Jedro

Upoštevaje določbe 44. člena ZP-1 je za pričetek teka zastaralnega roka, tako subjektivnega kot objektivnega, odločilna pravnomočnost odločbe, s katero je bila sankcija izrečena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Davčni urad Novo mesto je v izpodbijanem sklepu odločil, da se zoper davčno zavezanko opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane globe in stroškov postopka, ki znašajo iz naslova globe in sodnih stroškov postopka ter stroškov davčne izvršbe 538,15 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica na računu pri banki A. d.d. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek. Iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov, in sicer globe po izvršilnem naslovu – plačilni nalog DU Novo mesto št. PN 42905-701/2006 z dne 14. 8. 2006, pravnomočnem dne 14. 8. 2008 in izvršljivem dne 25. 4. 2008, in stroškov postopka v znesku 100,00 EUR - izvršilni naslov je sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu št. PR 1313/2005 z dne 22. 1. 2008, pravnomočna dne 16. 4. 2008 in izvršljiva dne 17. 5. 2008. V nadaljevanju se sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Banko A. pa opozarja še na drugi odstavek 166. člena ZDavP-2 in 159. člen istega zakona. Omenja tudi Pravilnik o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanju sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (v nadaljevanju Pravilnik) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-29-185/2010-2 z dne 3. 6. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Meni, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku upošteval navodila pritožbenega organa. Slednji je namreč v prvotnem postopku ugotovil, da na podlagi razpoložljivih podatkov v spisu ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj spisu niso predloženi ne plačilni nalogi, opremljeni z datumom pravnomočnosti in izvršljivosti, prav tako pa tudi ne sodba, opremljena s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki naj bi v konkretni zadevi predstavljala veljavna izvršilna naslova za začetek davčne izvršbe. Tudi če bi veljalo, da je pri določanju datuma pravnomočnosti plačilnega naloga potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 3871/07 z dne 1. 10. 2009 in bi se kot datum pravnomočnosti po analogiji upošteval datum odprave sodbe sodišče, v nobenem primeru ne bi prišlo do zastaranja pravice do izvršitve plačilnega naloga. Pri zastaranju v konkretnem primeru se upošteva določba 125. in 126. člena ZDavP-2, ki se nanaša na pravico do izterjave davka in zastaranja pravice do izterjave davka. ZDavP-2 v četrtem odstavku 3. člena namreč določa, da so denarne kazni in globe, ki jih odmeri oziroma izterja davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka istega člena in tako zanje velja določba 2. člena istega zakona. V zvezi z zastaranjem sodnih stroškov ZP-1 nima posebnih določb je tako potrebno upoštevati določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katerega se upošteva splošni zastaralni rok, po katerem na podlagi 346. člena terjatev zastara v petih letih. V skladu s prvim odstavkom 336. člena zakona začne med drugim zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Na podlagi 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko ga je bilo treba vplačati. Isti zakon v 126. členu še določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerih je bil dolžnik obveščen. To pa pomeni, da nikakor ni moglo priti do zastaranja pravice do izvršitve omenjenega plačilnega naloga. Ta je bil izdan dne 14. 8. 2006, prvostopni organ pa je pričel postopek davčne izvršbe z izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 22. 6. 2009, ki pa ga je po vloženi pritožbi prvostopni organ nadomestil s sklepom o davčni izvršbi št. DT42916-30/2009-2-1205-00 z dne 8. 9. 2009. Zoper njega pa je pritožnica prav tako vložila pritožbo. Vsi sklepi o davčni izvršbi so bili pritožnici tudi vročeni, kar izhaja iz podatkov v spisu. Pomeni, da je bil tek zastaranja pravice do izterjave dolga večkrat pretrgan. V skladu s 145. členom ZDavP-2 tako obstajata izvršljiva izvršilna naslova, to je plačilni nalog in sodba pristojnega sodišča, po katerih pa dolg pritožnice še ni bil plačan. Zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnica v tožbi ponavlja svoje že v pritožbi navedene očitke, da datum pravnomočnosti plačilnega naloga DU Novo mesto z dne 14. 8. 2006 ni določen pravilno. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 3871/2007, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009. Meni, da zato izpodbijani sklep nima vseh pravilnih sestavin, kot jih določa ZDavP-2. Zdi se ji tudi, da je stališče tožene stranke, pokaterem se za izterjavo denarnih kazni in glob, ki jih izterja davčni organ uporabljajo določbe ZDavP-2, zmotno. Nobenega razumnega razloga ni, da bi zakonodajalec davčni organ privilegiral tako, da bi bilo možno zgolj globe, ki jih izreka davčni organ, izterjevati bistveno dlje kot pa vse druge globe. Zgolj za posamezni prekršek je lahko določen daljši zastaralni rok. Kot določa 44. člen ZP-1 se sankcije izrečene za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zato bi bilo potrebno natančno ugotoviti datum pravnomočnosti plačilnega naloga, saj je le na ta način možno preveriti zakonitost izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi, njej pa povrne nastale stroške postopka skupaj z DDV in pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbena navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba izvede po Zakonu o davčnem postopku tudi na podlagi izvršljivega plačilnega naloga, izvršljive odločbe o prekršku oziroma izvršljive sodbe oziroma sklepa sodišča, izdanega v zadevah prekrškov. ZP-1 določa, da je pristojen za izterjavo neplačane globe davčni organ, medtem ko samega postopka izterjave ne določa. Postopek izterjave denarnih nedavčnih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ, določi zakon, ki ureja davčni postopek, v konkretnem primeru je bil to ZDavP-2, ki tako predstavlja pravno podlago za izterjavo tožnikovih obveznosti po obravnavanem plačilnem nalogu oziroma izdani sodbi. Prav tako tožnica neutemeljeno ugovarja zastaranje izterjave denarne globe. Po določbi 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje pretrga vsako dejanje sodišča ali organa pristojnega za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. V konkretnem primeru je torej za pričetek teka zastaralnega roka, tako subjektivnega kot objektivnega, odločilna pravnomočnost odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Glede na navedeno zakonsko določilo v obravnavanem primeru izterjava izrečene globe ni zastarala. Kot izhaja iz podatkov spisa, je postal sporni plačilni nalog pravnomočen dne 16. 4. 2008, izpodbijani sklep pa je bil izdan 23. 3. 2010, pred tem pa, v prvotnem postopku, 22. 6. 2009, vse torej pred iztekom zastaralnih rokov.

Iz podatkov upravnega spisa je mogoče ugotoviti, da je za začetek sporne izvršbe obstajal veljavni izvršilni naslov, prav tako pa je izpodbijani prvostopni sklep vseboval tudi vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Niti ZDavP-2 niti druge zakonske določbe za primer, kot je navedeni, pa davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal ali je potrdilo oziroma klavzula o pravnomočnosti ali izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi pravnomočnosti in izvršljivosti izdal. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 neutemeljena. Ker sodišče pri tem tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.