Jedro

Ob dejstvu, da je tožba iz spora o glavni stvari pravnomočno zavržena, je zakonit tudi izpodbijani stroškovni izrek sklepa. Ker v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. odstavka 154. člena ZPP, je zakonito odločeno, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na odpravo odločb št. ... z dne 27. 2. 2013 in iste opr. št. z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi pokojnin (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper stroškovni izrek sklepa je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo. Predlaga spremembo v smeri priznanja stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem in hkrati priglaša stroške pritožbe.

Poudarja, da je bil za zaščito svojih interesov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin prisiljen sprožiti sodni postopek. Do odprave posledic z odločbo z dne 24. 6. 2013 so mu tako nastali tudi stroški v zvezi s tem sodnim postopkom. Res je sicer, da v obravnavani zadevi ni meritorno razsojeno, vendar je to rezultat odločitve Ustavnega sodišča RS in v ničemer ne spremeni dejstva, da je v času, ko je bila tožba vložena, obstajal pravni interes zanjo. Zato meni, da mu pripadajo tudi stroški postopka. Še zlasti, ker s svojim ravnanjem ni z ničemer prispeval k izdaji protiustavnih odločb o negativni uskladitvi pokojnin.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega stroškovnega izreka sklepa. Ob pravnomočno zavrženi tožbi iz spora o glavni stvari, je namreč zakonita tudi izpodbijana stroškovna odločba, po kateri nosi tožnik sam svoje stroške postopka.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je izključno podana v 1. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), ki ga je v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) potrebno uporabiti tudi v sodno socialnih sporih. Res je sicer, da so stroški socialnega spora izdatki, ki nastanejo med ali zaradi postopka. Vendar pa je za odločitev o tem, kdaj je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka izključno relevanten uspeh iz spora o glavni stvari. Le v takšnem primeru je mogoče toženi zavod zavezati, da tožnikom povrne njihove stroške sodnega postopka. Šele v primeru uspeha v sporu o glavni stvari je pri odmeri višine stroškov uporabljiva določba 155. člena ZPP, po kateri sme sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upoštevati samo tiste, ki so bili potrebni za spor.

Ob dejstvu, da je tožba iz spora o glavni stvari pravnomočno zavržena (saj ta del prvostopenjskega sklepa ni izpodbijan), je seveda popolnoma zakonit tudi izpodbijani stroškovni izrek sklepa. Ker v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. odstavka 154. člena ZPP, je zakonito odločeno, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka.

Pritožnikovo zatrjevanje, da je zaradi negativne uskladitve pokojnin obstajal pravni interes za vložitev tožbe, da odprava protiustavnih pravnih posledic sicer ni rezultat meritornega sojenja v konkretni zadevi, temveč neposredni rezultat odločitve Ustavnega sodišča RS, in da sam ni z ničemer zakrivil oz. povzročil stroškov za zastopanje po pooblaščenem odvetniku, za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh ni relevantno, saj ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrditi izpodbijani stroškovni izrek sodišča prve stopnje.

Glede na takšen izid je bilo ob uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP, potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.