Jedro

Solidarna odgovornost vseh v delitvi udeleženih družb velja tudi za nezapadle, negotove in pogojne terjatve.

Tako v primeru združitev kot v primeru delitev imajo upniki družb, ki se združujejo oziroma delijo, pravico zahtevati zavarovanje svojih terjatev. Podlago za zavarovanje terjatve iz take pravde (na ustanovitev zavarovanja) pa predstavljajo tista določila ZIZ, ki urejajo izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Razlika je le v tem, da pri združitvah trditveno in dokazano breme o ogroženosti upnikove terjatve nosi upnik, pri delitvah pa se ogroženost upnikove terjatve domneva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep z dne 19. 2. 2015 v zvezi s sklepom z dne 24. 4. 2015 potrdi.

II. Druga in tretja tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Druga in tretja tožena stranka sta dolžni v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 13.401,70 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Iz prvostopenjskega spisa je razvidno, da sta tožnici s tretjo toženo stranko H. d. o. o. sodelovali pri skupnih nepremičninskih projektih za Slovenijo, v okviru katerih je bilo sklenjenih več pogodb. Tako sta bili 28. 9. 2005 sklenjeni predpogodbi za paket A in B ter dve okvirni pogodbi za Slovenijo. Prva predpogodba je bila sklenjena 5. 12. 2007, druga pa 23. 12. 2008. Vloga tožnic pri tem poslovnem sodelovanju je po njunih navedbah bila v razvoju in dokončanju nepremičninskih projektov X., v oddaji poslovnih prostorov v najem ter v iskanju novih potencialnih projektov, ki bi bili zanimivi za vse poslovne partnerje. Vloga tretje tožene stranke pa je bila v financiranju teh projektov.

2. Tožnici navajata, da je tretja tožena stranka H. d. o. o. kršila svoje pogodbene obveznosti iz zgoraj navedenih razmerij, zaradi česar jima je nastala škoda v višini 8.648.835,97 EUR. To škodo iztožujeta v pravdi, ki je pod opr. št. VIII Pg 1910/2014 v teku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

3. V predmetnem postopku pa tožnici s tožbo zahtevata sklenitev pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice na denarnih terjatvah, ustanovitev hipoteke na nepremičninah in zastavne pravice na poslovnih deležih toženk. Po navedbah tožnic je tretja tožena stranka H. d. o. o. 2. 6. 2014 registrirala oddelitev družbi A. (druga tožena stranka) in B. (prva tožena stranka). Zaradi te oddelitve s prevzemom je v skladu s prvim odstavkom 636. člena ZGD-1 nastopila solidarna odgovornost prve in druge tožene stranke za odškodninsko terjatev tožnic iz omenjene pravde VIII Pg 1910/2014. V skladu z drugim odstavkom 636. člena v zvezi s 638. členom in 592. členom ZGD-1 imata tožnici pravico zahtevati ustrezno zavarovanje svojih terjatev. V zavarovanje predmetnega nedenarnega zahtevka pa je sodišče prve stopnje na predlog tožnic 23. 12. 2014 izdalo začasno odredbo, s katero je drugi toženi stranki prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnine in poslovne deleže, razvidne iz 2. do 11. strani izreka začasne odredbe, tretji toženi stranki pa nepremičnine, navedene na 11. in 12. strani izreka začasne odredbe.

Izpodbijani sklep

4. Z izpodbijanim sklepom (z dne 19. 2. 2015) je sodišče prve stopnje ugovor druge in tretje tožene stranke proti izdani začasni odredbi z dne 23. 12. 2014 zavrnilo (I. točka izreka) in hkrati odločilo, da morata tožnicama nerazdelno povrniti njune stroške postopka v znesku 14.188,16 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba druge in tretje tožene stranke

5. Proti temu sklepu sta se druga in tretja tožena stranka pravočasno pritožili „iz vseh pritožbenih razlogov“. Predlagali sta, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu ugovoru proti začasni odredbi ugodi in začasno odredbo razveljavi ter predlog za izdajo le-te zavrne. Podrejeno sta predlagali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevali sta tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V odgovoru na pritožbo pa sta tožnici predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi onidve sta zahtevali povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

O sklepu z dne 24. 4. 2015

7. Tekom pritožbenega postopka je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. aprila 2015 postopek zavarovanja z začasno odredbo za posamezne parcele, navedene v tem sklepu ustavilo in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo. Ta sklep je dne 13. 5. 2015 postal pravnomočen, zato ga je pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbi upoštevalo tako, kot je razvidno iz uvoda tega sklepa.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Tudi če bi držalo pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker vloge tožene stranke z dne 2. 2. 2015 ni upoštevalo, s tem ni zagrešilo nobenih postopkovnih pravil, ni kršilo 22. in 23. člena Ustave RS, niti 6. člena EKČP, kar vse pritožnika očitata sodišču prve stopnje. Določilo prvega odstavka 286. člena ZPP, v katerem je uzakonjena eventualna maksima, se nanaša na dejstva in dokaze, ne pa na pravna stališča. Da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo kakšne pravočasno navedene trditve ali da ni izvedlo kakšnega pravočasno predlaganega dokaza, iz pritožbe ne izhaja. Edini pritožbeni očitek sodišču prve stopnje v zvezi s to vlogo ( z dne 2. 2. 2015) je, da je pri svoji odločitvi ignoriralo pravno stališče, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) zavzelo v svoji odločbi I Cpg 1012/2009 z dne 20. 1. 2010. 10. Ob sklicevanju na določilo tretjega odstavka 180. člena ZPP pritožnika pravilno poudarjata, da mora sodišče poznati pravo po uradni dolžnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je vezano tudi na taka pravna stališča višjih sodišč(1), ki so osamljena in nimajo trdne opore v pozitivni zakonodaji ali da morajo prvostopenjska sodišča s takimi stališči polemizirati.

11. Določila prvega odstavka 636. člena ZGD-1,(2) drugega odstavka 638. člena(3) istega zakona ter prvega odstavka 592. člena(4) ZGD-1, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, po tistem, ko je ugotovilo, da je pri tretji toženi stranki H. d. o. o. prišlo do oddelitve s prevzemom, so jasna. Njihovo vsebino je sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijanega sklepa pravilno povzelo. V 8. točki istega sklepa pa je napravilo pravilne zaključke, 1) da ima tožeča stranka pravico zahtevati zavarovanje od druge in tretje tožene stranke na podlagi drugega odstavka 636. člena ZGD-1 v zvezi s 638. členom ZGD-1 in prvim odstavkom 592. člena ZGD-1, 2) da so za tiste obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register solidarno odgovorne vse družbe, ki so udeležene pri delitvi, vendar vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, 3) da je v pravdi VIII Pg 1910/2014 iztoževana odškodninska terjatev nastala že leta 2011, torej pred delitvijo, 4) da tretja tožena stranka odgovarja kot glavna dolžnica, druga pa odgovarja solidarno z njo kot prevzemnica in 5) da je potrebno odškodninsko terjatev iz omenjene pravde šteti za negotovo v smislu prvega odstavka 592. člena ZGD-1, „saj o njej teče postopek pred sodiščem, v katerem bo ugotovljeno ali je odškodninska terjatev gotova.“

12. Razlogi, ki jo ob sklicevanju na sklep VSL I Cpg 1012/2009 z dne 20. 1. 2010 ponuja pritožba, zgoraj citirana določila ZGD-1 ne dajejo opore. Iz teh določil ne izhaja, da v primeru delitve družbe s prevzemom za nezapadle, negotove in pogojne terjatve te družbe ne velja režim solidarne odgovornosti pri delitvi udeleženih družb, ker za take terjatve odgovarja le tista družba, na katero je taka terjatev prenesena. Če bi bilo temu tako, bi morala biti terjatev, ki jo tožnici uveljavljata v pravdi VIII Pg 1910/2014, predmet pogodbe o delitvi in prevzemu (1. točka prvega odstavka 638. člena ZGD-1). Da bi bila, pa pritožnici ne navajata. Celo nasprotno. Izrecno zatrjujeta, da ta terjatev ne obstoji. Zato s sklicevanjem na ta sklep VSL, katerega predmet ni bila pritožba proti odločitvi, povezani z nezapadlimi, negotovimi in pogojnimi terjatvami, pritožnika ne moreta izposlovati drugačne odločitve.

13. Tožeča stranka je tožbo na plačilo 8.648.835,97 EUR v zadevi VIII Pg 1910/2014 vložila 12. 5. 2015, po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je do registracije oddelitve s prevzemom prišlo 2. 6. 2014. Torej ob vložitvi omenjene tožbe dejanska podlaga za pasivno legitimacijo proti prvi in drugi toženi stranki (v predmetni pravdi) iz prvega odstavka 636. člena ZGD-1 še ni bila podana. Ker tožbeni zahtevek v tej pravdi tožeča stranka med drugim utemeljuje tudi na tem določilu, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka proti vsem trem toženkam ni pomembno, da je tožba VIII Pg 1910/2014 vložena le proti odstopni družbi, H. d. o. o. Ta okoliščina je pomembna le za presojo narave terjatve, ki jo je sodišče prve stopnje, kakor je pojasnjeno zgoraj, ocenilo kot negotovo.(5)

14. Za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku torej ni pomembno, ali bo tožeči stranki v pravdi VIII Pg 1910/2014 uspelo tožbo razširiti tudi na prvi dve toženki iz predmetne pravde. Že zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami o neutemeljenosti obrestnega zahtevka proti prvima dvema toženkama na denarno terjatev, iztoževano v omenjeni pravdi, ni ukvarjalo. Ker je, kot je pojasnjeno zgoraj, zmotno pritožbeno stališče, da solidarna odgovornost vseh v delitvi udeleženih družb iz prvega odstavka 636. člena ZGD-1 ne velja za nezapadle, negotove in pogojne terjatve iz prvega odstavka 592. člena ZGD-1, je zmotno tudi njeno pravno stališče, da za kumulacijo predmetne pravde s pravdo VIII Pg 1210/2014 ni pravne podlage.

15. V izrecnem nasprotju z določilom prvega odstavka 636. člena ZGD-1 je pritožbeno stališče, da v primeru delitve družb ne velja solidarna odgovornost vseh, v delitvi udeleženih družb. Tako v primeru združitev kot v primeru delitev imajo upniki družb, ki se združujejo oziroma delijo, pravico zahtevati zavarovanje svojih terjatev. Razlika je le v tem, da pri združitvah trditveno in dokazano breme o ogroženosti upnikove terjatve nosi upnik (prvi odstavek 592. člena ZGD-1), pri delitvah pa se ogroženost upnikove terjatve domneva (drugi odstavek 636. člena ZGD-1). Drugačno pritožbeno stališče (9. stran pritožbe) je pravno zmotno. Pri delitvah se skladno z določilom drugega odstavka 636. člena ZGD-1 za varstvo upnikov smiselno uporablja 592. člen, ki v prvem odstavku izrecno določa, da imajo pravico zahtevati zavarovanje tudi upniki nezapadlih, negotovih in pogojnih terjatev. Tako upnikom družb, udeleženim v združitvah, kot upnikom družb, udeleženih v delitvah, zakon omogoča doseči zavarovanje njihovih terjatev. Podlago za zavarovanje terjatve iz take pravde (na ustanovitev zavarovanja) pa predstavljajo tista določila ZIZ, ki urejajo izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev (272. člen ZIZ in naslednji).

16. Predmet tega postopka je odločitev o zavarovanju nedenarnega tožbenega zahtevka iz te pravde z začasno odredbo. Tudi sodišče prve stopnje je v 15. točki svoje obrazložitve to pravilno pojasnilo. Zato drugačne pritožbene navedbe ne držijo.

17. Pritožnika med drugim zagovarjata stališče, da terjatev, ki jo tožnici iztožujeta v pravdi VIII Pg 1910/2014, ne spada v kategorijo „nezapadlih, negotovih ali pogojnih terjatev“ iz prvega odstavka 592. člena ZGD-1. Iz tega pritožbenega stališče implicitno sledi, da pritožnika terjatve upnikov družb, ki se delajo oziroma združujejo, delita na tri kategorije: (prvič) na zapadle, gotove in nepogojne terjatve (ki so predmet delitvenega načrta oziroma pogodbe o delitvi in prevzemu), (drugič) na nezapadle, negotove in pogojne terjatve, ki uživajo varstvo na podlagi 636. člena ZGD-1 v zvezi s 592. členom istega zakona in (tretjič) na (do te mere) sporne terjatve, ki jih upniki iztožujejo v pravdi. Tem terjatvam pa zakon po stališču pritožbe ne daje nobenega varstva. Po pritožbenem stališču tiste sporne terjatve, ki jih upniki iztožujejo v pravdah, niso negotove terjatve. Negotove terjatve so po pritožbenem stališču terjatve, za katere „še ni jasno, ali bodo nastale (ali ne)“. V to kategorijo poleg nezapadlih in pogojnih terjatev „sodijo bodoče terjatve, za katere ni jasno, ali bodo nastali ali ne“ (12. stran pritožbe). Po pritožbenem stališču torej zakon nudi zavarovanje tistim hipotetičnim terjatvam, za katere ni jasno, ali bodo sploh kdaj nastale, tistim, ki so predmet odprtih pravd, ki so torej so za upnika gotove ali pa zelo, zelo verjetne, dolžnik pa jih ni uvrstil v delitveni načrt oziroma niso predmet pogodbe o delitvi in prevzemu, pa ne. Ker ni razumno niti logično, da bi zakon nudil več pravnega varstva nekim bodočim, abstraktnim terjatvam, kot tistim, ki so sporne le za dolžnika, pritožnik pritožbenega sodišča ni prepričal, da med „negotove terjatve“, terjatve iz pravd ne sodijo. Presoja sodišča prve stopnje, da so te terjatve negotove, je glede na navedeno pravilna, pritožbeno stališče pa pravno zmotno.

18. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine je predmet pravde VIII Pg 1910/2014, ne pa tega pravdnega postopka. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo prav nobene kršitve, ker se ni opredeljevalo do ugovornih navedb o tem, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen. Pač pa je pravilno pojasnilo, kot izhaja iz gornje obrazložitve, da je terjatev iz omenjene pravde negotova, za varstvo takih terjatev pa je podlaga v 636. členu ZGD. Zato drži zaključek sodišča prve stopnje, da je svojo terjatev iz predmetne pravde tožeča stranka izkazala za verjetno.

19. Za zaključek, da sta tožnici verjetno izkazali nevarnost, da bo uveljavitev predmetne nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena, zadošča spodaj povzeta neprerekana navedba tožnic in tri navedbe toženk samih. Ta neprerekana navedbe tožnic je, „da tretja tožena stranka niti enega procenta svojega premoženja oziroma svojih sredstev ni pridobila tako, da bi z njimi prosto razpolagala, ampak gre v celoti za premoženje oziroma sredstva, ki jih bo treba vrniti virom financiranja“ Toženki pa sta sami ponudili sledeče trditve: 1) da sodi v sklop družbe bančne skupine X., za katero je Evropska komisija avgusta 2013 odobrila načrt, po katerem se morajo operativni deli banke v Avstriji in JV Evropi prodati najkasneje do leta 2015, nerentabilni deli pa naj bi se likvidirali v okviru nadzornega procesa, 2) da je po načrtu prestrukturiranja skupine X., predvidena odprodaja 85 % premoženja celotne skupine in 3) da je družba C. d. o. o. izvedla statusno pravno preoblikovanje ter se razdelila na tri družbe. Pri tretji toženi stranki gre za t. i. slabo banko, ki se bo ukvarjala z nestrateškim delom portfelja naložb banke in leasinga, druga tožena stranka pa je „dobri del slabe družbe“, ki se bo ukvarjala z upravljanjem naložbenih nepremičnin, pri čemer bosta obe družbi upravljali s portfeljem, katerih cilj je postopna prodaja in posledična likvidacija. Iz povedanega izhaja, da je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve, ki je predmet predmetnega pravnega postopka, onemogočena, ali precej otežena, izkazana. Predmetna začasna odredba spada med regulacijske začasne odredbe, cilj katerih je doseči varovanje obstoječega stanja. Zato se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih očitkov, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjske ugotovitve o finančni situaciji pritožnic, ni ukvarjalo, saj te ugotovitve na presojo nevarnosti, da bo uveljavitev predmetnega tožbenega zahtevka onemogočena ali precej otežena, nimajo vpliva.

20. Tudi če drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka zahteva pretirano zavarovanje svoje terjatve, ni mogoče mimo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki ob sklicevanju na določilo 34. člena ZIZ opozarja na možnosti, ki jih to določilo daje toženkama Sicer pa bi se toženki izdaji začasne odredba lahko izognili tudi z zavarovanjem, ki bi ga tožnicama sami ponudili (drugi stavek prvega odstavka 636. člena ZGD-1).

21. Ker toženki s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa morata povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona). Upoštevajoč pravno podlago, citirano v 21. točki izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče po tar. št. 3468 za odgovor na pritožbo od vrednosti spornega predmeta 8.648.835,97 EUR, priznalo tožnicama 18.275,00 EUR x 0,6 = 10.965,00 EUR nagrade, po tar. št. 6002 20 EUR , to je skupno 10.985,00 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV znaša 13.401,70 EUR. Če ti stroški tožnicama ne bodo poravnani v 8 dneh od prejema tega sklepa, pa bosta morali toženki tožnicama od zamude do plačila plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude go plačila.

Op. št. (1): Tako pravno stališče je izraženo v sklepu I Cpg 1012/2009. Op. št. (2): 636. člen ZGD-1: (varstvo upnikov in imetnikov posebnih pravic).

1.) Za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, so poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Prejšnji stavek ne velja za obveznosti, za katere je bilo dano zavarovanje iz drugega odstavka tega člena.

2.) Za varstvo upnikov in imetnikov posebnih pravic se smiselno uporabljajo določbe 592., 593. in 595. člena tega zakona, pri čemer se pri upnikih domneva, Op. št. (3): Prvi odstavek 638. člen ZGD-1: (uporaba določb):

1.) Za delitev s prevzemom se smiselno uporabljajo določbe 624. do 637. člena tega zakona, če ni v tem členu drugače določeno. Pri uporabi prejšnjega stavka se upošteva:

1. delitveni načrt se nadomesti s pogodbo o delitvi in prevzemu, ki mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodbo o delitvi in prevzemu skleneta poslovodstvi prenosne in prevzemne družbe;

2. nova družba se nadomesti s prevzemno družbo;

3. če pri oddelitvi s prevzemom prenosna družba zmanjša osnovni kapital, se ne uporablja določba prvega stavka drugega odstavka 625.člena tega zakona;

4. za razdelitev s prevzemom se smiselno uporablja določba 375. člena tega zakona.

Op. št. (4): 592. člen ZGD-1: (varstvo upnikov):

1.) Upniki vseh družb, ki so bile udeležene pri pripojitvi, imajo pravico zahtevati zavarovanje za svoje nezapadle, negotove ali pogojne terjatve, če tako zavarovanje zahtevajo v šestih mesecih po objavi vpisa pripojitve v register. Upniki lahko to pravico uveljavljajo samo, če verjetno izkažejo, da je zaradi pripojitve ogrožena izpolnitev njihovih terjatev. Upnike je treba na to pravico opozoriti v objavi vpisa pripojitve v register.

2.) Pravice zahtevati zavarovanje nimajo tisti upniki, ki imajo ob morebitnem stečajnem postopku pravico do prednostnega poplačila.

3.) Kadar je pri pripojitvi udeležena družba, ki je imetnik več kot 25% delnic katere koli druge pri pripojitvi udeležene družbe (delnice ciljne družbe), in je te delnice dala ali obljubila dati v zastavo ali v zavarovanje za dobljena posojila ali podobne pravne posle, s katerimi si je zagotovila sredstva za pridobitev teh delnic ciljne družbe (prevzemna družba), je za veljavnost pogodbe o pripojitvi potrebno tudi: - soglasje večine upnikov vsake pri pripojitvi udeležene družbe (večinsko soglasje), - soglasje upnikov vsake pri pripojitvi udeležene družbe, katerih terjatve presegajo 5% delež vseh obveznosti družbe (posamično soglasje upnikov) in - soglasje delavcev vsake pri pripojitvi udeležene družbe, v imenu katerih poda izjavo o soglasju njihov predstavnik, v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju.

Op. št. (5): O vprašanju, ali gre za negotovo terjatev, več v nadaljevanju.