Jedro

Odgovor na vprašanje, kaj pomeni "uporaba stanovanja" in kdaj nastopijo posledice zaradi "prenehanja uporabe", je treba iskati predvsem v določilu 2. odstavka 1. člena ZSR, ki opredeljuje vsebino stanovanjske pravice. Po navedenem določilu stanovanjska pravica zagotavlja njenim imetnikom, da pod pogoji, ki jih določa zakon, trajno uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevenje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Pojem "prenehanja uporabe" stanovanja v kontekstu 1. odstavka 58. člena ZSR zato predstavlja ne le popolna odsotnost iz stanovanja, temveč tudi vsaka takšna uporaba stanovanja, ki ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb. V zvezi s tem je sodna praksa izoblikovala naslednje stališče (Problematika stanovanjske zakonodaje - posvetovanje rednih sodišč v SRS, Pravosodni bilten št. 2/87, str. 23) :" Uporabljati stanovanje v smislu 1. odstavka 58. člena ZSR pomeni, da imetnik stanovanjske pravice in uporabniki zadovoljujejo svoje osnovne stanovanjske potrebe v tem stanovanju. Če jih zadovoljujejo drugod, v stanovanju pa se zadržujejo samo občasno, je podana podlaga za prenehanje stanovanjskega razmerja po 1. odstavku 58. člena ZSR."

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženec dolžan z vsemi stanovalci in stvarmi izseliti iz enosobnega stanovanja v Ljubljani, 21, pritličje, štev. stan. 1, ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki in tožnikom naložilo, da tožencu povrnejo njegove pravdne stroške v znesku 97.475,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila. Prvotožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po ZPP oziroma pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali pa njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožnikov. Meni, da je že v predhodnih postopkih dokazala, da toženec ni stanoval v spornem stanovanju neprekinjeno, temveč je bil odsoten dalj kot šest mesecev. Sodišče je v ponovljenem postopku zaslišalo toženčeva prijatelja, in sicer V.G., ki ni povedal nič relevantnega za odločitev in Z.J., ki je očitno govoril v toženčevo korist, pri tem pa so se njegove navedbe nanašale na leto 1999, ne pa na sporno obdobje (1987-1989). Navedla je še, da je toženec v stanovanju brez pravnega naslova oziroma brez najemne pogodbe. Stanovanje uporablja nezakonito, zato je povsem nepomembno ali je imel na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona stanovanjsko pravico oziroma ali je neprekinjeno stanoval v stanovanju. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da tožniki niso z ničemer dokazali svojega zahtevka in da je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova, sicer pa gre pri tej trditvi za pritožbeno novoto. Pritožba ni utemeljena. Izhodišče pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe so v pritožbi uveljavljani razlogi. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka prvotožeča stranka ni opredelila. Zato je pritožbeno sodišče pravilnost postopka pred sodiščem prve stopnje preizkusilo v okviru tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (določila 1l., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) in ugotovilo, da te niso podane, oziroma da uveljavljani pritožbeni razlog ni utemeljen. Prav tako pa nista utemeljena tudi uveljavljana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bil obravnavani spor sprožen že pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ), so bila, v skladu z določilom 158. člena SZ, materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu določila Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR). Tožniki so tožbeno trditev, da je tožencu kot imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje, temeljili na okoliščinah, ki predstavljajo dejanski stan določila 1. odstavka 58. člena ZSR. Po navedenem določilu preneha stanovanjsko razmerje, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev v njem niso več stanovali. Odgovor na vprašanje, kaj pomeni "uporaba stanovanja" in kdaj nastopijo posledice zaradi "prenehanja uporabe", je treba iskati predvsem v določilu 2. odstavka 1. člena ZSR, ki opredeljuje vsebino stanovanjske pravice. Po navedenem določilu stanovanjska pravica zagotavlja njenim imetnikom, da pod pogoji, ki jih določa zakon, trajno uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevenje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Pojem "prenehanja uporabe" stanovanja v kontekstu 1. odstavka 58. člena ZSR zato predstavlja ne le popolna odsotnost iz stanovanja, temveč tudi vsaka takšna uporaba stanovanja, ki ne pomeni rednega zadovoljevanja stanovanjskih potreb. V zvezi s tem je sodna praksa izoblikovala naslednje stališče (Problematika stanovanjske zakonodaje - posvetovanje rednih sodišč v SRS, Pravosodni bilten št. 2/87, str. 23) :" Uporabljati stanovanje v smislu 1. odstavka 58. člena ZSR pomeni, da imetnik stanovanjske pravice in uporabniki zadovoljujejo svoje osnovne stanovanjske potrebe v tem stanovanju. Če jih zadovoljujejo drugod, v stanovanju pa se zadržujejo samo občasno, je podana podlaga za prenehanje stanovanjskega razmerja po 1. odstavku 58. člena ZSR." Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da tožniki niso uspeli dokazati dejanske podlage, ki jo terja navedena določba ZSR. Na dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec je uporabljal stanovanje, ni mogoče nasloviti nikakršnega očitka. Priče (Z.J.) o katerega verodostojnosti prvotožeča stranka dvomi, je bil le ena od prič) so potrdile toženčevo izpoved o uporabljanju stanovanja, čeprav ta v spornem obdobju ni bila povsem običajna, upoštevajoč splošna merila običajne uporabe stanovanja, glede na njegovo takratno življenje (celodnevno popivanje), pa je vendar šlo za zadovoljevanje osnovnih stanovanjskih potreb. Potrdile so tudi toženčeve trditve o razlogih za neuporabo oziroma minimalno uporabo elektrike, kot tudi trditve, da je toženec nameraval oddati le del stanovanja, ne pa celo stanovanje (priča V.G. je bil ena od prič, ki je potrdila to dejstvo), kar naj bi sicer izkazovalo, da stanovanja ne uporablja. Iz izpovedi ostalih prič (J.O., B.B., M.B. in K. B.) ni mogoče z gotovostjo sklepati, da ni bilo tako. Tožniki tako niso uspeli dokazati, da toženec ni zadovoljeval osnovnih stanovanjskih potreb v obravnavanem stanovanju, okoliščine da naj bi jih zadovoljeval drugod, pa tožniki niti niso zatrjevali. Prvotožničina trditev v pritožbi, da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova oziroma brez najemne pogodbe v pritožbenem postopku ne more biti upoštevna, saj gre pri tem za nedopusten poskus spremembe tožbe (1. odstavek 184. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je odločalo o tisti dejanski podlagi, ki jo je s svojimi tožbenimi trditvami determinirala tožeča stranka. Trditve, ki jih postavlja tožeča stranka šele v pritožbi, niso mogle biti del dejanske podalge odločitve sodišča prve stopnje, zato tudi ne predmet presoje pritožbenega sodišča. Od uveljavljanih pritožbenih razlogov nobeden ni podan, zato je bilo treba zavrniti pritožbo prvo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP je bilo treba odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka. Z zavrnitvijo pritožbe je bilo odločeno tudi o stroškovnem zahtevku postavljenem v pritožbi, medtem ko je o stroških toženca pritožbeno sodišče odločilo, upoštevajoč določilo 155. člena ZPP, da jih krije toženec sam.