Jedro

S potekom absolutnega zastaralnega roka preneha le pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.2001, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep in odločbo Carinarnice Nova Gorica z dne 31.7.1996. Prvostopenjski carinski organ je z navedenim sklepom obnovil postopek po uvozni carinski deklaraciji z dne 25.3.1993, CI Vrtojba, v obsegu vrste uvoza, vrednosti blaga ter posledično pri uvoznih dajatvah in tožniku z odločbo naložil, da je dolžan za rabljen vlačilec znamke ..., uvožen po navedeni uvozni carinski deklaraciji, plačati uvozne dajatve in prometni davek v skupnem znesku 1.930.804,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 59. člena CZ (1976) in 3. odstavka 252. člena ZUP (1986). Sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je bil tovornjak, ki je predmet tega postopka, uvozno ocarinjen in sproščen v prost promet dne 25.3.1993. Sklep o obnovi postopka po uvozni carinski deklaraciji je upravni organ prve stopnje izdal dne 31.7.1996. Tožena stranka pa je izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku izdala dne 20.12.2001. Ugovor tožnika, da je pravica do odmere carinske dajatve v času izdaje odločbe tožene stranke zastarala, ni utemeljen. Kljub odpravi odločbe tožene stranke, ki jo je odpravilo sodišče prve stopnje s svojo sodbo z dne 15.6.2001, sta sklep in odločba Carinarnice Nova Gorica ostala v veljavi. Tožena stranka je s svojo odločbo z dne 20.12.2001 odločila o pritožbi tožnika zoper navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje. Upravni organ je torej obnovil upravni postopek carinjenja spornega tovornjaka pred iztekom petletnega roka, določenega v ZUP, tožena stranka pa je izdala izpodbijano odločbo pred iztekom desetletnega roka, določenega v CZ, tako da v zadevi ob izdaji izpodbijane odločbe še ni nastopilo zastaranje. Kršitev postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, sodišče ni našlo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je v obravnavani zadevi že potekel desetletni zastaralni rok, in sicer 25.3.2003. Sporni tovornjak je bil uvozno ocarinjen in sproščen v prost promet dne 25.3.1993. To pa je datum, ki je bistvenega pomena za odločanja v tem postopku. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 281. člena ZUP. Tožena stranka je napačno navedla carinskega zavezanca, ki bi po odločbi o obnovi postopka moral biti Obratovalnica A.A. oziroma vlagatelj Avtoprevozništvo A.A. iz V. in ne samo A.A. iz V., saj gre v konkretnem primeru za gospodarski subjekt, A.A. pa se je v vmesnem času upokojil. Treba je izhajati iz časa odločbe z dne 31.7.1996, ko je bil dolžnik še aktiven gospodarski subjekt. Ker pa se je carinska obveznost nanašala na gospodarski subjekt in ne na fizično osebo, je postopek tekel narobe zoper napačnega titularja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Ker je upravni spor sodna kontrola zakonitosti upravnega akta, je pravno pomembno za odločitev o zadevi pravno in dejansko stanje v času izdaje upravnega akta. Zato se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno sklicevalo na določbe CZ (1976), ZUP (1986) in 324. člen ZUP. CZ (1976), ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, je v 59. členu določal, da pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine (1. odstavek). Zastaralni rok iz 1. odstavka tega člena pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine (2. odstavek). Pravica do izterjave carine je v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine (3. odstavek).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tovornjak, ki je predmet tega postopka, uvozno ocarinjen in sproščen v prost promet dne 25.3.1993, ko je nastala obveznost za plačilo carine To je tudi datum, ko je začel teči zastaralni rok iz citirane določbe CZ (1976). Kot izhaja iz predloženih spisov, je upravni organ prve stopnje obnovil postopek in izdal odločbo o odmeri carinskih obveznosti dne 31.7.1996, torej pred iztekom petletnega roka iz 3. odstavka 252. člena ZUP (1986) in petletnega zastaralnega roka iz 59. člena CZ (1976). Tožena stranka pa je v ponovnem postopku, ko je bil tek zastaralnega roka pretrgan zaradi dejanj uradnih oseb, izdala dne 20.12.2001 svojo odločbo, s katero je zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep in odločbo carinskega organa prve stopnje, pred iztekom desetletnega zastaralnega roka (25.3.2003). Ta odločba je bila po podatkih predloženih spisov vročena tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu dne 7.1.2002. Če je bila odločba carinskega organa izdana pred iztekom zastaralnega roka, zastaranje, ki je naknadno nastopilo, samo po sebi ne pomeni, da je odločba carinskega organa postala nezakonita. S potekom absolutnega zastaralnega roka namreč preneha le pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. V obravnavani zadevi tudi ne gre za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici niti za ničnost odločbe, saj navedena izredna pravna sredstva niso predmet presoje v tem upravnem sporu.

Pritožbeni ugovor, da je bil carinski postopek voden zoper napačno osebo, ni utemeljen. Po podatkih predloženih spisov je bil ves čas naveden kot carinski zavezanec zasebnik A.A., ki je tudi v tožbi tako naveden kot tožeča stranka. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.