Jedro

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje ni prenehalo 1. 12. 2022, ampak je trajalo do 9. 10. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da ga za ta čas prijavi v obvezna socialna zavarovanja in mu po odvodu dajatev od prisojenih bruto zneskov plača neto zneske nadomestil plače s pripadajočimi obrestmi. Plačati mu mora tudi denarno povračilo 600,00 EUR bruto oziroma ustrezen neto znesek po odvodu dajatev. V presežku je tožbeni zahtevek za denarno povračilo zavrnilo. Tožniku je prisodilo 347,24 EUR stroškov postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, po kateri je vezano le na pisno obrazložen odpovedni razlog. Toženka vztraja, da je tožnik neupravičeno prenehal prihajati na delo. Z njo se ni dogovoril za upravičeno odsotnost z dela. Po 30. 11. 2022 ni vedela za razlog njegove odsotnosti, tudi v sporočilu z dne 12. 12. 2022 je o tem ni seznanil. Dne 30. 11. 2022 ga ni razdolžila, tožnik pa je potrdil, da je bil tega dne na razporedu za delo. Ne drži zaključek sodišča, da po 30. 11. 2022 ni imela namena nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom, ter da ni prišel na delo zaradi ravnanj in z vednostjo toženke. Moral je vedeti, da mu delovno razmerje ni prenehalo, saj je izpovedal, da je čakal prejem odpovedi in bil v stiku s sindikatom. Tožnik in A. A. sta izpovedala, da se bo počakalo, da tožnik ne bo imel prekinitve delovnega razmerja med zaposlitvijo pri toženki in pri novem delodajalcu, torej sta bila soglasna, da delovno razmerje po 30. 11. 2022 še naprej obstaja. Toženka ni dolžna klicati delavca, zakaj ga ni na delo, sicer pa je tožnika pozivala s sporočiloma z dne 15. 12. 2022 in 22. 12. 2022, kot je izpovedal tožnik, pa ga je B. B. tudi klicala. Za navedbo, da je bil bolan, ni predložil dokazila, pri čemer sodišče ni pojasnilo, za kakšno odsotnost je pri tem šlo. Sodba ne vsebuje odločilnih razlogov, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedi A. A., da ni bil pristojen za podajo odpovedi, in ker ni pojasnilo, zakaj ni štelo toženkinega sporočila z dne 22. 12. 2022 kot dokazilo, da je tožnika večkrat pozivala in klicala. Sodišče je spregledalo odklonilen odnos tožnika do toženke, saj se ji po dogodku z dne 30. 11. 2022 kljub pozivom ni javil in tudi ne zglasil na sedežu. Ni pojasnilo, s čim naj bi toženka zlorabila institut izredne odpovedi. Datum prenehanja delovnega razmerja oziroma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je določilo napačno. Vozniki tovornjakov so zelo iskani, zato bi si tožnik gotovo lahko našel zaposlitev, zlasti tudi upoštevaje potrdilo njegovega prejšnjega delodajalca, iz katerega izhaja, da je vesten in vreden zaupanja. Sodišče je toženki kršilo pravico do izjave, ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza s poizvedbo na Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali je tožnik iskal aktivno zaposlitev. Trajanje delovnega razmerja je namreč mogoče priznati tudi za čas, ki je krajši od dneva odločitve sodišča. Odločitev o priznanju delovnega razmerja do 9. 10. 2023 je povsem neobrazložena, toženki pa kršena pravica do pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva so bila ugotovljena pravilno in popolno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Tožniku je bila 12. 1. 2023 pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in delovno razmerje posledično zaključeno 30. 11. 2022. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.

7. Pritožba na več mestih uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Preizkus prvostopenjske sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje odločitev o tem, zakaj je štelo odpoved za nezakonito in tožniku priznalo pravice skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, obrazložilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ti pa med seboj tudi niso v nasprotju. S sklicevanjem na navedeno absolutno bistveno kršitev postopka pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

8. Po mnenju pritožbe je tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu voznik težkega tovornega vozila, storil obe kršitvi, ki sta bili predmet izredne odpovedi: od 1. 12. 2022 dalje je neupravičeno izostal z dela, toženki pa tudi ni sporočil razloga odsotnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo to presojo in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka 30. 11. 2022 tožnika razdolžila. Pritožba temu nasprotuje in se sklicuje na izpoved A. A. (upravljalec prevozov, skrbnik voznikov in zadolžen za nadzor tovornjakov), da naj bi šlo le za običajen postopek menjave voznikov tovornjaka, pri čemer morajo biti dokumenti o blagu, ki se nahaja v tem vozilu in dokumenti o vozilu izročeni vozniku, ki vozi to vozilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča res izpovedala tako, kot povzema pritožba. Vendar pa pritožba spregleda, da iz zapisnika o primopredaji, ki je bil narejen 30. 11. 2022 in iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da je moral ob primopredaji toženki vrniti le stvari, ki so bile vezane na konkretno tovorno vozilo, temveč ji je moral vrniti tudi plačilni kartici, s katerima je kupoval bencin za potrebe opravljanja dela zanjo, in za kateri ni bilo zatrjevano, da sta bili vezani izključno na vozilo, ki ga je 30. 11. 2022 moral predati drugemu vozniku.

10. Ker je toženka 30. 11. 2022 tožnika razdolžila, ne more biti ključnega pomena pritožbena navedba, da bi moral tega dne po razporedu opraviti prevoz na relaciji C. - D. Toženka je tudi sicer v prvostopenjskem postopku poudarila, da mu izredne odpovedi ni podala zato, ker je tega dne s sklicevanjem na neustrezno opremeljen tovornjak zavrnil navedeni prevoz.

11. Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožniku, da mu je A. A. ob razdolžitvi 30. 11. 2022 rekel, naj si najde drugo službo in stanovanje. Drži, da je A. A. zatrdil, da se on s tožnikom ni bil pristojen dogovarjati o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar izpostavlja pritožba. Vendar pa ta spregleda, da je A. A. izpovedal tudi, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana v začetku decembra 2022, torej je tudi on tedanje postopanje v razmerju do tožnika očitno razumel kot usmerjeno v prenehanje delovnega razmerja z njim. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da četudi je tožnik štel, da je že v začetku decembra 2022 dobil odpoved, ni navedel, da jo je štel za odpoved brez odpovednega roka oziroma z odpovednim rokom, v katerem mu ni treba opravljati dela. Ni namreč mogoče mimo prvostopenjske ugotovitve, da je bila tožniku (bosanskemu državljanu) v začetku decembra 2022 odpovedana najemna pogodba za stanovanje pri E. E. (tašča toženkine prokuristke in disponentke B. B.). Upoštevaje pojasnilo A. A. (B. B. je njegova pastorka), da je bilo delavcu to stanovanje na razpolago, dokler je zaposlen pri toženki, je tudi v posledici odpovedanega najemnega razmerja tožnik utemeljeno štel, da nima več službe pri toženki. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, je bilo zato življenjsko logično, da je odšel domov v Bosno.

12. Tožnik je izpovedal, da ga je 1. 12. 2022 poklicala B. B., naj pride podpisat sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pritožba navaja, da iz izpovedi tožnika in A. A. izhaja, da mu je slednji rekel, da bo počakal, da si tožnik poišče drugo firmo, zato da se mu ne bi prekinila delovna doba; zaradi tega je po mnenju pritožbe razumljivo toženkino naročilo tožniku, naj pride na njen sedež podpisat sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik ne more biti zaposlen za poln delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to naročilo ni moglo biti "razumljivo”, saj v sporu ni bilo ugotovljeno, da bi si tožnik do navedenega naročila (gre za en dan po razdolžitvi) že "poiskal drugo firmo”. Glede na to je kvečjemu razumljiva tožnikova odklonitev predlaganega sporazuma in izražena želja, naj mu toženka napiše odpoved, da se bo lahko prijavil na zavodu (za zaposlovanje).

13. Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da je tožnik moral vedeti, da mu delovno razmerje ni prenehalo, saj je izpovedal, da je čakal na prejem odpovedi in bil ves čas v kontaktu s sindikatom. Upoštevaje nejasno situacijo, v kateri se je znašel, je po presoji pritožbenega sodišča razumljivo, da je navezal stik s sindikatom. Tožnikovo čakanje na prejem odpovedi zgolj dokazuje, da je toženka s svojimi ravnanji v začetku decembra 2022 pri njem dejansko povzročila zavedanje, da je, kot je izpovedal, ostal brez službe. Smiselno podobno je obrazložilo sodišče prve stopnje, in sicer, da je tožnik glede na situacijo upravičeno razmišljal, da toženka zanj nima tovornjaka in posledično ne dela, torej naj mu poda pisno odpoved, da se bo lahko prijavil na zavod (ne pa, da mu predlaga sporazumno prenehanje delovnega razmerja). Zmotna je pritožbena navedba, da je ta prvostopenjski zaključek samovoljen in brez podlage v navedbah. Predstavlja namreč ugotovitev, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na izvedene dokaze. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je prvostopenjski zaključek v nasprotju z izpovedbo tožnika, da mu je toženka ponujala manjši tovornjaček, vendar je to delo zavrnil, ker zanj ne bi prejel istega plačila. Kot je namreč razbrati iz izpovedi tožnika, to ne bi predstavljalo opravljanja dela za delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženko, česar ta v pritožbi ne prereka.

14. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da toženka ni na jasen način predočila tožniku, da kljub opisanemu dogajanju (razdolžitev, hkratna odpoved najemne pogodbe, poziv k podpisu sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ...) pričakuje, da je še vedno dolžan opravljati delo. To nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da mu je na njegovo sporočilo z dne 12. 12. 2022, ki ga je poslal na pobudo sindikata in v katerem je zapisal, da ga vse od 30. 11. 2022, ko je v Bosni, ni nič kontaktirala v zvezi z njegovim "delovnim angažmajem”, v sporočilu z dne 15. 12. 2022 odgovorila le, naj javi, kdaj pride, da formalno zaključita delovno razmerje. Vse to tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje prvostopenjski zaključek, da toženka od 30. 11. 2022 dejansko ni več imela namena nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom in tudi ni več računala na to, da bo po tem datumu pri njej še opravljal delo. Njeno sklicevanje na kršitev iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato v okoliščinah obravnavanega primera ne more biti utemeljeno.

15. Pritožba navaja, da je toženka kljub temu, da ni bila njena obveznost pozivati tožnika, zakaj se ni zglasil na delo, to storila, pri čemer se sklicuje na sporočili, ki mu jih je poslala B. B. dne 15. 12. 2022 in 22. 12. 2022, in na izpovedbo tožnika o njenem klicu. Kot je bilo že obrazloženo, je bil ta klic povezan le s podajo toženkinega predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, prav tako se je na prenehanje pogodbe o zaposlitvi nanašalo toženkino sporočilo z dne 15. 12. 2022 ("... prosim, da nam javiš, kdaj prideš v Slovenijo, da formalno zaključimo delovno razmerje”). Toženkino sporočilo z dne 22. 12. 2022 ("… prosim, da se nemudoma oglasiš ...”) predstavlja zgolj nadaljevanje njune komunikacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, saj je tožnik toženki na njeno sporočilo z dne 15. 12. 2022 odgovoril, da bo v Sloveniji po 20. 12. 2022. Ker zgolj v okvir te komunikacije (naj zaradi formalnega zaključka delovnega razmerja javi, kdaj bo v Sloveniji) spada odgovor tožnika (22. 12. 2022), da je bolan, pritožba neutemeljeno navaja, da tega ni podkrepil z dokazilom. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, zakaj ni verjelo toženki, da je tožnika večkrat klicala, kakor je to zapisala v sporočilu z dne 22. 12. 2022. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno, da toženka tega ni dokazala, prav tako ne zapisa v odpovedi, da ga je pozivala na delo. Izpoved A. A. o tem (da se tožnik ni nikoli javljal, na noben telefon) je pravilno ocenilo kot nekonkretizirano, saj ni jasno, komu se ni javil, kdaj, v zvezi s čim itd. Zaslišanja B. B. pa toženka niti ni predlagala.

16. Pritožbeno sklicevanje, da se toženka po 30. 11. 2022 ni dogovorila s tožnikom za koriščenje letnega dopusta ali drugo opravičeno odsotnost z dela, ne more vplivati na drugačno odločitev. Sosledje ugotovljenih dejstev (razdolžitev, odpoved najemne pogodbe, poziv zgolj še k sporazumnemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma k "formalnemu zaključku delovnega razmerja” itd.) namreč utemeljuje prvostopenjsko ugotovitev, da toženka po 30. 11. 2022 ni več imela namena nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom in tudi ni več računala na to, da bo po tem datumu pri njej še opravljal delo, v primeru tako ugotovljenih okoliščin pa očitek o neupravičenem izostanku z dela (pa tudi o kršitvi obvestilne dolžnosti) ne more biti primeren in utemeljen. S trditvijo, da v okoliščinah tega primera toženka ni imela namena z njim nadaljevati delovnega razmerja, temveč ga prekiniti, je očitanim kršitvam nasprotoval tudi tožnik, zato pritožba neutemeljeno navaja, da (ne)upravičenega izostanka niti ni zatrjeval. 17. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz utemeljenega razloga. Kot še ugotavlja, pritožba tudi ne izpodbija prvostopenjske presoje, da toženka ni dokazala motenj v delovnem procesu, nemožnosti učinkovitega organiziranja dela in nastanka škode, torej okoliščin, s katerimi je v odpovedi utemeljevala nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom (pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1). Zaključek o nezakonitosti podane odpovedi je tako pravilen.

18. S prvostopenjsko sodbo je bilo tožniku priznano delovno razmerje pri toženki od dneva njegovega nezakonitega prenehanja (1. 12. 2022) do dneva odločitve sodišča prve stopnje v tem sporu (9. 10. 2023). Priznanje delovnega razmerja v tako opredeljenem trajanju ima pravno podlago v prvem odstavku 118. člena ZDR-1, na katerega se je v utemeljitev odločitve sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba mu zato neutemeljeno očita, da tega dela svoje odločitve ni obrazložilo in da je toženki kršilo ustavno pravico do pritožbe. Za priznanje delovnega razmerja v krajšem trajanju se pritožba neuspešno zavzema s sklicevanjem na prvostopenjsko ugotovitev, ki je predstavljala eno od okoliščin za odmero denarnega povračila, t. j. da si tožnik z visoko verjetnostjo lahko obeta, da bo dokaj hitro našel zaposlitev kot voznik tovornjaka, saj je po zagotovitvi njegovega prejšnjega delodajalca vesten, natančen in vreden zaupanja. Kljub navedenemu je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil od 1. 12. 2022 dalje brezposeln, to pa potrjuje utemeljenost priznanja delovnega razmerja do 9. 10. 2023. 19. Za priznanje krajšega trajanja delovnega razmerja v okviru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi se toženka neuspešno zavzema s sklicevanjem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj pri Zavodu RS za zaposlovanje ni opravilo poizvedbe, ali se je tožnik vpisal v evidenco brezposelnih oseb oziroma iskalcev zaposlitve, ali se odziva na napotila zavoda in prijavlja na prosta delovna mesta ter ali hodi na razgovore pri potencialnih delodajalcih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana. To pomeni, da ni bil upravičen do nadomestila za primer za brezposelnosti (63. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji) in da zanj posledično tudi ni bila predpisana obveznost vpisa v evidenco brezposelnih oseb in izpolnjevanje s tem povezanih obveznosti, ki jih našteva pritožba. Glede na to tudi v primeru morebitne ugotovitve o nevpisu tožnika v evidenco brezposelnih oziroma iskalcev zaposlitve s sklicevanjem na to okoliščino toženka ne bi mogla utemeljiti trditve o njegovi neaktivnosti in posledično krajšem priznanju trajanja delovnega razmerja pri njej, za kar se je zavzemala z obravnavanim (neustreznim) dokaznim predlogom.

20. Pritožba navaja, da v prvostopenjski sodbi ni pojasnjena toženki očitana zloraba instituta izredne odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno omenilo v okviru razlogov o odmeri denarnega povračila. Prvostopenjski zapis o zlorabi instituta je zato treba razlagati kot upoštevanje okoliščin, ki so po presoji sodišča prve stopnje privedle do zaključka o nezakoniti izredni odpovedi. Slednje pa je v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 izrecno predpisano kot eden od elementov, pomembnih za odmero denarnega povračila.

21. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).