Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v okviru odločanja o odgovornosti ni vsebinsko presodilo navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil transakcijski račun podjetja enostransko zaprt s strani banke. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu te okoliščine ni navedel. Tudi sodišče prve stopnje zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe navezuje zgolj na okoliščine, da odgovorna oseba ni ponovno odprla transakcijskega računa po zaprtju dne 20. 10. 2022; ne opredeli pa se do vsebine teh sestavin ob upoštevanju v ZSV zatrjevanega dejstva, da ni bila odgovorna oseba pravne osebe tista, ki je TRR zaprla. Logična predpostavka odgovornosti za prekršek je dejstvo, da je posameznik objektivno zmožen zadostiti zavezujoči (zapovedni ali prepovedni) normi, katere kršitev je določena kot prekršek.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je brez dopolnitve dokaznega postopka z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevi pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo in spremenilo plačilni nalog prekrškovnega organa Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) tako, da je pravni in odgovorni osebi omililo izrečeno globo, v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in potrdilo plačilni nalog, s katerim je FURS pravni in odgovorni osebi izrekel globo zaradi kršitve tretjega odstavka 37. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in prekrška po 14.a točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, ker pravna oseba naslednji dan po zaprtju transakcijskega računa ni ponovno odprla tega računa.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta pravna in odgovorna oseba, in sicer zoper izrek sodbe v celoti, zoper globo in obrazložitev o krivdni obliki direktnega naklepa. Konkretno pritožba zatrjuje, da je odgovorna oseba pravne osebe šele dne 10. 3. 2023 prejela informacijo, da je banka oktobra 2022 zaprla transakcijski račun pravni osebi, in neposredno po tem opravila telefonske poizvedbe na vseh slovenskih bankah o možnosti odprtja transakcijskega računa, kjer je bila zavrnjena. O tem obstaja pisna korespondenca z računovodjo, ki je priložena pritožbi. Dodatno je odgovorna oseba pravne osebe po prejemu sodbe sodišča prve stopnje dne 30. 8. 2023 na 11 ponudnikov plačilnih storitev poslala elektronsko pošto s prošnjo za odprtje transakcijskega računa in pritožbi priložila zavrnilne odgovore kot dokaz, da transakcijskega računa ne more odpreti.

3. Sodbo sodišča prve stopnje je potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbene navedbe zoper izrek sodbe v celoti in zoper sankcijo (globo) niso podrobneje obrazložene, ampak pritožba v večjem delu izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede subjektivnih znakov prekrška (direktnega naklepa kot oblike odgovornosti). Presoja subjektivnih znakov prekrška je neločljivo povezana z objektivnim dejanskim stanjem, saj se vidiki odgovornosti za prekršek lahko presojajo le v okviru ugotovljenih objektivnih znakov prekrška. Odgovornost za prekršek je torej subjektivni del dejanskega stanja, kar pomeni, da pritožba v večjem delu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni dovoljen. O tem sta bili pravna in odgovorna oseba poučeni tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe, ki je jasen v tem, da pritožba iz razloga po tretji točki 154. člena ZP-1 (tj. zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) v obravnavani zadevi ni dovoljena. Dokazov, ki jih pravna in odgovorna oseba navajata oziroma prilagata pritožbi, v pritožbenem postopku torej ni mogoče uveljavljati in se pritožbeno sodišče do njih tudi ne more opredeljevati. Vendar pa se na področju odgovornosti dejansko stanje in pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče skladno s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, prepletata do te mere, da njuno striktno ločevanje pogosto ni možno, zato pritožbeno sodišče tovrstnim primerom, kakršna je tudi obravnavana zadeva, nameni posebno pozornost - ne z vidika dokazov, ampak z vidika pravilnega razumevanja in uporabe zakonsko določenih krivdnih oblik oziroma oblik odgovornosti za prekršek. Ob obravnavi pritožbe v luči navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru _v okviru odločanja o odgovornosti_ ni vsebinsko presodilo navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil transakcijski račun podjetja enostransko zaprt s strani banke Intesa Sanpaolo. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu te okoliščine ni navedel. Tudi sodišče prve stopnje zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe navezuje zgolj na okoliščine, da odgovorna oseba _ni ponovno odprla transakcijskega računa po zaprtju dne 20. 10. 2022;_ ne opredeli pa se do vsebine teh sestavin ob upoštevanju v ZSV zatrjevanega dejstva, da ni bila odgovorna oseba pravne osebe tista, ki je TRR zaprla. Navedeno pomeni, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po osmi točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ker pritožbeno sodišče po naravi stvari te kršitve ne more odpraviti samo, zadevo na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Nadalje pritožbeno sodišče opozarja, da iz plačilnega naloga prekrškovnega organa ne izhaja, na podlagi katerega odstavka 57. člena ZP-1 je plačilni nalog izdan, prav tako iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kaj je pokazal uradni preizkus zahteve za sodno varstvo po četrti alineji prvega odstavka 62.a člena ZP-1 (ali je storilcu bila dana možnost, da se izjavi o prekršku). Iz poteka postopka je mogoče sklepati, da je bil plačilni nalog izdan na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1, pravni in odgovorni osebi pa se je vročil na podlagi četrtega odstavka 57. člena ZP-1. Ta določba zahteva, da se kršitelju hkrati s plačilnim nalogom vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni naveden že v plačilnem nalogu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v točkah 1.1 in 2.1 izreka plačilnega naloga vsebovan kratek opis dejanskega stanja prekrška, ni pa navedenih _nobenih dokazov_. Pravna in odgovorna oseba sta z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo (ZSV) formalno sicer dobili pravico do izjave, vendar pa jima niso bili predočeni nobeni dokazi, na podlagi katerih ju je prekrškovni organ spoznal za odgovorni, in do katerih bi se lahko v ZSV opredelili in predložili ali predlagali morebitne razbremenilne dokaze. S tem jima je bila kršena pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS (izvajanje dokazov v svojo korist). Kadar po vložitvi zahteve za sodno varstvo v spisu ni dejstev, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti (in sodišče prve stopnje torej nima osnove za ravnanje po petem odstavku 65. člena ZP-1), izdaja plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 omogoča situacijo, do katere je prišlo tudi v obravnavani zadevi, ko pravna in odgovorna oseba tekom postopka ne pred prekrškovnim organom in ne pred sodiščem prve stopnje pred izdajo odločbe nista bili deležni pravnega pouka po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma četrtem odstavku 114. člena ZP-1, da morata navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bosta mogli več uveljavljati. To v kombinaciji z dejstvom, da prekrškovni organ za svoje trditve o obstoju zatrjevane kršitve na dan 21. 10. 2022 ne navaja nobenih dokazov, od sodišča prve stopnje terja še posebno pozornost pri presoji, ali je potrebno dopolniti dokazni postopek.

7. V ponovljenem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti okoliščine enostranskega zaprtja transakcijskega računa s strani ponudnika plačilnih storitev ter vpliv tega zaprtja na odgovornost pravne in odgovorne osebe za očitan prekršek in sanirati zgoraj obrazloženo kršitev pravice do obrambe (lahko tudi z upoštevanjem pritožbi priloženih dokazov). V zvezi s tem pritožbeno sodišče v nadaljevanju opozarja še na nekaj pomembnih pravnih okoliščin.

8. Javno objavljeno stališče prekrškovnega organa,1 ki ga prekrškovni organ ponavlja v uradnem zaznamku o preizkusu dovoljenosti in utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, dobesedno pa ga kot (sodni) protiargument navedbam v ZSV v točki 7 izpodbijane sodbe navaja tudi sodišče prve stopnje, da enostransko zaprtje računa s strani ponudnika plačilnih storitev ne predstavlja zakonitega razloga za neizpolnitev zakonske obveznosti odprtja računa, _lahko velja izključno za objektivne znake prekrška._ Z vidika odgovornosti kot subjektivnega odnosa storilca do prekrška pa takšne vnaprejšnje domneve niso pravno vzdržne, saj objektivne odgovornosti naše prekrškovno pravo ne pozna. Po določbi 9. odstavka ZP-1 sta edina možna temelja odgovornosti fizične (tudi odgovorne) osebe za prekršek malomarnost ali naklep, ki se na podlagi naveznih okoliščin, določenih v prvem odstavku 14. člena ZP-1, v okviru pridružitvene odgovornosti smiselno preneseta tudi na pravno osebo.

9. Naklep oziroma malomarnost mora storilec razviti do vseh objektivnih znakov prekrška, kar pomeni, da z vidika odgovornosti za prekršek ne moreta biti enako obravnavana primer, ko kršitelj predhodni transakcijski račun zapre sam po svoji volji, in primer, ko predhodni transakcijski račun enostransko zapre ponudnik plačilnih storitev in posameznik dobi status kršitelja na podlagi ravnanja in po volji tretje osebe. Medtem ko v prvem primeru na načelni ravni ni sporno, da posameznik (lahko) ve, kaj dela in to (lahko) tudi hoče, je v drugem primeru potrebno očitek odgovornosti utemeljiti z dokazi, iz katerih onstran razumnega dvoma izhaja vsebina zavestne in voljne sestavine kršiteljeve odgovornosti v trenutku storitve prekrška. Če se bodo kot utemeljene izkazale pritožbene navedbe, da je odgovorna oseba pravne osebe za enostransko zaprtje transakcijskega računa s strani banke izvedela šele 10. 3. 2023 (se pravi nekaj manj kot štiri mesece po datumu, ki je v plačilnem nalogu naveden kot datum storitve prekrška), očitek, da je dne 21. 10. 2022 vedela, da podjetje nima odprtega TRR in je to tudi hotela (direktni naklep), ne more vzdržati. V tem primeru bi teoretično prišla v poštev kvečjemu katera od oblik malomarnosti.

10. Prekrškovna norma iz 14.a člena prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 je specifična v tem, da zavezanec za zadostitev njeni vsebini obvezno potrebuje sodelovanje tretje osebe (ponudnika plačilnih storitev) in njegova zmožnost zadostiti zavezujoči normi ni odvisna zgolj od njegove volje, ampak tudi od volje oziroma poslovne politike banke oziroma drugega ponudnika plačilnih storitev. Sklepno pritožbeno sodišče zato opozarja tudi na pravilno pravno razumevanje v ZSV in pritožbi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba pri nobenem ponudniku plačilnih storitev ne more odpreti transakcijskega računa. Logična predpostavka odgovornosti za prekršek je dejstvo, da je posameznik objektivno zmožen zadostiti zavezujoči (zapovedni ali prepovedni) normi, katere kršitev je določena kot prekršek. Pri tem je treba upoštevati, da je ta predpostavka časovno omejena na čas storitve prekrška, se pravi na tisti trenutek, v katerem morata biti izkazana stanje storilčeve volje in zavesti v obsegu, kot ga določa 9. člen ZP-1 (malomarnost, naklep). Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 28/2021 z dne 19. 04. 2022 potrdilo, da je prekršek po 14.a točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 prekršek stanja, se pravi prekršek, pri katerem je uresničeno protipravno stanje, pri čemer vzdrževanje protipravnega stanja ni zakonski znak prekrška, prekršek pa je dokončan s storitvijo oziroma opustitvijo, ki protipravno stanje povzroči. Pri enostranskem zaprtju transakcijskega računa s strani ponudnika plačilnih storitev protipravno stanje v smislu določbe 14.a točke prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 povzroči opustitev odprtja novega transakcijskega računa s strani subjekta, ki je po določbi tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 dolžan imeti odprt transakcijski račun. Ta opustitev lahko ima pravne posledice le, če je bil posameznik zavezujoči normi v času storitve prekrška objektivno zmožen zadostiti. Če je opustitev, ki je povzročila protipravno stanje, posledica dejstva, da storilec v času storitve prekrška zavezujoči normi ni bil zmožen zadostiti iz razlogov, ki so zunaj njegovega vpliva in volje (npr. zaradi poslovne politike ponudnikov plačilnih storitev), in to izkaže s prepričljivimi dokazi, so to okoliščine, ki po oceni pritožbenega sodišča izključujejo postopek o prekršku (deseta točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da mora aktivno ravnanje, s katerim bi preprečil nastanek protipravnega stanja, storilec izkazati najkasneje do časa, ki je kot čas storitve prekrška določen v plačilnem nalogu (konkretnejše časovno okno smiselno izhaja iz določbe prvega odstavka 99. člena Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZplaSSIED), ki določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev odpove okvirno pogodbo o plačilnih storitvah z najmanj dvomesečnim odpovednim rokom). Če storilec nezmožnost zadostiti zavezujoči normi izkazuje šele z naknadnimi aktivnostmi, izvedenimi npr. po prejemu plačilnega naloga, medtem ko se v času do storitve prekrška ni maksimalno angažiral (kar lahko pomeni privolitev v nastanek prepovedane posledice) in posledično ne more izkazati, da na dan storitve prekrška zavezujoči normi ni mogel zadostiti, lahko pa izkaže obstoj tega dejstva na dan odločanja, pa je to okoliščina, ki je lahko upoštevna pri odmeri sankcije v okviru 26. člena ZP-1 (in v primeru sistemsko nerešenih vprašanj tudi v okviru prvega odstavka 21. člena ZP-1). V vsakem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča v okviru presoje subjektivnih znakov prekrška po 14.a točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 zadostuje, da storilec vse možne aktivnosti v zvezi z odprtjem transakcijskega računa izvede pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji. Napotitev slovenskega poslovnega subjekta na odprtje transakcijskega računa v tujini bi namreč _presegla domet prekrškovne norme, določene v predpisu Republike Slovenije._2 1 Novica, objavljena na spletnem naslovu: https://www.gov.si/novice/2023-01-18-vsi-poslovni-subjekti-morajo-imeti-odprt-transakcijski-racun/, vpogled dne 25. 1. 2024. 2 O nekaterih dodatnih sistemskih razsežnostih v tem sklepu obravnavanih vprašanj gl. tudi sklep naslovnega sodišča PRp 265/2023 z dne 25. 1. 2024.