Jedro

Po mnenju sodišča je treba določbo petega odstavka 78. člena ZCes-1, na katero odločitev opirata organa obeh stopenj, razlagati (na podlagi jezikovne, teleološke in sistemske razlage) v pomenu, da mora biti za objekte za obveščanje in oglaševanje, ki se nahajajo v območju državne ceste v naselju, izdano soglasje upravljavca ceste.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnici odredil, da v 30 dneh od vročitve odločbe odstrani tri objekte za obveščanje in oglaševanje, postavljene v območju državne ceste ..., odsek ..., in sicer v km 7,430 (en objekt) in v km 7,480 (dva objekta) desno v smeri stacionaže, v naselju ..., postavljene brez soglasja upravljavca ceste, t.j. Direkcije RS za infrastrukturo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica za ceste dne 22. 2. 2017 opravila inšpekcijski nadzor izvajanja predpisanih pogojev za postavljanje objektov in naprav za obveščanje in oglaševanje v območju državnih cest. Ugotovljeno je bilo, da so na navedenem območju vzporedno s cesto zaporedno postavljeni trije objekti dimenzij 3.00 m x 4,00 m, neposredno za pločnikom državne ceste, namenjeni namestitvi komercialnih oglasov. Soglasje upravljavca državne ceste za postavitev navedenih objektov po določbah 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ni bilo izdano.

2. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 17. 10. 2017 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Organ se je strinjal z razlogi in pravnimi podlagami, navedenimi v izpodbijani odločbi. V obrazložitvi navaja, da so objekti za oglaševanje, ki so predmet tega inšpekcijskega postopka, postavljeni nezakonito, saj tožnica za objekte nima ustreznega soglasja upravljavca ceste, ti objekti pa stojijo v pasu za prometno signalizacijo, postavljeni pa so tudi v nasprotju s 56. členom Pravilnika o projektiranju cest. Zato jih je potrebno odstraniti.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je že v izjavi z dne 24. 3. 2017 kot v pritožbi navedla, da ni postavila reklamnih panojev, ampak so plakatne površine del obstoječe ograje in opornega zaščitnega zidu, kar vse stoji na parceli št. 1379/0 k.o. ... in je vse v lasti A. A.. Obstoječa ograja in oporni zaščitni zid, na katerem so reklamne vsebine, nista v lasti tožnice, zato tožnica izpodbijane odločbe ne more izvršiti. V dokazne namene se sklicuje na priloženi listini v zvezi s parc. št. 1379/0 k.o. ... in listine upravnih spisov v zadevi. Sodišču predlaga, naj odločbi organov obeh stopenj razveljavi oziroma odpravi oziroma podrejeno, naj odločbi odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je posredovala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v dokončni odločbi prvostopenjskega organa (glede na 2. člen ZUS-1 o upravnih aktih, ki so lahko predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu), po kateri mora tožnica odstraniti tri objekte za obveščanje in oglaševanje, postavljene v območju državne ceste v naselju. Organ je odločitev oprl na ugotovitev, da za postavitev objektov ni bilo izdano soglasje upravljavca državne ceste, kot to za postavitev takih objektov zahteva ZCes-1 v petem odstavku 78. člena. Tožnica pa navaja, da je že v teku postopka navedla, da reklamnih panojev ni postavila, ampak so plakatne površine del obstoječe ograje in opornega zaščitnega zidu na zemljišču, ki ni v njeni lasti, tako da ograje in opornega zaščitnega zidu niti ne sme podreti.

7. Ob pregledu spisne dokumentacije sodišče ugotavlja, da navedbe tožnice, da obstoječa ograja in oporni zaščitni zid, na katerih se nahajajo plakatne površine, stojita na parceli št. 1379/0 k.o. ... v lasti A. A. (tako da izpodbijane odločbe niti ne more izvršiti), predstavljajo novo dejstvo. Tožnica namreč ne v izjavi z dne 24. 3. 2017 ne v pritožbi z dne 12. 9. 2017 ni navajala, da se objekti za oglaševanje nahajajo na zemljišču v zasebni lasti druge osebe. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica niti ne navaja, da bi ne imela možnosti tega dejstva navajati že v postopku pred upravnima organoma; to pa je pogoj, da bi navedeno dejstvo lahko upoštevalo sodišče (52. člen ZUS-1). Sodišče dodaja, da je tožnica izjavo z dne 24. 3. 2017 podala na podlagi poziva prvostopenjskega organa k izjasnitvi v zadevi, v katerem ji je ta organ predstavil rezultate ugotovitvenega postopka ter ji hkrati vročil zapisnik z dne 22. 2. 2017 o ugotovitvah izrednega inšpekcijskega nadzora s priloženimi fotografijami dejanskega stanja. Glede na navedeno gre pri trditvi o tem, da se objekti za oglaševanje nahajajo na zemljišču s parc. št. 1379/0 k.o. ..., ki je v zasebni lasti druge osebe, za nedovoljeno novo dejstvo, pri priloženih dokazilih, rednem izpisu iz zemljiške knjige za parc. št. 1379/0 k.o. ..., z dne 11. 12. 2017, in orto foto posnetku za to parcelo, pa za nedovoljena nova dokaza. Nedovoljenih tožbenih novot pa sodišče ne more vzeti v obravnavo in upoštevati pri odločitvi.

8. Neutemeljeno pa po presoji sodišča tožnica ugovarja v tožbi (ter je tako ugovarjala že v postopku na prvi stopnji in v pritožbi), da so plakatne površine del obstoječe ograje in opornega zaščitnega zidu ter da reklamnih panojev ni postavljala, pri čemer naj bi bilo treba upoštevati, da ZCes-1 v drugem odstavku 66. člena le za gradnjo in rekonstrukcijo objektov v varovalnem pasu državne ceste predvideva obvezno pridobitev soglasja upravljavca ceste. Po mnenju sodišča je namreč treba določbo petega odstavka 78. člena ZCes-1, na katero odločitev opirata organa obeh stopenj, razlagati (na podlagi jezikovne, teleološke in sistemske razlage) v pomenu, da mora biti za objekte za obveščanje in oglaševanje, ki se nahajajo v območju državne ceste v naselju, izdano soglasje upravljavca ceste. To glede na to, da morajo objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju po določbi tretjega odstavka 78. člena ZCes-1, na katerega se peti odstavek sklicuje, izpolnjevati tam predpisane pogoje, da se nahajajo izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predvidenega za postavitev prometne signalizacije, in druge zaradi zaščite varovalnega pasu ob državnih cestah predpisane pogoje, npr. v smislu 66. člena ZCes-1, kar mora biti razvidno iz elaborata (17. točka 2. člena ZCes-11), na podlagi katerega upravljavec ceste vodi postopek za izdajo soglasja, kot sta pravilno obrazložila v svojih odločbah tudi upravna organa obeh stopenj. Objekti za obveščanje in oglaševanje (39. točka 2. člena ZCes-1), ki se nahajajo v območju državne ceste v naselju, morajo navedene pogoje izpolnjevati, kar mora izhajati iz soglasja upravljavca državne ceste, zato so nerelevantne trditve tožnice, da teh objektov ni (sama) postavila. Če so objekti za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste postavljeni brez soglasja upravljavca državne ceste /.../ ali se uporabljajo v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, inšpektor odredi odstranitev teh objektov (6. točka prvega odstavka 118. člena ZCes-1), kakor je odredil tudi tožnici. Pri tem okoliščina, da gre za objekte za obveščanje in oglaševanje v (najmanj) (sporazumni) uporabi tožnice, saj drugačnih navedb ne podaja, ni sporna. Prav tako tudi ni sporna okoliščina, da gre za objekte za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste v naselju, saj navedenih ugotovitev organov tožnica ni izpodbijala ne v upravnem postopku in jih ne izpodbija v postopku upravnega spora, razen če so v tej smeri podane navedbe v tožbi o lokaciji objektov na parc. št. 1379/0 k.o. ..., pri katerih pa gre po že povedanem za nedovoljeno tožbeno novoto.

9. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnica je namreč predlagala izvedbo dokazov le za dokazovanje nedovoljenega novega dejstva, ki ga sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), kar je že obrazložilo, in vpogled v listine upravnega spisa o poteku postopka, v zvezi s katerimi pa tudi ni podala navedb, iz katerih bi izhajalo, da je v zvezi z njimi potrebno izvesti oziroma ponoviti kakšne dokaze.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Po tej zakonski določbi gre za strokovno-tehnični elaborat, s katerim je določena lokacija, prikaz objekta za obveščanje in oglaševanje in način njegove postavitve, opredeljena pregledna polja, preglednostni prostori cestnih priključkov in križišč, pregledne berme v območju lokacije objekta ter drugi tehnični podatki, ki se nanašajo na objekt ali njegovo lokacijo.