Jedro

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 665,50 EUR (na 4.154,80 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi ter tretje in četrtotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 96,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, kaj predstavlja skupno premoženje prvotožene stranke (prvega toženca) in pokojne A. Ž. ter ugotovilo, da ob upoštevanju solastnega deleža prvega toženca na 2/3 deležu pokojne A. Ž. (339/1000) njegov solastninski delež v razmerju do celotnih nepremičnin (ki so natančno navedene v izreku sodbe) znaša 68/300, delež pokojne A. Ž. pa 132/300. Kar je tožeča stranka (tožnica) zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka (toženci) dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 4.820,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep v III. točki izreka se pritožujejo prvi, tretji in četrti toženec. Pritožbo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da upošteva vse priglašene stroške, ki jih prvostopno sodišče ni upoštevalo v celoti, pritožbene stroške tega postopka pa naloži v plačilo izključno tožnici. Sodišče bi moralo odločiti, da toženci tožnici solidarno povrnejo pobotane stroške postopka. Pojasnjujejo, da so toženci v spis vlagali stroškovnike in priglašali stroške v pisnih vlogah, vendar jih sodišče ni upoštevalo ali jih je upoštevalo napačno in se odločitve o stroških postopka ne da preizkusiti. Stroški so odmerjeni napačno, četudi je sodišče drugega, tretjega in četrtega toženca štelo kot eno drugotoženo stranko. Drugega toženca V. Ž., ml. je sodišče glede odmere stroškov obravnavalo priviligirano, saj se je v ponovljenem postopku zastopal sam in ni priglasil nikakršnih pravdnih stroškov, prvostopno sodišče mu je stroške priznalo. Sodišče ni upoštevalo, da je pooblaščenka drugemu tožencu pooblastilo za zastopanje preklicala 19. 12. 2017. Drugi toženec stroškov tudi ni imel, sodno takso za pritožbo in predujem za izvedenca v ponovljenem je plačal tretji toženec, ki mu sodišče stroškov pravdnega postopka sploh ni priznalo, čeprav je bil ves čas od vstopa v pravdo zastopan po odvetnici R. R. in je priglašal stroške ter zahteval tudi vračilo sodne takse za odgovor na tožbo, za pritožbo in povračilo stroškov za izvedenca. Prvostopno sodišče tožencem ni priznalo stroškov za izvedenca M. R. v znesku 228,00 EUR po sklepu z datumom 16. 5. 2019, prav tako tožencem ni priznalo zneska 338,10 EUR za izvedenca M. R. po sklepu z datumom 22. 10. 2018. Nobenemu izmed tožencev sodišče ni priznalo pritožbenih stroškov, priglašenih v pritožbi z datumom 6. 7. 2016 zoper prvostopno sodbo, čeprav so bili ti priglašeni in je bila pritožba uspešna. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka tožnice. Njen uspeh ne znaša 84 %, ampak manj. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo preveč točk za nepotrebne pripravljalne vloge. Peto in šesto pripravljalno vlogo je tožnica napisala izključno in samo zato, da je popravila tožbeni zahtevek, ki ga je sicer popravljala v skoraj vsaki vlogi, najmanj ena vloga ni bila potrebna, saj so bile v času pisanja pete in šeste pripravljalne vloge znane že vse ugotovitve izvedenca J. D. glede novonastalih parcel. Tožnica v ponovljenem postopku ni imela nikakršnih stroškov z izvedencem, zato je priznani znesek za izvedenca v ponovljenem postopku v višini 241,50 EUR priznan napačno in neupravičeno. Tudi ostali stroški izvedencev so tožnici priznani napačno. Stroški za oba izvedenca so po sklepih v spisu znašali 3.132,52 EUR in ne 3.294,30 EUR, kot jih je odmerilo prvostopno sodišče. K tem stroškom je sodišče dodalo še 241,50 EUR stroškov za izvedenca v ponovljenem postopku, čeprav so jih morali založiti toženci. Kdo bo plačal stroške izvedenca po sklepu z datumom 16. 5. 2019, sodišče v sodbi ni odločilo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj je ob upoštevanju stroškovnikov, ki se nahajajo v spisu, takšen preizkus mogoč. Pritožniki odločitev le delno konkretizirano izpodbijajo in sodišče druge stopnje v tem okviru tudi odgovarja na njihove pritožbene navedbe.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena. Pritožniki neutemeljeno navajajo tudi, da bi moralo sodišče odločiti, da so toženci dolžni solidarno povrniti pobotane stroške postopka, saj v konkretnem primeru pogoji za uporabo tretjega odstavka 161. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani.

6. Utemeljena je pritožbena navedba, da drugi toženec v ponovljenem postopku stroškov ni priglasil in se je tudi zastopal sam, ker je odvetnica R. R. drugemu tožniku pooblastilo za zastopanje preklicala. Kljub temu toženci odločitev sodišča prve stopnje iz tega razloga neutemeljeno izpodbijajo, saj sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prišlo pri navedbi sodišča v obrazložitvi, da je sodišče v ponovljenem postopku drugemu in četrtemu tožencu priznalo stroške v skupnem znesku 798,82 EUR, do očitne pisne pomote in se odločitev nanaša na tretjega in četrtega toženca, ki ju je zastopala pooblaščenka, kar vse izhaja iz celotne obrazložitve stroškovne odločitve, nenazadnje pa je sama pooblaščenka v stroškovniku navedla, da priglaša stroške drugega toženca M. Ž., ki je dejansko tretji toženec (glej stroškovnik na l. št. 520 spisa). Kljub navedeni pomoti je odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov v tem delu pravilna, pri čemer višine odmerjenih stroškov v tem delu pritožniki ne izpodbijajo (niti četrti toženec ne, ki ga zastopa ista pooblaščenka kot tretjega toženca). Tretjemu tožencu so bili torej stroški postopka priznani skupaj s četrtim tožencem, ki ju je navedena pooblaščenka zastopala, in sicer za sestavo pripravljalne vloge, pripomb na izvedeniško mnenje, za naroke, trajanje, kilometrino, materialne stroške, upoštevano je bilo tudi 10 % povečanje zaradi zastopanja dveh strank. Delno so jima bili priznani tudi stroški za izvedenca, o čemer se sodišče druge stopnje izjasnjuje v nadaljevanju, saj je pritožba v zvezi s premalo priznanimi stroški izvedenca utemeljena.

7. Utemeljena je tudi pritožbena navedba glede stroškov za izvedenca v ponovljenem postopku, ki jih je sodišče zmotno priznalo tožnici (tudi o tem v nadaljevanju). Neutemeljena pa je navedba pritožnikov, da so tudi ostali stroški izvedencev tožnici priznani napačno. Iz prvotnega postopka napačno povzemajo le sklepe z datumi 11. 9. 2013, 30. 6. 2014, 13. 5 .2015. Stroške izvedencev v prvotnem postopku je namreč sodišče prve stopnje izračunalo pravilno, podlago za to pa je imelo v sklepih z dne 11. 9. 2013 (1.324,55 EUR) 4. 10. 2013 (582,36 EUR), 22. 10. 2013 (290,42 EUR), 11. 6. 2014 (714,97 UER) in 13. 5. 2015 (382,00 EUR), po katerih seštevek stroškov izvedencev znaša 3.294,30 EUR.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo preveč točk za nepotrebne pripravljalne vloge, pri čemer konkretizirano toženci prerekajo stroške pete in šeste pripravljalne vloge, ko navajajo, da je bila najmanj ena vloga nepotrebna. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, ob vpogledu v stroškovnik na list. št. 361, da stroškov šeste pripravljalne vloge sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo.

9. Utemeljene pa so navedbe tožencev in pritožba glede postavk, navedenih v nadaljevanju. Tožnici je sodišče prve stopnje napačno priznalo stroške za izvedenca v ponovljenem postopku v višini 241,50 EUR, ki ji niso nastali, saj v ponovljenem postopku ni plačala oziroma založila stroškov za nobenega izvedenca, pač pa so to storili toženci. Sodišče prve stopnje je tako tožnici v celoti priznalo 241,50 EUR stroškov preveč (34. točka obrazložitve). Pravilno ji gre v ponovljenem postopku znesek 1.028,12 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha pa 863,42 EUR in njeni celotni stroški v prvotnem in ponovljenem postopku skupaj pravilno znašajo 5.934,70 EUR.

10. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je bila s strani tožencev priglašena tudi sodna taksa za odgovor na tožbo (znašala je 50,00 EUR), ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prvotni drugotoženi stranki je sodišče prve stopnje skupaj priznalo 4.602,03 EUR (36. točka obrazložitve), namesto pravilno 4.652,03 EUR. Ob upoštevanju 16 % uspeha ti stroški znašajo 744,32 EUR.

11. Nadalje je utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neutemeljeno tožencem (pritožba vseh tožencev) ni priznalo pritožbenih stroškov, priglašenih v pritožbi z dne 6. 7. 2016 zoper predhodno prvostopno sodbo, čeprav so bili ti stroški priglašeni in tudi plačani. Navedene stroške je odmerilo sodišče druge stopnje in predstavljajo stroške za sestavo pritožbe - 1025 točk (470,48 EUR), 30 % povečanje – (141,14 EUR), skupno 611,62 EUR, materialne stroške 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (10,68 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 1.000 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški tožencev skupaj znašajo 1.623,30 EUR, ob upoštevanju 16 % uspeha jim gre 259,73 EUR.

12. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče tretjemu in četrtemu tožencu priznalo premalo stroškov za izvedenca v ponovljenem postopku. Priznalo jima je namreč le znesek v višini 241,50 EUR (36. točka obrazložitve), namesto pravilno 453,00 EUR (144,90 EUR + 338,10 EUR). Sodišče druge stopnje je zato priznani znesek v višini 1.397,31 EUR zvišalo na 1.608,81 EUR, ob upoštevanju 16 % uspeha gre torej tretjemu in četrtemu tožencu (v ponovljenem postopku) 257,41 EUR. Sodišče druge stopnje pa pri tem ni upoštevalo tudi stroškov izvedenca, ki so bili odmerjeni že po izdaji prvostopenjske sodbe (v višini 228,00 EUR, saj je o teh že pravnomočno odločeno - sklep z dne 19. 7. 2019).

13. Po pobotanju stroškov tožnice s stroški tožencev (5.934,70 EUR – 1.779,90 EUR, kar predstavlja seštevek zneskov 518,44 EUR (stroški prvega toženca), 744,32 EUR (stroški prvotne drugotožene stranke), 259,73 EUR (pritožbeni stroški tožencev) in 257,41 EUR (stroški tretjega in četrtega toženca v ponovljenem postopku)) so tako toženci dolžni povrnili tožnici 4.154,80 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, torej za 665,50 EUR manj, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijane stroškovne odločitve tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi delno ugodilo, tako da je s strani sodišča prve stopnje odmerjeni znesek pravdnih stroškov znižalo za 665,50 EUR (na 4.154,80 EUR), v ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožniki so s pritožbo delno uspeli, njihovega uspeha ni mogoče opredeliti v natančnem odstotku. Glede določenih postavk so s pritožbo uspeli, glede drugih so bili neuspešni, sodišče druge stopnje ocenjuje, da so s pritožbo uspeli približno v eno polovici in v tem obsegu jim je tožnica dolžna povrniti njihove stroške pritožbenega postopka. Ti stroški predstavljajo stroške za sestavo pritožbe v višini 125 točk (od zneska stroškov in ne glavne stvari), kar znaša 75 EUR, ter 20 % povečanje za zastopanje treh strank v višini 15,00 EUR, materialne stroške v višini 1,80 EUR (2 %), sodno takso za pritožbo v višini 102,00 EUR. Skupno torej znašajo 193,80 EUR, polovica teh stroškov, ki jih je pritožnikom dolžna povrniti tožnica, znaša 96,90 EUR.