Jedro

Ekonomski razlog, ki narekuje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je med drugim podan, če zaradi stanja na trgu (prezasičenosti trga) delavec ne more doseči sklenitve zadostnega števila zavarovanj za pokrivanje stroškov dela. Takšne objektivne razmere na trgu so razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na stani delodajalca in ne na strani delavca. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 38/2008, Pdp 216/2008 in Pdp 389/2008. Tožena stranka ob odpovedi tožniku ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj takšna zaposlitev ne predstavlja ustrezne zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 03-P/07 z dne 2. 4. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki iz poslovnih razlogov, nezakonita in se razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 17. 5. 2007, ampak ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi dalje do reintegracije tožeče stranke na delovno mesto pri toženi stranki (2. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji priznati vse druge pravice iz dela in v zvezi z delom, za čas od 17. 5. 2007 dalje do reintegracije, vse v roku osem dni pod izvršbo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.317,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku osem dni, pod izvršbo (4. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podrejeno da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi poudarja, da je naslovno sodišče napačno zaključilo, da je tožena stranka od tožnika očitno pričakovala sklenitev najmanj štirih življenjskih zavarovanj, kar pa tožnik ni dosegel ter da to predstavlja razlog nesposobnosti in ne poslovnega razloga. Ker je tožena stranka ugotovila, da stroški dela tožnika predstavljajo ekonomsko neupravičen strošek in izgubo, je kot vsak dober gospodarstvenik sprejela odločitev, da je potrebno tožniku odpovedati pogodbo iz poslovnega razloga. Če je sodišče prve stopnje dvomilo v obstoj poslovnih razlogov v konkretnem primeru, bi lahko angažiralo tudi izvedenca zavarovalne in aktuarske stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Sodišče napačno izenačuje delovno mesto zavarovalnega zastopnika in delovno mesto pomožnega zavarovalnega zastopnika ter posledično napačno zaključuje, da zaradi zaposlovanja pomožnih zavarovalnih zastopnikov pri toženi stranki še obstaja potreba po zaposlovanju zavarovalnih zastopnikov. Tožena stranka je v letu 2007 zaposlila samo enega zavarovalnega zastopnika in sicer 1. 2. 2007, vsi ostali pa so bili pomožni zavarovalni zastopniki. Opis del za navedeni delovni mesti je drugačen. Poleg tega delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga ni dolžan ponuditi neustrezne zaposlitve, ki jo predstavlja pogodba za določen čas. Pogodba za delovno mesto pomožni zavarovalni zastopnik se je namreč sklepala za določen čas, drugega ustreznega delovnega mesta pa tožena stranka ni imela. Poleg tega bi moralo naslovno sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi upoštevati ekonomsko stanje v času odpovedi, ne pa ekonomsko stanje po podaji odpovedi. Bistveno pa je, da bodo pomožni zavarovalni zastopniki, če jih bo tožena stranka čez 15-16 mesecev zaposlila, s svojim delom pokrivali neposredne stroške dela, česar pa tožnik ni, pod pogojem seveda, da bodo naredili izpit, ki se zahteva za pridobitev licence AZN. Dejstvo, da tožnik ni sklenil 4 življenjskih zavarovanj mesečno, je resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik ni pokrival svojih stroškov dela, zaradi česar so stroški tožnikovega dela za toženo stranko predstavljali utemeljene poslovne razloge. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da bi morala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik je pravočasno, strokovno in kvalitetno sklepal različna zavarovanja, čemur tožena stranka niti ni oporekala, zato mu pogodbe ni odpovedala iz razloga nesposobnosti. Sporazumnih razveljavitev pogodb o zaposlitvi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delo je v določenem obdobju postalo nepotrebno v smislu 96. čl. ZDR, zato tožena stranka ni bila dolžna pripraviti programa razreševanja presežnih delavcev. Prav tako tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz 17. čl. panožne kolektivne pogodbe. Kot je izpovedala priča I.V., je v okviru cele prodajne mreže delovno razmerje prenehalo devetim zavarovalnim zastopnikom, ki niso dosegali kriterija sklenitve 4 življenjskih zavarovanj mesečno in da poleg teh devetih ni bilo drugih zavarovalnih zastopnikov, ki niso dosegali tega kriterija. Tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala vsem delavcem, ki niso pokrivali svojih stroškov dela in se ji ni bilo potrebno na podlagi navedenih kriterijev odločati, katerim od delavcev bo pogodba o zaposlitvi odpovedana in katerim ne. Zavarovalni zastopniki, ki niso pokrivali svojih stroškov dela in tisti, ki so jih, med seboj niso bili primerljivi in zamenljivi, saj za slednje poslovni razlog ni nastopil. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži plačilo dodatnih pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da bi tožena stranka glede na dejansko stanje morala izvesti drugačen postopek, saj je iz postopka razvidno, da je šlo za razlog nesposobnosti in ne ekonomski razlog. Poleg tega poudarja, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev, zato bi moral biti postopek izveden drugače. Očitno ni obstajal noben razlog, saj je tožena stranka določenim delavcem ponudila nadaljevanje dela, vendar pod pogojem, da ga opravljajo kot samostojni podjetniki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.26/99 s sprememb.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) v 88. členu določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so po 1. alinei 88. člena ZDR tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Drugi odstavek 88. člena ZDR pa določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Peti odstavek 88. člena ZDR tudi določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Po določilih 1. odstavka 82. člena ZDR (dokazno breme), pa je dolžan delodajalec dokazati utemeljen razlog odpovedi, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora tudi po določilih 3. odstavka 83. člena ZDR o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec predhodno pisno obvestiti delavca.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeči stranki ponuditi kot drugo ustrezno zaposlitev, zaposlitev na delovnem mestu pomožni zavarovalni zastopnik, saj taka zaposlitev ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu določb 3. odstavka 88. člena ZDR, saj je šlo za zaposlitev za določen čas, kar predstavlja neustrezno zaposlitev. Ustrezna zaposlitev je namreč zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu in za katero se sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S pomožnimi zavarovalnimi zastopniki pa je tožena stranka sklepala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, poleg navedenega pa so se pogodbe z navedenimi delavci sklepale za čas pripravništva, za opravljanje strokovnega izpita, ki ga je tožeča stranka že imela, tako da ji navedene pogodbe tožena stranka ne bi mogla zakonito ponuditi. Zato tožena stranka ni bila dolžna ponujati pogodbe o zaposlitvi za ta dela. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, če delodajalec delavcu ni ponudil neustrezne zaposlitve, druge ustrezne zaposlitve pa ni imel. Tožena stranka tudi utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeči stranki odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ne iz poslovnih razlogov. Iz kakšnega razloga delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, je v njegovi avtonomni presoji, sodišče pa je dolžno le presojati zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v obliki, ki jo je podal delodajalec. Pri tem tožena stranka pravilno opozarja, da ni šlo za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, temveč da so bili podani objektivni razlogi, zaradi katerih tožeča stranka mesečno ni pokrivala stroškov dela, kar je predstavljalo poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključek tožene stranke, da iz tega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tako pravilen. Primer, ko zaradi stanja na trgu ni mogoče sklepati zadostnega števila zavarovanj za pokrivanje stroškov, namreč predstavlja ekonomski razlog, ki narekuje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni razlog na strani delodajalca in ne razlog na strani delavca, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato, da delavec ne dosega dohodkov, s katerimi bi lahko pokrival stroške zaradi stanja trga zavarovanj, namreč ne more biti odgovoren delavec, temveč gre za zunanji razlog, ki se po zakonu šteje kot razlog na strani delodajalca in torej tipičen posloven razlog. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več podobnih primerih (npr. opr. št. Pdp 216/2008, opr. št. Pdp 384/2008, opr. št. Pdp 38/2008).

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem pritožbe, da sporazumnih razveljavitev pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklenila s posameznimi zaposlenimi delavci, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delo je v določenem obdobju postalo nepotrebno v smislu 96. člena ZDR, saj je sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi posledica soglasja in svobodne volje obeh pogodbenih strank, ne pa poslovnih razlogov s strani delodajalca. Tako tožena stranka ni bila dolžna pripraviti programa v smislu določil 96. člena ZDR.

Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka delodajalec, za katerega velja Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (KP dejavnosti – Ur. l. RS, št. 60/98 s spremembami), ki v 17. členu ureja postopek določanja presežnih delavcev in določa, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporediti v skladu z zakonom (1. odstavek 17. člena KP dejavnosti), pri čemer je prvi kriterij za ohranitev zaposlitve doseganje delovnih rezultatov in imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci, ki dosegajo boljše rezultate (3. odstavek 17. člena KP dejavnosti). Četrti odstavek 17. člena KP dejavnosti pa določa, da je kriterije doseganja delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. V primeru enakega doseganja delovnih rezultatov ali neizdelanih ali uporabljenih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov, je drugi kriterij za ohranitev zaposlitve upoštevaje strokovno izobrazbo delavca oziroma usposobljenost za delo – v primeru enake delovne uspešnosti delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oziroma usposobljenost (5. odstavek 17. člena). Tretji kriterij je upoštevanje delovnih izkušenj pri enakih ali sorodnih delih (6. odstavek 17. člena). Četrti kriterij je upoštevanje delovne dobe pri delodajalcu (7. odstavek 17. člena). Peti kriterij je upoštevanje zdravstvenega stanja delavca (8. odstavek 17. člena). Šesti kriterij je upoštevanje socialnega stanja (9. odstavek 17. člena). Tako bi tožena stranka morala pri ugotavljanju, katerim delavcem bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevati kriterije za njihovo določitev skladno z veljavno kolektivno pogodbo. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki kreira enotno sodno prakso, v vrsti svojih odločitev (npr. zadeve opr. št. VIII Ips 172/2007, opr. št. VIII Ips 191/2007, opr. št. VIII Ips 368/2006, opr. št. VIII Ips 429/2006), kjer je izrecno poudarilo, da novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah in je potrebno upoštevati tudi kolektivne pogodbe. Resda je priča I.V. izpovedal, da je v okviru cele prodajne mreže delovno razmerje prenehalo devetim zavarovalnim zastopnikom, ki niso dosegali kriterija sklenitve 4 življenjskih zavarovanj mesečno in da poleg teh devetih ni bilo drugih zavarovalnih zastopnikov, ki niso dosegali tega kriterija. Po 17/1 čl. KP dejavnosti pa kriterij za določanje kategorije delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno, ni nedoseganje določenih delovnih rezultatov (sklepanje 4 življenjskih zavarovanj mesečno), saj se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom (torej na primerljivih delovnih mestih). Pritožbeno sodišče ob tem le pripominja, da je iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B8-B13) razvidno, da bi bila lahko z delovnim mestom „zavarovalni zastopnik“ že v oddelku „redna prodajna mreža“ v sektorju „prodaja“, primerljiva vsaj delovna mesta „zavarovalno finančni svetovalec“, „zastopnik-administrator“ in „prodajalec v področni pisarni“. Poleg tega je iz seznama delavcev, ki jim je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (A33) razbrati, da je bilo v času, ko je bila tožniku podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na delovnem mestu „zavarovalni zastopnik“ zaposlenih še 17 delavcev (ki jim je sicer delovno razmerje prenehalo kasneje iz različnih razlogov). V konkretnem primeru bi tožena stranka morala uporabiti določbe veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti ter oceniti vse delavce na primerljivih delovnih mestih, nato pa šele na podlagi tako izvedene ocene, delavcem z najmanjšim številom točk (oz. delavcem, za katere bi ugotovila, da so glede na kriterije iz 17. čl. KP dejavnosti v slabšem položaju od ostalih primerljivih delavcev) odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka takšnega postopka ni izvedla, kar izhaja tako iz izvedenih dokazov, kot tudi iz samih pritožbenih navedb tožene stranke. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila zato podana nezakonito.

Glede na vse navedeno in glede na to, da ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP) je pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, saj je ta zakonita glede na to, da je potrebno ugotoviti, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).