Jedro

Plačilni nalog za plačilo sodne takse ni sodna odločba, zato pri njegovi obliki in vsebini ni mogoče izhajati iz zahtev ZPP po obrazložitvi sodbe ali sklepa. Sodna odločba je šele sklep, s katerim sodišče odloči o ugovoru zoper plačilni nalog. Zato zatrjevanje, da je v zvezi s plačilnim nalogom z dne 27. 2. 2017 podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po naravi stvari ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 2. 2017. 2. Zoper sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da ugovoru tožene stranke v celoti ugodi in izda nov plačilni nalog za plačilo sodne takse. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 2. 2017 vložila ugovor, saj izpodbijani plačilni nalog ne vsebuje dovolj dejstev, da bi ga sploh bilo mogoče preizkusiti, s čimer je po prepričanju tožene stranke nedvomno podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišču prve stopnje še očita, da se v izpodbijanem sklepu ni v ničemer opredelilo do navedb tožene stranke v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 27. 2. 2017, da obrazložitev navedenega naloga ne vsebuje dovolj oziroma celo nobenih dejstev, da bi le tega sploh bilo mogoče preizkusiti. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi plačilnega naloga z dne 27. 2. 2017 se ne nanašajo na izpodbijani sklep z dne 9. 3. 2017 o ugovoru zoper nalog za plačilo sodne takse, pri čemer pritožbeno sodišče še opozarja, da plačilni nalog za plačilo sodne takse ni sodna odločba, zato pri njegovi obliki in vsebini ni mogoče izhajati iz zahtev ZPP po obrazložitvi sodbe ali sklepa. Sodna odločba je šele sklep, s katerim sodišče odloči o ugovoru zoper plačilni nalog. Zato zatrjevanje, da je v zvezi s plačilnim nalogom z dne 27. 2. 2017 podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, po naravi stvari ni utemeljeno.1 Pritožnik tudi ne pojasni, kako naj bi bil plačilni nalog, ki vsebuje pravno podlago (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1) in znesek dolžne sodne takse (2.559,00 EUR) sploh lahko nerazumljiv oziroma nepopoln. Plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 2. 2017 vsebuje vse obvezne sestavine določene v 1. odstavku 34. člena ZST-1. 5. Po 1. odstavku 34.a člena ZST-1 je ugovor zoper plačilni nalog dopustno vložiti iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovor z dne 7. 3. 2017 zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 2. 2017 je tožena stranka vložila iz razloga, ker naj bi bila taksa napačno odmerjena. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa iz plačilnega naloga povzelo pravno podlago (tar. št. 1121 ZST-1) in znesek dolžne takse (2.559,00 EUR) ter nadalje nazorno pojasnilo njen izračun, se je opredelilo do vseh relevantnih navedb v ugovoru tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse ter pravilno zaključilo, da je njen ugovor, da je sodna taksa napačno odmerjena, neutemeljen.

6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

7. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 922/2015 z dne 14.7.2015.