Jedro

Tožeča stranka bi mogla izpodbijati odločbe, ki so predmet te tožbe, če bi imela status stranke ali stranskega udeleženca v postopku za izdajo teh odločb (ob nadaljnjem pogoju, da bi bile odločbe dokončne), s čemer bi bilo izkazano, da se je v postopkih za izdajo izpodbijanih odločb odločalo o njenih pravicah oziroma da je v teh postopkih varovala svoje pravne koristi; šele ob tem bi bila mogoča ugotovitev, da v upravnem sporu varuje svoj pravni položaj ter svoje pravice ali pravne koristi.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 25. 11. 2011 vložila tožbo, v kateri navaja, da je prejela odločbo Veterinarske uprave Republike Slovenije št. 014-111/2011/11 z dne 25. 10. 2011, s katero je bila A. d.o.o. odvzeta koncesija za opravljanje javne veterinarske službe, ki se ne financira iz proračuna in tudi koncesija, ki se financira iz proračuna, A. d.o.o. pa je na podlagi pogodbe koncesijsko dejavnost opravljala za tožečo stranko. Z izpodbijanimi odločbami je bila koncesija, ki se financira iz proračuna, dodeljena drugim veterinarskim organizacijam, in to še preden je odločba o odvzemu koncesije A. d.o.o. postala dokončna, s tem pa je poseženo v pravice in pravne koristi tožeče stranke kot imetnice živali, in tudi v javno korist. Glede na to tožeča stranka meni, da je aktivno legitimirana za tožbo zoper navedene odločbe, ki jih izpodbija. Meni, da so izpodbijane odločbe nične in nezakonite iz razloga, ker so bile izdane pred dokončnostjo odločbe o odvzemu koncesij A. d.o.o. in preden so bile razdrte koncesijske pogodbe, saj so bila s tem bistveno kršena pravila postopka. Dodelitvi koncesij drugim veterinarskim organizacijam pa tožeča stranka nasprotuje tudi iz vsebinskih razlogov. Meni, da z izvajanjem koncesijske dejavnosti s strani drugih veterinarskih organizacij zdravstveno varstvo živali ne bo izvajano učinkovito in racionalno ter da obstaja tudi neposredna nevarnost za zdravje potrošnikov. Tožeči stranki pa bo z odvzemom koncesije A. d.o.o. tudi povzročena nesorazmerna in nepopravljiva škoda. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da lahko sklene pogodbo o izvajanju javne veterinarske službe, ki se ne plačuje iz proračuna, s katerokoli veterinarsko organizacijo s koncesijo, saj je to neizvedljivo, kajti enakovrednega zagotavljanja zdravja in proizvodnosti živali s strani druge veterinarske organizacije ne more doseči. Zaradi ukrepanja Veterinarske uprave Republike Slovenije v zvezi z odvzemom oziroma dodelitvijo koncesij lahko tožeči stranki nastane nepopravljiva gospodarska škoda, ki je lahko tudi v prenehanju reje prašičev, kar pomeni vrednost prometa tožeče stranke letno cca. 10 mio EUR, brez stroškov dodatnih zdravljenj ali likvidacije črede. V zvezi z dodelitvijo novih koncesij nastopi tudi problem zaposlitve 13 veterinarskih pomočnikov, ki so bili doslej zaposleni pri tožeči stranki in B. d.o.o., hkrati pa ni verjetno, da bi take lahko zaposlili novi koncesionarji. Tožeča stranka pa dalje tudi meni, da je oblika evidenc, ki jih vodi A. d.o.o., ustreznejša, bolj učinkovita in varna od predpisane. Za svoje navedbe tožeča stranka predlaga tudi izvedbo v tožbi navedenih dokazov. Sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe spremeni tako, da kot koncesionarja določi A. d.o.o. oziroma podrejeno, naj izpodbijane odločbe odpravi ter zadevo vrne veterinarski upravi v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Iz razlogov, ki so navedeni v tožbi in ker bo sicer prizadet javni interes, sodišču predlaga, naj odredi, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu in do pravnomočne odločitve v upravni zadevi odvzema koncesije A. d.o.o. oziroma najmanj v času od odvzema, to je od 26. 10. 2011 do 26. 4. 2012 izvaja koncesijsko dejavnost, ki je navedena v 2. točki izreka izpodbijanih odločb, A. d.o.o., ki ji je veterinarska uprava dolžna plačevati storitve v skladu s koncesijskima pogodbama, koncesionarju pa ne sme preprečevati in omejevati opravljanja koncesije, niti ne sme prenašati opravljanja te koncesije na tretjo osebo oziroma dopuščati tretjim osebam, da opravljajo to dejavnost. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe obrazloženo prereka tožbene navedbe, meni, da sta tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljeni in sodišču predlaga, naj tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

K tč. 1 izreka: Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Z izpodbijanimi odločbami je bila dodeljena koncesija za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, ki se financira iz proračunskih sredstev, na prašičerejskem obratu (farmi) ..., ki je v lasti tožeče stranke, veterinarskim organizacijam: C., Veterinarski postaji D. in Veterinarski postaji E., določen je bil obseg koncesije ter določen čas, za katerega se koncesija dodeli. Iz izpodbijanih odločb v spisni dokumentaciji upravnih spisov ne izhaja, da bi bila tožeča stranka stranka ali stranski udeleženec v postopku za izdajo teh odločb, in tudi ne, da bi ji bile te odločbe kot stranki oziroma stranskemu udeležencu v postopku vročene; izpodbijane odločbe so ji bile poslane v vednost. Tožeča stranka pa tudi ne izkaže, da bi ji bil status stranke ali stranskega udeleženca priznan v pritožbenem postopku (1. odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Po 1. odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Glede na navedeno določbo tako tožeča stranka, ki stranka v postopkih za izdajo izpodbijanih odločb ni bila, niti stranski udeleženec, ne izkazuje aktivne procesne legitimacije za tožbo.

Tožeča stranka sicer meni, da je aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijane odločbe, ker naj bi bilo z njimi poseženo v njene pravice in pravne koristi kot imetnice živali, pa tudi v javno korist, in sicer zaradi imenovanja drugih veterinarskih organizacij za opravljanje koncesij še pred dokončnostjo odločbe o odvzemu koncesije A. d.o.o. Vendar pa se sodišče z njo ne strinja. Tožeča stranka bi po povedanem mogla izpodbijati odločbe, ki so predmet te tožbe, če bi imela status stranke ali stranskega udeleženca v postopku za izdajo teh odločb (ob nadaljnjem pogoju, da bi bile odločbe dokončne, kar izhaja iz 2. člena ZUS-1), s čemer bi bilo izkazano, da se je v postopkih za izdajo izpodbijanih odločb odločalo o njenih pravicah oziroma da je v teh postopkih varovala svoje pravne koristi; šele ob tem bi bila mogoča ugotovitev, da v upravnem sporu varuje svoj pravni položaj ter svoje pravice ali pravne koristi.

Kot tožnica pa bi v zvezi z izpodbijanimi odločbami mogla nastopati tudi, če bi uveljavljala priznanje statusa stranke ali stranskega udeleženca v postopku (z vlogo v prvostopenjskem postopku ali s pritožbo), pa ji ta ne bi bil priznan (2. odstavek 17. člena ZUS-1). Vendar takih upravnih aktov v tem upravnem sporu tožeča stranka ne izpodbija.

Sodišče je glede na to tožbo moralo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe to zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Na tak razlog mora po uradni dolžnosti paziti sodišče ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

K tč. 2 izreka: Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (2. odstavek). Po 3. odstavku citiranega člena lahko tožnik iz razlogov iz navedenega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Iz citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je vložena tožba (ki mora biti pravočasna in dopustna) procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče tožbo zavrglo ter je s tem odločanje o tožbi izčrpano, procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe ni več podana. Zato je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.