Jedro

Tožena stranka je resda tožnici del odškodnine že izplačala 28.4.1997, dejstvo pa je, da je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, o obstoju in višini svoje nadaljnje obveznosti glede dodatnih 5 % invalidnosti izvedela šele po tem, ko je bilo predloženo v tem pravdnem postopku pridobljeno mnenje izvedenca medicinske stroke, medtem ko je odškodnino v višini za 4 % invalidnost izplačala tožnici na podlagi ugotovitev svojega zdravnika cenzorja. Tako se pokaže prvostopna odločitev o tem, da je tožena stranka dejansko glede izplačila obveznosti nadaljnje odškodnine v višini 160.000,00 SIT zašla v zamudo šele s 25.2.1999 povsem pravilna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se dolno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba tožeče stranke glede zavrnilnega dela sodbe se zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožeče in tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino 160.000,00 SIT z obrestmi od 25.2.1999 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 200.066,00 SIT. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice 160.000,00 SIT od 28.4.1997 do 25.2.1997. Obenem pa je tudi zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti tej sodbi in sklepu se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe glede plačila zakonitih zamudnih obresti za obdobje od 28.4.1997 do 25.2.1999. Meni namreč, da bi sodišče moralo priznati tožnici zamudne obresti tudi za navedeno obdobje, saj je tožnica že 6.5.1997 vložila odškodninski zahtevek pri toženi stranki. Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožuje pa se tudi zoper sklep sodišča, s katerim je le-to zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnica nedoletna, brez premoženja in je že na podlagi splošnih podatkov razbrati, da ni sposobna plačila sodnih taks. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožnice v celoti ugodi, prav tako pa tudi ugodi njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče prve stopnje izhajalo iz zaključka, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti celotne pravdne stroške čeravno je s svojim zahtevkom uspela le s 50 % in bi to moralo sodišče upoštevati pri odmeri stroškov ter stroškovno breme porazdeliti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v stroškovnem delu spremeni in stroškovno breme porazdeli med pravdni stranki v razmerju z uspehom v pravdi.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

K pritožbi tožeče stranke: Iz podatkov spisa izhaja, da je ml. tožnica predlagala že v tožbi, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj je šolarka in nima nobenega premoženja. Ker tožnica k temu predlogu ni predložila nobenih dokazil, ki bi jih sicer morala v skladu z določili tedaj veljavnega tretjega odstavka 173. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 in tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah - ZST, bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča ta njen predlog moralo obravnavati v skladu z določili člena 109 ZPP/77 ter pozvati tožečo stranko, da predloži dokazila o svojem premoženjskem stanju. Pri tem je tudi potrebno opozoriti še na določilo petega odstavka 177. člena ZPP/77, veljavnega v času, ko je sodišče prve stopnje zaključilo obravnavo, in ki določa, da si lahko sodišče, če je to potrebno, tudi samo po uradni dolžnosti priskrbi potrebne podatke in obvestila o premoženjskem stanju stranke, ki prosi za taksno oprostitev. Sodišče prve stopnje je sicer citiralo določilo petega odstavka 173. člena ZPP/77, ki pa ga je po mnenju drugostopenjskega sodišča napačno tolmačilo. Ker dejansko stanje glede premoženjskih razmer ml. tožnice ni razjasnjeno, od tega pa je odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava, je pritožba tožnice v tem delu utemeljena, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep, ki se nanaša na zavrnitev predloga za taksno oprostitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 380 točka 3 ZPP/77 v zvezi s členom 381 ZPP/77).

Pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnilni del sodbe to je glede plačila zakonitih zamudnih obresti od glavnice 160.000,00 SIT od 28.4.1997 do 25.2.1999. Tožeča stranka uveljavlja v tem delu pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ni podan. Sodišče druge stopnje se v tem delu v celoti pridružuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi obrestnega dela zahtevka za obdobje od 28.4.1997 do 25.2.1999. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo, da je mogoče tožeči stranki priznati zakonite zamudne obresti od prisojene glavnice šele od 25.2.1999 dalje in to tako v skladu s predloženimi zavarovalnimi pogoji, ki v 14. členu določajo, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto oziroma njen ustrezni del ali dogovorjeno plačilo zavarovancu oziroma upravičencu v 14 dneh po tem, ko je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. Pri tem se prvostopno sodišče tudi pravilno sklicuje na določilo 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od štirinajst dni, všteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, oziroma če je za ugotovitev obstoja zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne ta rok teči od dneva, ko sta ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Tožena stranka je resda tožnici del odškodnine, in sicer za 4 % invalidnost že izplačala 28.4.1997, dejstvo pa je, da je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, o obstoju in višini svoje nadaljne obveznosti glede dodatnih 5 % invalidnosti izvedela šele po tem, ki je bilo predloženo v tem pravdnem postopku pridobljeno mnenje izvedenca medicinske stroke, medtem ko je odškodnino v višini za 4 % invalidnost izplačala tožnici na podlagi ugotovitev svojega zdravnika cenzorja, in ki je ugotovil 4 % invalidnost. Tako se pokaže prvostopna odločitev o tem, da je tožena stranka dejansko glede izplačila obveznosti nadaljne odškodnine v višini 160.000,00 SIT zašla v zamudo šele s 25.2.1999 povsem pravilna, zato je pritožba tožeče stranke iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena in je sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).

K pritožbi tožene stranke: Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno graja sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Iz obrazložitve stroškovnega izreka sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče priznalo pravdne stroške glede na prvotno postavljen tožbeni zahtevek v znesku 352.000,00 SIT in izhajalo iz postavke 300 točk po Odvetniški tarifi, čeprav je tožeča stranka med postopkom skrčila zahtevek in torej ni upoštevalo uspeha v pravdi in po toženi stranki priglašenih pravdnih stroškov, kar tožena stanka utemeljeno graja.

Odločitev prvostopnega sodišča je v stroškovnem delu zmotna saj ni odločilo o stroških v skladu s členom 154 ZPP/77 glede na uspeh pravdnih strank v pravdi. Dejansko stanje glede višine pravdnih stroškov tako še ni v celoti razjasnjeno, saj je višina odmere stroškov odvisna tudi od odločitve sodišča prve stopnje o predlogu za taksno oprostitev tožeče stranke. V primeru, da bi prvostopno sodišče tožnico ne oprostilo plačila sodnih taks bo namreč moralo pri odmeri stroškov tožeči stranki priznati tudi stroške sodnih taks, kar v dosedanjem postopku ni storilo.

Glede na obrazloženo je tako bilo ob uporabi člena 380 točka 3 ZPP/77 razveljaviti odločitev prvega sodišča o stroških postopka in zadevo vrniti v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s členom 165/III ZPP.

Citirane določila ZPP/77 so bila uporabljena na podlagi člena 498 sedaj veljavnega ZPP.