Jedro

Tožnika je v postopku ureditve meje na podlagi danega pooblastila zastopala pooblaščenka. Vsebina pooblastila daje podlago za ugotovitev, da je bilo pooblastilo dano za opravo vseh dejanj v postopku, kar pomeni, da je bila pooblaščenka pooblaščena tudi za sprejem odločbe. To pomeni, da je tožnik za odločbo izvedel tedaj, ko je bila vročena njegovi pooblaščenki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Sevnica, Geodetska pisarna Krško, pod 1. točko izreka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s sklepom in odločbo Območne geodetske uprave Sevnica št. 02112-1158/2006-2 z dne 25. 11. 2006 in pod 2. točko izreka odločila, da stroškov postopka ni bilo. V svoji obrazložitvi navaja, da je območna geodetska uprava Sevnica na zahtevo geodetskega podjetja A. d.o.o. (po pooblastilu B.B., C.C., D.D. - sedaj tožnika, E.E. in občine Krško) vodila postopek za ureditev meje, vpis novih parcel in njihovih mej in spremembo vrste rabe za parcele 230, 232/1, 231 in 431, k.o. …. Predmetni postopek se je zaključil z izdajo sklepa in odločbe z dne 25. 11. 2006, ki sta postala dokončna in pravnomočna dne 13. 12. 2006. Tožnik je zoper navedeni akt dne 22. 4. 2011 vložil pritožbo, ki jo je bilo, v skladu s petim odstavkom 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Ker je bilo s sklepom z dne 25. 1. 2006 odločeno zgolj o postopkovnem vprašanju (združitev zadev v en postopek), obnova postopka v tem delu ni mogoča; takšen predlog namreč ni dovoljen, zato ga je bilo treba zavreči. V nadaljevanju pa je bilo treba preizkusiti predlog tudi v delu, ki se nanaša na ureditev meje in spremembe vrste rabe. Iz predloga je mogoče zaključiti, da tožnik predlaga obnovo postopka iz razloga po 10. in 2. točki 260. člena ZUP. V zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti predloga organ navaja, da sta bila sklep in odločba z dne 25. 11. 2006 pravilno vročena tožnikovi pooblaščenki F.F. dne 27. 11. 2006. Glede na navedeno je predlog za obnovo postopa iz razloga po 10. točki 260. člena ZUP vložen prepozno, saj je bil vložen po izteku subjektivnega roka (enega meseca od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena njegovi pooblaščenki), kot tudi po izteku triletnega objektivnega roka, zaradi česar ga je bilo treba zavreči. Tožnik pa tudi ni verjetno izkazal okoliščine, na katero opira predlog po 2. točki 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog po tej točki se namreč izkazuje le z ustrezno pravnomočno sodbo, ki pa je tožnik, glede na zatrjevano ponarejanje podpisov na pooblastilu za zastopanje, ni predložil. Prav tako ni verjetno izkazal niti okoliščine pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP, zato je predlog tudi po tej točki vložen prepozno in ga je bilo treba zavreči. Poleg tega je bilo v postopku predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka ugotovljeno tudi, da po stanju podatkov zemljiške knjige tožnik že od leta 2008 ni več zemljiškoknjižni lastnik oziroma solastnik parcel 232/3, 232/4 in 232/5, k.o. …, zaradi česar ne izkazuje več stvarne legitimacije za nastopanje v postopkih v zvezi z navedenimi parcelami in kot tak ni več upravičena stranka za vložitev predloga za obnovo postopka (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1490/95 z dne 5. 11. 1997).

Tožnik je zoper to odločbo dne 22. 4. 2011 vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Prvenstveno navaja, da se na pooblastilu z dne 20. 5. 2006 ne nahaja njegov podpis. Do takšnega zaključka bi lahko prišel tudi prvostopenjski organ, v kolikor bi vsaj z minimalno skrbnostjo primerjal domnevni podpis tožnika na navedenem pooblastilu z njegovim pristnim podpisom, ki se nahaja na pooblastilu z dne 27. 11. 2006, saj med obema podpisoma obstaja evidentna razlika, kar pomeni, da avtor navedenih podpisov ni ista oseba. Hkrati pa je iz podpisov razvidno, da sta si podpisa na pooblastilu z dne 27. 11. 2006 in na pooblastilu tožnika z dne 5. 4. 2011 skladna in je njun avtor očitno ena in ista oseba. Glede na to, da tožnik ni izstavil pooblastila z dne 20. 5. 2006, so vsa procesna dejanja, ki jih je zanj opravila "pooblaščenka", pravno brez vsakega učinka in kot takšna neupoštevna. Po določbi tretjega odstavka 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izhaja, da če obstaja dvom v pristnost pisnega pooblastila, organ izda sklep, s katerim odredi stranki, naj pooblastilo potrdi pred notarjem ali pred organom. V dokaz dejstva, da se na pooblastilu z dne 20. 5. 2006 ne nahaja podpis tožnika, le-ta predlaga dokaz z lastnim zaslišanjem ter po potrebi izvedbo dokaza z izvedencem grafološke stroke. Dalje navaja, da je torej potrebno ugotoviti, da je celoten postopek potekal brez tožnikove udeležbe, prav tako mu je bila odvzeta možnost udeleževati se postopka, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka in ima za posledico nezakonitost izpodbijane odločbe, zaradi česar jo je potrebno razveljaviti. Ker iz dopisa organa z dne 7. 4. 2011 izhaja, da naj bi bila sporna odločba tožniku posredovana dne 27. 11. 2006, tožnik odgovarja, da ne zanika pristnosti pooblastila z dne 27. 11. 2006, vendar pa opozarja, da to pooblastilo ni bilo dano za zastopanje v tej upravni zadevi, temveč za drug primer. Prvostopenjski organ je torej očitno spregledal vsebino pooblastila in zato štel F.F. za pooblaščenko tožnika, kar pa na podlagi predloženega pooblastila ni mogoče zaključiti. Tako se izkaže, da je bilo tudi pri vročanju sporne odločbe s strani prvostopenjskega organa zagrešenih več bistvenih kršitev določb upravnega postopka, kar vse zahteva razveljavitev izpodbijane odločbe. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvami geodetskega podjetja pri izvajanju meritev oziroma urejanju meje, ker meni, da je geodetsko podjetje v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi izdelalo parcelacijo ter določilo rabo parcel. Dejstvo je namreč, da se nepremičnina s parcelno št. 232/4 – pot, k.o. …, ne uporablja za takšen namen (niti se za takšen namen nikoli ni uporabljala), zato so drugačne ugotovitve geodetskega podjetja v popolnem nasprotju z objektivnimi dejstvi. Ker je izpodbijana odločba oprta na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljena dejstva, je kot takšna nepravilna, zaradi česar jo je potrebno razveljaviti. Prvostopenjski organ tudi ni odločil o stroških postopka, čeprav so bili priglašeni.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo z dne 27. 2. 2012 pod 1. točko izreka pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa zavrnil, pod 2. točko je odpravil 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa in odločil tako, da se zavrne zahteva za plačilo stroškov pritožbe v višini 100 točk za sestanek s stranko, 500 točk za pripravo pritožbe, 20 % DDV in manipulativne stroške in pod 3 točko izreka odločil, da se zahteva za plačilo stroškov pritožbe v višini 250 EUR za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, 20 EUR za manipulativne stroške v pavšalu, 20 % DDV in takse po odmeri zavrne. V svoji obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo pravilno štel za predlog za obnovo postopka in predlog tudi pravilno zavrgel. Iz dokumentacije je namreč razvidno, da sta občina Krško in geodetsko podjetje A. d.o.o. sklenila pogodbo o izvedbi postopka parcelacije, s katero je občina kot naročnik navedenemu podjetju oddala v izvedbo prestavitev poti, v skladu s pozivom k oddaji ponudbe in ponudbo izvajalca. Podjetje A. d.o.o. je lastnike parcel vabilo na mejno obravnavo z vabilom, ki je bilo tožniku vročeno z vložitvijo v hišni nabiralčnik. Tožnik je s pooblastilom z dne 20. 5. 2006 za zastopanje v postopku ureditve meje pooblastil F.F., ki se je mejne obravnave tudi udeležila in se tudi odpovedala posebnemu vabljenju o podajanju soglasja o poteku meje. S pooblastilom z dne 27. 11. 2006 pa je tožnik F.F. pooblastil za zastopanje v upravnem postopku pri nakupu nepremičnin k.o. …. Tožnik je torej v geodetskem upravnem postopku bil stranka in zato je prvostopenjski organ pritožbo tožnika pravilno štel kot obnovo postopka, ki se je končal s sklepom in z odločbo z dne 25. 11. 2006. Tekom geodetskega postopka tudi ni obstajal nikakršen sum glede pristnosti pooblastila, na podlagi katerega se je dejanj v tem postopku udeleževala F.F. V zadevi pa je priloženo tudi pooblastilo z dne 2. 9. 2006 in tožnik ne ugovarja podpisu na tem pooblastilu, kot tudi ne ugovarja temu, da je podpisal pooblastilo z dne 27. 11. 2006, ko je bil geodetski postopek že zaključen. Ti pooblastili pa izkazujeta, da je bil tožnik kot dober gospodar z izpeljanim geodetskim postopkom predvidoma zadovoljen in da je F.F. kot pooblaščenka še nadalje uživala njegovo zaupanje in še naprej urejala njegove nepremičninske zadeve. Drugostopenjski organ se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da tožnik, ker je nepremičnine že v letu 2008 prodal, nima pravnega interesa za obnovo postopka. Pravni interes ima, saj je bil stranka v postopku, ki ga iz določenih razlogov želi obnoviti. Glede na ugovore tožnika in glede na ugotovitve prvostopenjskega organa gre v konkretnem primeru za okoliščine po 2. točki prvega odstavka 260. člena ZUP in po 10. točki 260. člena ZUP. Vendar pa je tožnikov predlog za obnovo postopka po 10. točki prvega odstavka 260. člena ZUP prepozen, zato ga je bilo po tej točki treba zavreči. Tožnikov predlog za uvedbo postopka pa je bilo treba zavreči tudi po 2. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, ker tožnik v svojih vlogah ni opisoval in dokazoval okoliščin in morebitnih dejanj katerihkoli oseb glede dejanj, ki so kazniva po kazenskem zakonu, temveč je v svojih vlogah navajal le, da ni podpisal pooblastila z dne 20. 5. 2006, torej ni verjetno izkazal okoliščin po navedeni določbi.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh dopustnih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-) tako zoper odločbo prvostopenjskega, kakor tudi zoper odločbo drugostopenjskega organa, ker oba izpodbijana akta temeljita na zmotno uporabljenem procesnem predpisu, sta v nasprotju z materialnimi predpisi ter se opirata na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Odločba drugostopenjskega organa je procesno pomanjkljiva, saj je izpodbijani akt dne 27. 2. 2012 sprejel organ, ki ga na dan sprejetja akta, skladno s spremembo Zakona o vladi RS, ki je stopila v veljavo 4. 2. 2012, ni bilo. Skladno z navedeno novelo namreč ministrstvo, ki je izdalo izpodbijani akt, ni več obstajalo, temveč je bilo ukinjeno oziroma pridruženo drugemu ministrstvu. Izpodbijani upravni akt je torej sprejel stvarno nepristojni organ oziroma organ, ki ga v času odločanja ni več bilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je zato potrebno izpodbijani akt odpraviti oziroma vrniti zadevo stvarno pristojnemu organu. V uvodnem delu izpodbijanega akta se kot organ odločanja navaja Ministrstvo RS za okolje in prostor, medtem ko je v glavi navedenega akta ter v štampiljki označen organ Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Izpodbijani akt je torej v tolikšni meri nejasen in konfuzen, da ga je potrebno odpraviti in zadevo vrniti stvarno pristojnemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka opozarja tudi na kontradiktornost izpodbijanega upravnega akta, saj je iz 1. točke izreka izpodbijanega upravnega akta razvidno, da naj bi se pritožba tožeče stranke zavrnila, vendar pa je hkrati drugostopenjski upravni organ pod 2. točko izpodbijani prvostopenjski upravni akt spremenil, torej je pritožbi vsaj v tem obsegu ugodil, tako da med 1. in 2. točko izreka drugostopenjskega upravnega akta obstaja takšno neskladje, da je potrebno izpodbijani akt odpraviti, saj bistveno krši določbe postopka. V zvezi z izpodbijanim prvostopenjskim aktom tožeča stranka navaja, da je napačna presoja prvostopenjskega upravnega organa (ki ji je drugostopenjski organ pritrdil), da sta sklep in odločba z dne 25. 11. 2006 dokončna in pravnomočna. Pogoj, da lahko govorimo o nastopu dokončnosti, je nedvomno pravilna vročitev odločbe strankam postopka oziroma morebitnim tretjim osebam, ki so v postopku izkazali pravni interes za udeležbo v postopku. Tožeča stranka vztraja, da je bila z izdanim sklepom in odločbo z dne 25. 11. 2006 seznanjena šele potem, ko je predmetni upravni spis vpogledal njen pravni pooblaščenec, ki se je tedaj tudi seznanil z navedeno odločbo. Vročitev sporne odločbe do tega datuma ni bila opravljena v skladu z določbami ZUP, saj F.F. nikdar ni bilo dano pooblastilo za vročitev sporne odločbe v imenu in za račun tožeče stranke, ampak ji je bilo pooblastilo dano za drug primer. V kolikor prvostopenjski upravni organ vsebine pooblastila ni dovolj natančno prebral in je F.F. zmotno štel za pooblaščenko tožeče stranke za vročitev sporne odločbe, je to v prvi vrsti problem organiziranosti upravnega organa in posledica očitno pomanjkljivega vestnega dela uradne osebe, ki je vodila postopek. Tožeča stranka poudarja, da se na pooblastilu z dne 27. 11. 2006 sicer nahaja njen podpis, vendar pa s tem pooblastilom F.F. ni bila pooblaščena za prevzem sporne odločbe, ampak ji je bilo pooblastilo dano za drug postopek. To pomeni, da je bila sporna odločba, kar se tožnika tiče, vročena v nasprotju z določbami ZUP, saj bi mu prvostopenjski upravni organ moral sporno odločbo vročiti osebno in ne po domnevni pooblaščenki. Glede na navedeno sporna odločba do 11. 4. 2011 ni mogla postati dokončna v upravnem postopku, še manj pa pravnomočna, saj je rok za pritožbo za tožečo stranko začel teči tedaj, ko se je njegov pravni pooblaščenec seznanil s sporno odločbo in mu izročil kopijo te odločbe, pred tem pa tožeča stranka ni vedela za izdano sporno odločbo, zato se zoper njo tudi ni mogla pritožiti. Zaradi navedenega je potrebno pritožbo zoper sporno odločbo z dne 22. 4. 2011 obravnavati kot pritožbo in ne kot predlog za obnovo postopka po določbi petega odstavka 235. člena ZUP. Navedena določba v obravnavanem primeru tudi sicer ne pride v poštev, ker ne gre za primer, ko je pritožbo vložila stranka, ki ni bila udeležena v postopku, ker ji ni bila dana možnost udeležbe, sama pa meni, da bi morala biti udeležena (sodba VS RS št. U 250/94 z dne 3. 4. 1996). Prvostopenjski upravni organ je torej pritožbo zmotno štel za predlog za obnovo postopka, kar je posledično privedlo do nadaljnjih bistvenih procesnih kršitev. Prvostopenjski organ navaja, da v obravnavanem primeru vsebina spornega pooblastila ni bila izpodbita, vendar ZUP takšne določbe, ki bi urejala postopek izpodbijanja pooblastila, ne pozna, tako da tožeči stranki ni jasno, kaj ima prvostopenjski upravni organ pri tem v mislih. Sicer pa v obravnavanem primeru izpodbijanje pooblastila tudi sicer ne bi prišlo v poštev, saj tožeča stranka priznava, da se na pooblastilu z dne 27. 11. 2006 nahaja njen podpis in tudi vsebina tega pooblastila za tožečo stranko ni sporna. Sporna je uporaba navedenega pooblastila s strani prvostopenjskega upravnega organa za primer vročitve sporne odločbe, za katerega pooblastilo ni bilo dano. Tožeča stranka vztraja pri navedbah, ki se tičejo verodostojnosti pooblastila z dne 20. 5. 2006, da se na tem pooblastilu ne nahaja podpis tožeče stranke. Upravni organ pa je tedaj, ko je že na prvi pogled verjetno, da listina ni pristna, dolžan preveriti pristnost listine, med katere sodi tudi pooblastilo in zato bi se ob skrbnem pregledu podpisa tožeče stranke na listini, upravnemu organu moral porajati najmanj dvom v njegovo pristnost, saj primerjava domnevnega podpisa na navedenem podpisu z njegovim podpisom, ki se nahaja na pooblastilu z dne 27. 11. 2006, evidentno kaže na to, da sta avtorja navedenih podpisov različni osebi. Za skrbno oceno pristnosti pooblastila lahko zadošča že skrbna laična ocena upravnega organa in predhodno ni potrebno opraviti nobenega kazenskega postopka, niti ni zato potrebno angažirati strokovnjaka grafološke stroke. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi tako izpodbijani prvostopenjski, kakor tudi izpodbijani drugostopenjski akt. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v obravnavani zadevi, na podlagi ugovora tožnika, da je v glavi odločbe drugostopenjskega organa navedeno „RS, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor“, v uvodu odločbe pa navedeno „RS, Ministrstvo za okolje in prostor“, štelo, da je kljub navedbi v uvodu odločbe zadoščeno zahtevi iz 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je toženec država, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

Tožnik je dne 6. 4. 2011 zahteval vročitev sklepa in odločbe z dne 25. 11. 2006 (v nad. odločba). Po prejemu zahtevane odločbe je dne 22. 4. 2011 zoper odločbo vložil pritožbo.

Iz podatkov upravnih spisov in iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik zahteval vročitev odločbe v času, ko je le-ta že bila dokončna. Odločba je dokončna, ko je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Zoper dokončno odločbo zato ni več mogoče vložiti pritožbe, temveč se vloženo pritožbo šteje kot predlog za obnovo postopka. Ker je torej tožnik vložil pritožbo potem, ko je prvostopenjska odločba postala dokončna (in pravnomočna), je upravni organ tožnikovo prepozno pritožbo pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka.

Glede na navedeno je upravni organ, v skladu z določbo 267. člena ZUP, pravilno opravil tako imenovani predhodni preizkus predloga in sicer ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno, izkazana. Če namreč kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, organ predlog s sklepom zavrže. Tožnik je smiselno predlagal obnovo postopka po 10. in 2. točki 260. člena ZUP. Slednji v primeru obnovitvenega razloga po 10. točki 260. člena (nepravilno zastopanje) določa subjektivni rok enega meseca (od dneva, ko je bila odločba izdana oziroma vročena) in objektivni rok treh let. Ob upoštevanju datuma izdaje odločbe (25. 11. 2006) in vročitve odločbe (27. 11. 2006) je tožnik predlog za obnovo postopka vložil po poteku objektivnega roka, kot je to pravilno ugotovil upravni organ in zato prepozno vloženi predlog pravilno zavrgel. Obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP (če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu) pa se dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tožnik v vseh svojih vlogah trdi, da podpis na pooblastilu z dne 20. 5. 2006 ni njegov, vendar pa tožnik to samo pavšalno navaja in za takšno svojo trditev ne navede nobenih dokazov, ki bi to potrjevali. Glede na navedeno je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP ni verjetno izkazal. Ker tožnik obnovitvenega razloga po navedeni točki ni verjetno izkazal, je upravni organ predlog za obnovo postopka tudi po tej točki pravilno zavrgel. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. V zvezi z ugovorom tožnika, da med 1. in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe obstaja takšno neskladje, da je odločbo treba odpraviti, sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je drugostopenjski organ odpravil 2. točko prvostopenjske odločbe in sam odločil, v preostalem delu, ne da bi to izrecno navedel, pa pritožbo zavrnil, ni vplivala na zakonitost. Nadalje se ni mogoče strinjati s tožnikom, da je za odločbo z dne 25. 11. 2006 izvedel šele tedaj, ko je bila vročena njegovemu pravnemu pooblaščencu. Iz upravnih spisov in iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožnika v postopku ureditve meje zastopala F.F. in sicer na podlagi pooblastila z dne 20. 5. 2006. Vprašanje pristnosti tega pooblastila se pri upravnem organu ni pojavilo. Vsebina pooblastila, s katerim je bila imenovana pooblaščena za zastopanje v postopku ureditve meje, daje podlago za ugotovitev, da je bilo pooblastilo dano za opravo vseh dejanj v postopku. To pa daje tudi podlago za zaključek, da je bila pooblaščenka pooblaščena tudi za sprejem odločbe. To pomeni, da je tožnik za odločbo izvedel tedaj, ko je bila vročena njegovi pooblaščenki. Zato bi mogel tožnik zatrjevani obnovitveni razlog uveljavljati najkasneje v roku enega meseca od dneva, ko je bila odločba vročena njegovi pooblaščenki. Ker je tožnikova pooblaščenka tožnika zastopala na podlagi pooblastila z dne 20. 5. 2006, je neutemeljeno sklicevanje tožnika na pooblastilo z dne 27. 11. 2006. Po navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka ZUS-1.