dejanskem stanju in tudi pravilno uporabila materialni zakon.

Iz spisov je razvidno, da je Komite za urejanje prostora in varstvo okolja občine Kamnik dne 12.3.1990 izdal tožniku lokacijsko dovoljenje št. 351-110/89-5/50 za gradnjo skladišča za drobno lesno galanterijo, skladišča z lokalom in stanovanja v objektu, ki je že zgrajen na parc. št. 74/4 k.o. .... Iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da je dovoljenje izdano v skladu z lokacijsko dokumentacijo, ki je bila izdelana na podlagi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanističnih zasnov Komenda-Moste, Kamnik in Stranje ter manjših zazidalnih območij izven urbanističnih zasnov (Ur.l. SRS, št. 43/87). Tako prvostopni organ, kot tudi tožena stranka, sta na podlagi 37. čl. zakona o stavbnih zemljiščih pravilno ugotovila, da gre v navedenem primeru za stavbno zemljišče, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, zato se navedeni objekt nahaja izven območja urejanja stavbnega zemljišča in se bo tudi priključil na komunalne objekte in naprave zgrajene izven območja urejanja stavbnega zemljišča. Iz 37. člena zakona o stavbnih zemljiščih namreč izhaja, da je območje urejanja stavbnega zemljišča tisto območje, ki ga zajema prostorski izvedbeni načrt. 27. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor pa določa, da med prostorske izvedbene načrte spadajo zazidalni načrti, ureditveni načrti ter lokacijski načrti. Iz vsega navedenega sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovor, da je objekt zgrajen v območju urejanja stavbnih zemljišč, ni utemeljen. Zato sodišče meni, da je v tem primeru prvostopni organ ravnal v skladu z zakonom in pri odmeri plačila sorazmernega dela stavbnega zemljišča pravilno uporabil določbi 43. in 43. a člena zakona o stavbnih zemljiščih. Na podlagi sklepa Upravnega odbora Sklada stavbnih zemljišč občine Kamnik je bila tožniku priznana 50 % olajšava na vrednost sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča, kar kaže na to, da je prvostopni organ pri odmeri stroškov upošteval, da so tožnik in ostali krajani KS Moste v preteklosti s svojimi prispevki res prispevali k opremljanju navedenih stavbnih zemljišč. Ker tožnik v postopku ni predložil dokazov o tem, kolikšen del sredstev je dejansko že prispeval k stroškom za opremo stavbnega zemljišča, sodišče o tem vprašanju ni moglo presojati.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).