Jedro

Okoliščine, ki jih tožniki uveljavljajo v tej pravdi in ki naj bi bile podlaga za drugačno izhodišče za ugotavljanje izgube na zaslužku, je prvotni tožnik uveljavljal že v pravdi zaradi določitve rente in v kasnejši pravdi zaradi prvega zvišanja rente, pa čeprav brez uspeha. Sodišči sta bili prav zaradi jasnih zakonskih pogojev iz 196. člena ZOR vezani na pravnomočne ugotovite, kaj je v prejšnji pravdi zajemala ugotovljena izguba na zaslužku. Zato sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je edina pravno upoštevana okoliščina za zvišanje rente znatna sprememba vrednosti denarja. Na podlagi te ugotovitve sta tudi materialnopravno pravilno odločili o tožbenem zahtevku tako, da sta s pomočjo izvedenca valorizirali že določeno rento.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

D. G. se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 05.01.1977. Zaradi te poškodbe je postal hrom. Sodišče je v več pravdah odločilo o njegovem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske in premoženjske škode, določilo je tudi rento zaradi izgubljenega zaslužka in v kasnejši pravdi to rento zvišalo. Oškodovanec je 07.12.1987 vložil novo tožbo, s katero je zahteval, da se od decembra 1987 dalje zviša renta od 55.733,00 din na 220.000,00 takratnih din mesečno ter plačilo odškodnine zaradi stroškov tuje nege in pomoči za obdobje od 01.04.1985 do 30.11.1987. V sedanji pravdi je tožbeni zahtevek večkrat spreminjal. Ker je 30.03.1991 umrl, so v pravdo vstopili njegovi dediči in iz obeh naslovov zahtevali plačilo odškodnine za čas do njegove smrti. Tudi ta zahtevek so večkrat spreminjali in v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje primarno uveljavljali plačilo odškodnine glede na razmere v času zadnje spremembe tožbe zaradi izgubljenega zaslužka v višini 11.197.760,00 SIT, zaradi stroškov nege in pomoči pa v višini 6.218.200,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.1998 dalje. V podrejenem tožbenem zahtevku so uveljavljali plačilo odškodnine zaradi izgube na zaslužku v določenih različnih mesečnih zneskih za obdobje 40 mesecev v skupnem znesku 446.775,00 SIT, zaradi stroškov nege in pomoči pa tudi v določenih različnih mesečnih zneskih za obdobje 72 mesecev v skupni višini 224.210,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in datumov njihove zapadlosti. Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju toženi stranki naložilo, da mora plačati odškodnino za tujo nego in pomoč v okviru glavnega tožbenega zahtevka za 72 mesecev v skupnem znesku 7.167.750,00 SIT, in sicer vsakemu tožniku v višini njegovega dednega deleža, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Glede odškodnine zaradi izgube dohodka oziroma zvišanja rente pa je toženi stranki naložilo, da mora v okviru podrejenega tožbenega zahtevka plačati različne zneske za čas 40 mesecev v skupnem znesku 28.448,39 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih mesečnih zneskov in datumov zapadlosti, in sicer vsakemu od sedmih tožnikov v skladu z višino njegovega dednega deleža. Kar so tožniki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo tako spremembo, da se ugodi tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa naj se razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija poudarja, da tožbeni zahtevek ni zahtevek zaradi zvišanja rente, temveč za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dohodka. V prejšnji pravdi določena renta je zaradi inflacije izgubila vsako vrednost. Sodba o renti je bila pravnomočna le do vložitve nove tožbe v decembru 1987. V njej je takratni tožnik uveljavljal svojo dejansko izgubo na zaslužku, ne pa tisto, kar je izračunal izvedenec kot zaslužek od krošnjarjenja. Tožnik je bil vendar izdelovalec predmetov umetnostne obrti. Napake iz prejšnje nepravilne in krivične sodbe se ne bi smele prenašati tudi v sedanjo pravdo. Prav to se je zgodilo, saj je sodišče upoštevalo le valorizacijo v prejšnji pravdi ugotovljene izgube. Glavna napaka sodbe je čaščenje pravnomočnosti odločitve o renti. Zato je tudi ta sodba krivična in nehumana. Sodišče bi moralo ugotavljati dejansko izgubo na zaslužku in uporabiti določbo drugega odstavka 195. člena, 193. in 190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (U. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR). Sicer pa gre v 196. členu ZOR za spremembo odškodnine, ki je bila že določena, pa se pokažejo okoliščine, ki zaradi pravičnosti zahtevajo spremembo. Zato se revizija zavzema za drugačno izhodišče za ugotavljanje izgube na zaslužku in ponuja povprečno bruto plačo, opozarja, da je prvotni tožnik s svojim zaslužkom preživljal 4-člansko družino, prikazuje več izračunov, ki po njenem kažejo na nesprejemljivost sodb, in poudarja, da ne gre za čisto denarno terjatev. Če pa se je sodišče že odločilo za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku, bi temu zahtevku moralo v celoti ugoditi in ne samo delno. Sodišči nista izvedli predlaganih dokazov za pridobitev uradnih statističnih podatkov in nista ocenili izpovedi tožnice B. O., kar predstavlja procesno kršitev, saj se sodbi ne dasta preizkusiti. Poleg tega se ne da ugotoviti, zakaj so bili s sedanjo sodbo prisojeni bistveno nižji zneski kot s tretjo sodbo v tej zadevi, pa čeprav je bila ta sodba razveljavljena. Revizija še podrobneje razlaga, v kakšni socialni stiski se je znašla družina po očetovi prometni nesreči. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (U. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Neizvedba predlaganega dokaza ne predstavlja procesne kršitve, saj sodišče v skladu z določbami 300. člena ZPP (1977) izvede le tiste predlagane dokaze, za katere oceni, da so pomembni za odločbo. Napačna presoja pomembnosti predlaganih dokazov ima za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podobno velja za oceno izvedenih dokazov. Tudi izostanek ocene izvedenih dokazov ima za posledico napake pri ugotovitvi dejanskega stanja, če gre za pomembne dokaze. Zato je revizijsko stališče, da predstavljata procesno kršitev okoliščini, da sodišče ni ugodilo predlogu za opravo uradnih poizvedb glede statističnih podatkov o potrebah veččlanske družine, in da ni ocenilo izpovedi zaslišane tožnice, že v izhodišču napačno. Po svoji vsebini pa to stališče predstavlja zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) na revizijski stopnji nedovoljen poskus izpodbijanja pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev o tem, kolikšna je bila oškodovančeva izguba na zaslužku. Kljub temu revizijsko sodišče revidentom pojasnjuje, da sta sodišči z razlogi o tem, da pri ugotavljanju te oblike škode niso pomembne okoliščine o višini izdatkov za preživljanje veččlanske družine ali o višini povprečnih osebnih dohodkov, temveč dejanska izguba na zaslužku v konkretnem primeru, odgovorili tudi, da predlagani dokaz za opravo uradnih poizvedb in izvedeni dokaz z zaslišanjem tožnice nista pomembna za odločitev v tej zadevi. Sodbi obeh sodišč je torej mogoče preskusiti tako glede teh okoliščin, kot tudi glede nadaljnje revizijsko uveljavljane okoliščine o nižji višini posameznih mesečnih zneskov v sedanji sodbi v primerjavi s sodbo iz prejšnjega sojenja v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 7. strani sedanje sodbe pojasnilo, da je te zneske zmanjšalo, ker je tožena stranka dokazala, da je tudi v spornem obdobju prvotnemu tožniku na podlagi prejšnje sodbe o zvišanju rente plačevala določene zneske.

Neutemeljena je revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem revizija skuša prikazati razliko v pravni opredelitvi tožbenega zahtevka v primerjavi s tožbenim zahtevkom iz prejšnje pravde oziroma s prvotnim tožbenim zahtevkom v tej pravdi. Razliko vidi v dejstvu, da so tožniki zaradi smrti svojega očeta oziroma deda zahtevali odškodnino za dejansko izgubo na zaslužku za določeno obdobje za čas 40 mesecev od vložitve sedanje tožbe do oškodovančeve smrti. Tako stališče je pravno zmotno. Podlaga za odškodninski zahtevek zaradi izgube na zaslužku je enaka ne glede na dejstvo, ali se zahteva odškodnina za nazaj ali za bodočo škodo. Razlika je le v časovni opredelitvi, v obeh primerih pa gre za ali preteklo ali bodočo škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Zato tudi okoliščina, da so tožniki po oškodovančevi smrti spremenili tožbeni zahtevek tako, da so namesto v tožbi prvotno zahtevanega zvišanja sodno že določene rente zahtevali povrnitev izgube na zaslužku za čas od vložitve tožbe do oškodovančeve smrti, ni vplivala na drugačno pravno opredelitev spremenjenega tožbenega zahtevka. Spremenjeni tožbeni zahtevek tako predstavlja le kapitalizirano zvišano rento, katere osnova pa je še vedno izguba na zaslužku.

Iz razlogov sodb obeh sodišč in podatkov spisa izhaja, da je bilo o oškodovančevi izgubi na zaslužku in renti že večkrat odločeno. Tako je bila s sodbo z dne 25.02.1982 pod opr. št. IV 5161/81-33 prisojena odškodnina zaradi izgube na zaslužku za preteklo obdobje, za čas od 01.03.1982 dalje pa določena mesečna renta. Ta je bila nato delno zvišana s sodbo z dne 29.01.1986 pod opr. št. IV P 232/83-19 in na podlagi ponovnega sojenja zaradi razveljavitve zavrnilnega dela nato še s sodbo z dne 29.12.1986 pod opr. št. IV P 398/86-32, ko je bila za čas od 01.09.1986 zvišana na 55.733,00 din mesečno. V sedanji pravdi je oškodovanec v tožbi zahteval zvišanje prav te rente za čas od vložitve tožbe dalje. Že v prejšnjih postopkih je oškodovanec zatrjeval, da je treba upoštevati, da je z dohodkom od prodaje izdelkov domače obrti preživljal celo družino, da ni šlo samo za takoimenovano krošnjarjenje, da je imel tudi dohodek od dela na posestvu in da je zato treba vzeti kot izhodišče ali mesečne potrebe take družine ali vsaj povprečni osebni dohodek, vendar s temi trditvami ni uspel. Na to okoliščino opozarja tudi sodišče prve stopnje v razlogih na koncu drugega odstavka na 6. strani sodbe, ko omenja, da se tožnik že proti sodbi pod IV P 1161/81-33 ni pritožil. V tem smislu je razumeti tudi revizijsko grajane razloge sodišča druge stopnje, da je bilo o tožnikovi izgubi na zaslužku v času škodnega dogodka že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje je te razloge v nadaljevanju pravilno povezalo z zakonsko ureditvijo, kdaj je mogoče zahtevati spremembo že določene rente, ne pa s pravili o mejah pravnomočnosti sodbe, kot napačno razume revizija.

Kadar se oškodovanec odloči, da poleg že nastale škode zaradi izgube na zaslužku zahteva tudi povrnitev gotove bodoče škode, mu je odškodnino za slednjo mogoče prisoditi le v obliki denarne rente (drugi odstavek 195. člena ZOR). Tako določena odškodnina se lahko spreminja le na zakonsko jasno določen način: če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je sodišče imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (196. člen ZOR). Denarna renta zaradi izgube na zaslužku se lahko poveča le za naprej, torej od vložitve tožbe dalje. Iz take jasne zakonske opredelitve izhaja, da so pravno upoštevne le tiste spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo v času po izdaji prejšnje sodbe o določitvi rente ali prejšnje sodbe o zvišanju rente. Okoliščine, ki jih tožniki uveljavljajo v tej pravdi in ki naj bi bile podlaga za drugačno izhodišče za ugotavljanje izgube na zaslužku, je prvotni tožnik uveljavljal že v pravdi zaradi določitve rente in v kasnejši pravdi zaradi prvega zvišanja rente, pa čeprav brez uspeha. Sodišči sta bili prav zaradi jasnih zakonskih pogojev iz 196. člena ZOR vezani na pravnomočne ugotovite, kaj je v prejšnji pravdi zajemala ugotovljena izguba na zaslužku. Zato sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je edina pravno upoštevna okoliščina za zvišanje rente znatna sprememba vrednosti denarja. Na podlagi te ugotovitve sta tudi materialnopravno pravilno odločili o tožbenem zahtevku tako, da sta s pomočjo izvedenca valorizirali že določeno rento. Oškodovančeva izguba na zaslužku se je že od vsega začetka izkazovala v denarnih zneskih. Šlo je torej za čiste denarne terjatve, za katere so oškodovancu ob vsakokratni mesečni zapadlosti pripadale tudi zakonske zamudne obresti. Zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka, ki je na podlagi napačne ocene, da naj bi šlo za nečisto denarno terjatev, upošteval razmere v času zadnje spremembe tožbe, je bila torej pravilna, glede na izvedenčeve ugotovitve in plačane zneske za rento na podlagi prejšnje sodbe pa je bila pravilna tudi delna zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka.

O odškodnini za nego in pomoč oškodovancu sta sodišči odločili v okviru glavnega tožbenega zahtevka, ker sta izhajali iz materialnopravno pravilne opredelitve, da ima ta del premoženjske škode naravo nečiste denarne terjatve. Kljub opredelitvi v reviziji, da izpodbijajo odločitev o vsem, s čimer v pravdi niso uspeli, tožniki svojega nestrinjanja z delno zavrnitvijo glavnega tožbenega zahtevka iz tega naslova niso obrazložili. Zato je revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da je bilo tudi glede tega dela tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje materialnopravno pravilno odločeno (195. člen ZOR).

Revizijsko uveljavljani razlogi po vsem obrazloženem niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno revizijo.