Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaseg vozila ni bil protipraven. V trenutku zasega je obstajal utemeljen sum, da je bilo vozilo proti volji dejanskega lastnika (druge toženke) protipravno odtujeno in to na podlagi ponarejene listine o zaključku pogodbenega razmerja med leasingodajalcem in leasingojemalko. Obstajal je torej realen sum, da je bilo v zvezi z vozilom storjeno kaznivo dejanje, zaradi česar so policisti utemeljeno presodili, da utegne biti vozilo dokaz v kazenskem postopku in da bi bilo z njegovim zasegom nevarno odlašati (220. člen, 148. člen, 164. člen ZKP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Tožnik in druga toženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati 21.969,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.067,50 EUR, drugi toženki pa v znesku 1.326,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da vztraja pri stališču, da je bil zaseg vozila protipraven, saj zanj niso bile izpolnjene zakonske predpostavke iz 220. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), niti ne tiste iz 164. člena ZKP, ki določa, da sme policija še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 220. členu tega zakona, če bi bilo nevarno odlašati. Vozilo, ki se nahaja pri osebi, ki razpolaga z vsemi uradnimi upravnimi listinami o lastništvu ni predmet, ki bi se moral vzeti, ni šlo za predmet, ki bi utegnil biti dokaz v kazenskem postopku, saj je postopek tekel zaradi goljufije in ponareditve listine, prav tako ni obstajala nobena okoliščina, na podlagi katere bi kazalo, da je z zasegom nevarno odlašati. Iz pričevanja policista, ki je zaseg opravil, tudi jasno izhaja, da vozilo ni bilo odvzeto zato, ker bi bilo potrebno kot dokaz v postopku, temveč zaradi spornega lastništva. To potrjujejo tudi navedbe druge toženke. Zaseg predmeta v kazenskem postopku pomeni poseg v lastninsko pravico. Ker je lastninska pravica ustavno varovana kategorija, je treba vse njene omejitve in represivne posege vanjo, razlagati restriktivno. Razčiščevanju lastništva je namenjen pravdni in ne kazenski postopek. Določba drugega odstavka 110. člena ZKP velja le za utemeljeno odvzete predmete, ki so za potek kazenskega postopka tudi dejansko potrebni. Prva toženka je z neutemeljenim zasegom vozila v kazenskem postopku, tožnika spravila v neprimerno slabši položaj v razmerju do druge toženke. Ne prva toženka in ne sodišče nista obrazložila razlogov za zaseg. Navedbe, da je zaradi spornega lastništva obstajala nevarnost odtujitve, niso zakonski razlog za zaseg. Vztraja, da je druga toženka vozilo zahtevala vedoma neopravičeno, saj je hkrati zahtevala povračilo škode tudi v denarju, kar izhaja iz kazenske sodbe. Sodišče je iz nerazumljivih razlogov tožnika štelo za stranko z manj verjetno pravico. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da med zmanjšanjem vrednosti vozila in ravnanjem toženke ni vzročne zveze, ker bi vozilo izgubilo na vrednosti, tudi če ne bi bilo zaseženo. Podana je vzročna zveza med ravnanjem toženk in zmanjšanjem tožnikovega premoženja, ki se je zmanjšalo zaradi zasega vozila, saj je vozilo zaradi poteka časa izgubilo na vrednosti. Tožnik bi brez zasega z vozilom lahko razpolagal, lahko bi ga prodal, lahko bi na zmanjšanje vrednosti pristal in bi vozilo v tem času uporabljal, lahko bi ga komu podaril. Z zasegom je bilo tožniku onemogočeno izvajanje lastninske pravice. Vrednost vozila ob odvzemu je bila 25.000,00 EUR, ob vračilu pa 6.897,00 EUR. Škodo je izkazal z listinami in delovnim nalogom za nujna popravila, ki jih je bilo treba opraviti zaradi amortizacije. Dejstvu, da je vozilo izgubilo na vrednosti in so bila popravila potrebna, toženki nista oporekali. Prav tako je podana odškodninska odgovornost druge toženke. Ne strinja se z izvajanjem sodišča, da druge toženke k prevarjanju izvajanja leasing pogodb ne zavezuje noben predpis, zavezuje jo že njena profesionalna skrbnost pravne osebe, ki se ukvarja s finančnimi storitvami in v tem okviru svojim komitentom zapovedujejo določena ravnanja, katerih izvajanja je dolžna spremljati. Druga toženka je svoje pravice uveljavljala na način, ki je najbolj prizadel tožnika. Zavedala se je, da bo vozilo v času prisilne hrambe izgubilo na vrednosti, da v pravdi verjetno ne bo zmagala, saj je v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek, ki ustreza škodi brez upoštevanja vrednosti vozila. Svoje pravice bi morala uveljavljati v pravdnem postopku, tudi z začasno odredbo, če bi se izkazalo, da bi bila ta neutemeljena, pa bi bila tožniku dolžna povrniti škodo.

3. Druga toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Druga toženka je kot leasingodajalka z družbo I.-M d.o.o. kot leasingojemalko, ki jo je zastopal A. A., dne 14.12.2007 sklenila pogodbo o finančnem leasingu katere predmet je bilo vozilo BMW X5. Zaradi neplačevanja obrokov je pogodbo dne 21.7.2010 odpovedala, leasingojemalko pa pozvala k vrnitvi vozila, česar ta ni storila. Druga toženka je naknadno ugotovila, da je leasingojemalka protipravno(1) in brez soglasja druge toženke, vozilo dne 9.4.2009 prodala tožniku. Zato je zoper odgovorno osebo (A. A.) podala na policijo predlog za pregon zaradi suma storitve kaznivega dejanja odtujitve predmeta leasinga.

6. Policija je dne 17.11.2010 navedeno vozilo tožniku zasegla, ker bi utegnilo biti dokaz v kazenskem postopku in ker bi bilo z njegovim zasegom nevarno odlašati, in sicer na podlagi 164., 216., 217. in 220. člena ZKP. Policija je zoper A. A. dne 23.11.2010 na ODT v Ljubljani posredovala ovadbo zaradi kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin, saj so obstajali razlogi za sum, da je bila listina o zaključku pogodbenega razmerja med leasingodajalcem (drugo toženko) in leasingojemalko, ponarejena, ovadeni pa naj bi si protipravno pridobil premoženjsko korist in spravil z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto tožnika, da je v škodo svojega premoženja kupil navedeno osebno vozilo, s tem pa je oškodoval tudi lastnika vozila (drugo toženko). Zoper A. A. je nato tekel kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj zatajitve, goljufije in ponarejanja listin, za katera je bil tudi pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 89775/2010 z dne 21.10.2011. 7. Tožnik obema toženkama očita protipravno ravnanje. Trdi, da je prva toženka po svojem organu (policiji) vozilo nedopustno zasegla v nasprotju z določbami 220. in 164. člena ZKP. Druga toženka pa je ravnala protipravno, ker bi morala po preteku registracije vozila, ki je bilo predmet leasinga, opraviti poizvedbe pri registru motornih vozil in bi na ta način izvedela, da je vozilo registriral tožnik in bi vrnitev vozila lahko zahtevala v civilnem postopku. Opustila pa je tudi vso dolžno skrbnost, ko je v času, ko je bilo vozilo tožniku že odvzeto, nasprotovala, da se mu vrne. V posledici je (kazensko) sodišče postopalo po določbi 110. člena ZKP in tožnika napotilo na pravdo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je on lastnik vozila. Zaradi navedenega protipravnega ravnanja toženk, je tožniku v posledici nedopustne triletne hrambe vozila, nastala škoda.

8. Sodišče prve stopnje protipravnosti ravnanja toženk ni ugotovilo, zaključilo pa je tudi, da med ravnanjem toženk in tožniku nastalo škodo, ni podana vzročna zveza, v posledici česar je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradi dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v postopku pa tudi niso bile kršene tožnikove ustavne pravice. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

9. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaseg vozila ni bil protipraven. Iz povedanega je razvidno, da je v trenutku zasega obstajal utemeljen sum, da je bilo vozilo proti volji dejanskega lastnika (druge toženke) protipravno odtujeno in to na podlagi ponarejene listine o zaključku pogodbenega razmerja med leasingodajalcem in leasingojemalko. Obstajal je torej realen sum, da je bilo v zvezi z vozilom storjeno kaznivo dejanje, zaradi česar so policisti utemeljeno presodili, da utegne biti vozilo dokaz v kazenskem postopku in da bi bilo z njegovim zasegom nevarno odlašati (220. člen, 148. člen, 164. člen ZKP). Na zakonitost takšnega ravnanja ne vpliva dejstvo, da tožnik ni bil obravnavan kot osumljenec ali obdolženec v kazenskem postopku. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, kljub ustavnemu varstvu lastninske pravice, ta ni absolutno varovana ustavna kategorija, njeno izvrševanje je lahko začasno omejeno, pod določenimi pogoji pa stvar celo odvzeta, tudi v skladu z ZKP in Kazenskim zakonikom(2).

10. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o finančnem leasingu z dne 14.12.2007 ugotavlja le, da se leasingojemalcu nalaga predložitev kopije zavarovalne police leasingodajalcu do datuma, določenega v pogodbi, kar je pogoj za veljavno sklenitve pogodbe, kar je bilo v konkretnem primeru storjeno. V času trajanja pogodbe pa ne pogodba in ne splošni pogoji leasingodajalcu (drugi toženki) ne nalagajo dolžnosti preverjanja sklenitve nadaljnjih zavarovanj, zato o neskrbnosti druge toženke v tem pogledu ni mogoče govoriti. Kot rečeno je druga toženka ugotovila, da je leasingojemalka vozilo protipravno odtujila, v posledici česar je na policijo podala predlog za njen pregon oziroma za pregon njene odgovorne osebe zaradi storitve kaznivega dejanja odtujitve predmeta leasinga. V takšni situaciji njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega ravnanja(3).

11. Kot rečeno je zoper odgovorno osebo leasingojemalke tekel kazenski postopek. Tožnik je med postopkom predlagal vrnitev vozila, čemur je druga toženka nasprotovala, glede na to, da je do odtujitve vozila prišlo proti njeni volji, s kaznivim dejanjem in je imela utemeljen razlog verjeti, da je še vedno lastnica vozila. Tudi pritožbeno sodišče v takšnem njenem ravnanju ne vidi protipravnosti. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZKP(4) je kazensko sodišče dne 20.5.2011 odločilo, da se zahtevek tožnika zavrne ter ga napotilo na pravdo(5). Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo P 1612/2011-II z dne 21.6.2013 ugotovilo, da je lastnik spornega vozila tožnik. Takoj po prejemu sodbe, je bilo vozilo tožniku vrnjeno.

12. Glede na povedano tudi pritožbeno sodišče v ravnanju toženk ne vidi protipravnosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito že iz tega razloga zavrnilo (26. člen Ustave RS, 148. člen Obligacijskega zakonika – OZ, 131. člen OZ). Tudi sicer se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik tudi ni izkazal vzročne zveze med nastalo mu škodo in ravnanjem toženk (kar sta vseskozi izpostavljali tudi toženki). Tožnik je uveljavljal zmanjšanje vrednosti vozila ter stroške nujnih popravil, ker vozilo tri leta ni bilo v uporabi. Manjvrednost vozila, do katerega je prišlo zgolj zaradi staranja vozila, ne predstavlja škode, ki bi bila posledica zasega, dejstvo, da je tožnik menjal pnevmatike, kemično očistil vozilo ter menjal akumulator (kot izhaja iz servisne ponudbe), pa tudi ne dokazuje obstoja škode, niti vzročne zveze med nastalo škodo in hrambo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik tudi ni zatrjeval nepravilnega hranjenja ali nevzdrževanja vozila (med hrambo), tudi ni uveljavljal škode (stroškov) zaradi nezmožnosti uporabe vozila, niti ni (konkretno in pravočasno) uveljavljal škode nastale zaradi morebitne nemožnosti prodaje vozila.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnika na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za drugo toženko pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Leasingodajalec ostane lastnik predmeta leasinga dokler leasingojemalec predmeta skladno s pogodbo ne odkupi – Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu (priloga B2).

Op. št. (2): Gre za odraz ustavno dopustne omejitve lastninske pravice v smislu ureditve načina njenega uživanja, ki je urejena v ZKP zaradi zagotovitve javnega interesa uspešnega pregona storilcev kaznivih dejanj.

Op. št. (3): Pravila kazenskega prava izražajo najmanj moralno dolžnost vsakogar, da prijavi storjeno kaznivo dejanje, protipravnost pripisujejo le ravnanjem, ko posamezniki navedeno dolžnost (naklepno) zlorabijo; primerjaj sodbo VSRS II Ips 850/2008. Op. št. (4): Če se več oškodovancev prepira o lastnini stvari, se napotijo na pravdo, sodišče pa odredi v kazenskem postopku le hrambo stvari kot začasno zavarovanje.

Op. št. (5): Zoper sklep se tožnik ni pritožil.