Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da so bila delovna mesta pri toženi stranki med seboj povsem primerljiva in da zato ni bilo razloga, da bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu srednje zahtevna dela - delavec na liniji za skobljanje kot edina zaposlena. Res je tožnica, kot je izpovedala, nadomeščala, če je bil kakšen delavec odsoten, in sicer da je njihovo delo opravljala poleg svojega, ni pa jih v celoti nadomestila, vendar navedeno ne pomeni, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je tožena stranka upoštevala kriterije za določitev presežnih delavcev po ZDR-1 in kolektivni pogodbi, kot to napačno zatrjuje tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo za individualni odpust, tožena stranka je ukinila delovno mesto, na katerem je kot edina izvajalka delo opravljala tožnica in zato ni bila dolžna upoštevati navedenih kriterijev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2021 nezakonita in se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 7. 2021, ampak je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 17. 10. 2021, ter da ji je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna plačati mesečna nadomestila plač, ki bi jih prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, ter ji obračunati in izplačati regres ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja ter ji izplačati denarno povračilo v višini 4.952,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni oceni, da je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo, v posledici katere je ukinila delovno mesto tožnice. Sodišče se je izključno oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, čeprav tožena stranka ni predložila v ta namen nobenega drugega ustreznega dokaza. Dejstvo, da naj bi dejansko bil izkazan organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče utemeljilo s tem, da verjame toženi stranki, da je izvedla investicijo nove linije, kar naj bi direktor tožene stranke prepričljivo opisal. Sodišče je bilo dolžno presojat zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v okviru dejanskega odpovednega razloga, kot je bil naveden v odpovedi in ne bi smelo širiti razlogov. V konkretnem primeru je tožena stranka v odpovedi zgolj navedla, da je izvedla optimizacijo poslovanja iz ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov. Gre za povsem splošno opredelitev, ki ni utemeljena z nobeno investicijo. Glede na navedeno se sodba opira na dejanske okoliščine, ki niso bile zajete v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je že iz tega razloga potrebno spremeniti izpodbijano sodno odločbo. Sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne dokazne ocene, zakaj je sledilo direktorju tožene stranke, še posebej upoštevaje okoliščino, da njegova izpoved ni bila potrjena z nobeno listino. Tožnica je tudi tekom postopka trdila, da so delovna mesta pri toženi stranki med seboj primerljiva, zato ne vzdrži trditev tožene stranke, da je ukinila ravno delovno mesto tožnice. Sodišče pri tem tudi ni upoštevalo izpovedi direktorja, da je pri izbiri presežnega delavca upošteval, koliko časa je bil delavec zaposlen pri toženi stranki. Pri tem je pojasnil, da je tožnica prišla med zadnjimi, kaj pa je še drugo upošteval pri presoji, pa se ni spomnil. Tovrstna izjava direktorja je terjala dodatno izvedbo dokazov, katere je predlagala tožnica na naroku 22. 3. 2022, in sicer da se predložijo pogodbe o zaposlitvi za primerljiva delovna mesta, iz katerih bi bilo razvidno, kateri delavci so opravljali primerljivo delo in posledično, ali drži izpovedba direktorja tožene stranke glede uporabe kriterijev za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je tožena stranka zaposlila oziroma na osnovi drugih pravnih podlag dobila delavce, ki opravljajo tudi dela, ki jih je predhodno opravljala tožnica. Sodišču je predlagala, da pozove toženo stranko k predložitvi ustreznih dokazil, vendar je sodišče dokazne predloge tožnice zavrnilo. V posledici navedenega pa je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ravnanje tožene stranke v tem postopku je pokazalo, da tožena stranka ni izročila nobenih listin, s katerimi bi dokazovala utemeljenost in zakonitost podane odpovedi. Sodišče je celotno argumentacijo sodbe oprlo na izpovedbo direktorja tožene stranke, pri tem pa je iz izpovedbe direktorja razvidno, da so razlogi, navedeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, fiktivni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožnice v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh s strani tožnice predlaganih dokazov. Tožnica je predlagala, da sodišče toženo stranko pozove k predložitvi pogodb, sklenjenih s podizvajalskim podjetjem, oziroma pogodb o zaposlitvi novo zaposlenih delavcev oziroma pogodb o najemanju delavcev preko agencije, vendar je sodišče prve stopnje te dokaze zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za opravo poizvedb pri podizvajalskem podjetju, od kdaj poteka njihovo poslovno sodelovanje, koliko delavcev podizvajalskega podjetja opravlja delo pri toženi stranki, kako pogosto in katera dela se dejansko opravljajo, saj je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka šele konec leta 2021 (torej pol leta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici) najela nekaj delavcev podizvajalskega podjetja, ki od dva do pet dni, včasih deset dni mesečno lepijo les in ne delajo na tožničinem delovnem mestu ter niso zaposleni pri toženi stranki.

7. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.), ker je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnice zaradi ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov. V odpovedi je povzela dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu ...: Srednje zahtevna dela - delavec na liniji za skobljanje. Obrazložila je, da je izvedla optimizacijo poslovanja, zaradi česar je bila izvedena reorganizacija delovnih mest in je dne 9. 7. 2021 začel veljati novi Akt 2021, s katerim je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da reorganizacija pri toženi stranki sploh ni bila izvedena in da odločitev sodišča prve stopnje temelji izključno na izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni podkrepljena z nobenim drugim dokazom. Tožena stranka je predložila akt – Reorganizacija delovnih opravil in delovnih postopkov v družbi A. d. o. o. z dne 9. 7. 2021, ter Akt 2021, iz katerega izhaja, da je tožničino delovno mesto ukinjeno. Tožena stranka je v vlogah navajala, da je izvedla investicijo v nakup "linije za vzdolžno spajanje lesnih elementov", kar je v celoti v svoji izpovedbi potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da so približno pol leta pred podajo odpovedi tožnici investirali v novo linijo za vzdolžno spajanje lesnih elementov, ki je tehnološko dvakrat učinkovitejša od stare linije in je s tem odpadla ena faza predelave, posledično pa je bil višek zaposlenih delavcev. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da dejstvo, da se tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni sklicevala na investicijo v nakup linije za vzdolžno spajanje lesnih elementov, ki je posledično privedla do ukinitve delovnega mesta tožnice, ne pomeni širitve odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ne gre za širitev razlogov za odpoved, temveč za pojasnitev zatrjevanega organizacijskega razloga, ki ni bil fiktiven, navidezen in da reorganizacija ni bila izvedena z namenom, da se tožnici poda odpoved. Tudi dejstvo, da je bila odpoved podana samo tožnici, ne pomeni, da je odpoved iz tega razloga nezakonita. Na predmetnem delovnem mestu je delo opravljala samo tožnica kot edina izvajalka.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnice, da so bila delovna mesta pri toženi stranki med seboj povsem primerljiva in da zato ni bilo razloga, da bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu srednje zahtevna dela - delavec na liniji za skobljanje, kot edina zaposlena. Res je tožnica, kot je izpovedala, nadomeščala, če je bil kakšen delavec odsoten, in sicer da je njihovo delo opravljala poleg svojega, ni pa jih v celoti nadomestila, vendar navedeno ne pomeni, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je tožena stranka upoštevala kriterije za določitev presežnih delavcev po ZDR-1 in kolektivni pogodbi, kot to napačno zatrjuje tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo za individualni odpust, tožena stranka je ukinila delovno mesto, na katerem je kot edina izvajalka delo opravljala tožnica in zato ni bila dolžna upoštevati navedenih kriterijev.

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da so ostale neizkazane okoliščine glede dodatnega zaposlovanja delavcev pri toženi stranki oziroma sodelovanja s podizvajalskim podjetjem, ki občasno posoja delavce. Sodišče prve stopnje je izpoved direktorja (ki je bil predhodno opozorjen na izpoved resnice) ocenilo kot resnično in zaključilo, da tožena stranka na delovnem mestu tožnice ni zaposlila novega delavca, da njenega dela ne opravljajo agencijski ali podizvajalski delavci, ki so začeli za toženo stranko opravljati občasna dela lepljenja lesa šele pol leta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Kot je izpovedal direktor tožene stranke, pri toženi stranki najemajo občasno agencijske delavce za delo na popolnoma novem produktu, ki v času zaposlitve tožnice še ni proizvajal in zato v tistem času tudi ni obstajala nobena potreba po dodatni zaposlitvi ali prerazporeditvi delavk na to delovno mesto.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in po določbi petega odstavka 41. člena ZDR-1 krije delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.