Jedro

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo zajemajo objektivno konkretizacijo posamezne škode, njeno subjektivno individualizacijo, torej upoštevanje individualnih značilnosti posameznega oškodovanca, primerjavo konkretne prisoje s prisojo v primerljivih odškodninskih zadevah, v izjemnih primerih, kadar okoliščine konkretnega primera to posebej opravičujejo, pa tudi upoštevaje časa čakanja na odškodnino. To zadnje ni samostojna odškodninska postavka, pač pa le okoliščina, ki v izjemnih primerih vpliva na prisojo večje odškodnine, kot bi bila prisojena, če bi bila določena v razumnem roku. Med posebne okoliščine, ki opravičujejo večjo prisojo odškodnine, spada predvsem dolgotrajnost postopka, na kar je vplivala nasprotna stranka s svojim načinom pravdanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi in delni zavrnitvi tožničine pritožbe sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Tožena stranka - Zavarovalnica mora plačati tožnici I. L. 2.540.000,00 SIT in ji povrniti 546.250,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.04.1999 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek se zavrne.

Stranski intervenient sam trpi svoje pravdne stroške." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožnici 49.490,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2000 dalje in 40.824,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2001 dalje, vse v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je kot voznica osebnega avtomobila poškodovala 30.06.1989 v prometni nesreči, ki jo je zaradi izsiljevanja prednosti povzročil stranski intervenient. Od tožene zavarovalnice je zahtevala plačilo 2.890.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju ponovno zavrnilo ugovor tožničine sokrivde, nato pa tožnici od zahtevanih 840.000,00 SIT za telesne bolečine prisodilo 370.000,00 SIT, od zahtevanih 400.000,00 SIT za strah 200.000,00 SIT in od zahtevanih 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.170.000,00 SIT. Presežno zahtevano odškodnino za te oblike škode in vseh zahtevanih 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo. Tožnici je tako prisodilo skupno 1.740.000,00 SIT odškodnine in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine zvišalo na 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa na 1.300.000,00 SIT. Skupno je tožnici prisodilo 2.100.000,00 SIT odškodnine, na novo odločilo o pravdnih stroških na prvi stopnji, odločilo o tožničinih pritožbenih stroških in v ostalem delu tožničino pritožbo zavrnilo ter v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišču druge stopnje očita, da pri prisoji odškodnine ni upoštevalo časa od nastanka škode do izdaje sodbe, čeprav se je tožnica sklicevala na načelno pravno mnenje iz leta 1987 o dosoji odškodnine za čas čakanja na satisfakcijo. V obravnavani zadevi praktično ni bilo spornih vprašanj glede krivde povzročitelja, izid pravde pa je pokazal, da je tožena stranka z neutemeljenimi ugovori zavlačevala izplačilo odškodnine in izkoristila zavarovalnicam naklonjeno sodno prakso, ki zavrača obrestne zahtevke, ki bi sicer zavarovalnice silili k bolj racionalnem pravdanju. V sedanjih ekonomskih razmerah bi moralo biti odločanje o zamudnih obrestih drugačno. V obravnavani zadevi se sodišče druge stopnje o vsebini teh tožničinih pritožbenih ugovorov ni izreklo. Tožnica v reviziji pojasnjuje, da bi morala biti po njenem mnenju odškodnina za čas čakanja na satisfakcijo določena vsaj v višini valorizacijske stopnje ali v višini bančne obrestne mere, ki bi jo stranka dosegla, če bi bila odškodnina pravočasno plačana.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabiti glede na prehodno določbo novega zakona in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Revizija je delno utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Revizija pa delno utemeljeno graja uporabo materialnega prava pri prisoji pravične odškodnine po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ni sicer mogoče pritrditi tožnici, da v postopku praktično ni bilo spornih vprašanj glede krivde povzročitelja, saj je sodišče druge stopnje kar trikrat razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje prav in predvsem zaradi ugovorov tožene stranke in stranskega intervenienta o tožničini sokrivdi. Prav tako ni mogoče upoštevati tožničinih razmišljanj, kakšna naj bi sedaj bila primerna sodna praksa glede vprašanja zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj revizija prezre, da je v tej pravdni zadevi tožnica nazadnje oblikovala svoj tožbeni zahtevek v vlogi z dne 09.10.1996, torej v tretjem sojenju, v tej vlogi pa je svoj obrestni zahtevek oblikovala skladno s sodno prakso, saj je zahtevala zamudne obresti od izdaje sodbe dalje.

Sodišči sta sodili v mejah tako postavljenega tožbenega zahtevka. Tudi v sami reviziji tožnica predlaga tako upoštevanje čakanja na prisojo odškodnine, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine za prestano in bodočo nepremoženjsko škodo zajemajo objektivno konkretizacijo posamezne škode, njeno subjektivno individualizacijo, torej upoštevanje individualnih značilnosti posameznega oškodovanca, primerjavo konkretne prisoje s prisojo v primerljivih odškodninskih zadevah, v izjemnih primerih, kadar okoliščine konkretnega primera to posebej opravičujejo, pa tudi upoštevanje časa čakanja na odškodnino. To zadnje ni samostojna odškodninska postavka, kot bi bilo mogoče razumeti revizijska izvajanja, pač pa le okoliščina, ki v izjemnih primerih vpliva na prisojo večje odškodnine, kot bi bila prisojena, če bi bila določena v razumnem roku. Med posebne okoliščine, ki opravičujejo večjo prisojo odškodnine, spada predvsem dolgotrajnost postopka, na kar je vplivala nasprotna stranka s svojim načinom pravdanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za tak primer. Tožnica se je poškodovala v prometni nesreči 30.06.1989, tožbo je vložila že 23.08.1990. Sodišče prve stopnje je o zadevi nazadnje odločilo s svojo četrto sodbo z dne 23.04.1999, saj so bile njegove tri prejšnje sodbe razveljavljene, in to predvsem zaradi ugovorov tožene stranke in njenega stranskega intervenienta o tožničini sokrivdi. Ti ugovori so se tudi v četrtem sojenju izkazali za neutemeljene. S takim načinom pravdanja je tožena stranka bistveno prispevala, da je postopek trajal kar devet let in da je bila zato odškodnina določena izven razumnega roka. Takšen čas čakanja na satisfakcijo tožnico upravičuje k večji odškodnini, vendar pa ne za vse oblike nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da prisojenih 200.000,00 SIT odškodnine za strah glede na ugotovljeno dejansko podlago (zaskrbljenost, ali bo protetični nadomestek ustrezal glede grizenja hrane in glede tožničinega zunanjega izgleda) predstavlja pravično denarno odškodnino tudi ob upoštevanju čakanja na odškodnino. Seveda te okoliščine ni mogoče upoštevati niti pri zahtevanih 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker sta sodišči ta del tožbenega zahtevka zavrnili zaradi nedokazanosti.

Tožnica je bila v času prometne nesreče 37 let stara gostinska delavka. V sami nesreči je prišlo do izbitja njenih petih sprednjih zgornjih zob in zloma treh sprednjih spodnjih zob. Tožnica je bila en dan v bolnici, nato se je zdravila v ambulanti. Prestala je številne zobozdravstvene posege, med njimi tudi operativno odstranitev enega zoba, dobila je začasni protetični nadomestek, nato so ji brusili še štiri zdrave zobe za fiksiranje proteze, konec avgusta 1989 pa so ji vstavili fiksni protetični nadomestek in ji sredi septembra istega leta še oskrbeli tri poškodovane spodnje zobe z novimi kronami. Hude telesne bolečine je trpela prvih sedem dni in nato ob brušenju zob, zobozdravstveni posegi so bili zelo boleči, v času zdravljenja je smela uživati le tekočo in mehko hrano, izogibala se je javnosti. Fiksni protetični nadomestek pa ni trajen, treba ga bo menjati za snemnega, kar bo bistveno vplivalo na kvaliteto tožničinega življenja, na težave v zvezi z uživanjem trše hrane in v zvezi z vzdrževanjem ustne higiene. Tožnica je bila ponosna na svoje zdrave zobe, saj pred nesrečo ni imela niti ene plombe, sedaj pa mora redno hoditi k zobozdravniku. Tožnica zaradi posledic nesreče trpi duševne bolečine.

Tako ugotovljeni dejanski obseg tožničine škode in posebne okoliščine primera, zaradi katerih je tožnica kar devet let čakala na odškodnino, po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo večjo odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, in sicer za prvo obliko nepremoženjske škode vseh zahtevanih 840.000,00 SIT, za drugo pa vseh zahtevanih 1.500.000,00 SIT odškodnine.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 in 393. člena ZPP 1977 sodbi obeh sodišč spremenilo tako, da je tožnici prisodilo skupaj 2.540.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Taka delna sprememba je narekovala tudi drugačno odločitev o vseh stroških postopka. Tožnica je s svojim tožbenim zahtevkom sedaj uspela v višini 88%, kar glede pravdnih stroškov na prvi stopnji narekuje uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP 1977. Tožena stranka, ki svojih stroškov sicer ni priglasila, mora tožnici povrniti vse njene pravdne stroške, saj s sorazmerno majhnim neuspelim delom tožbenega zahtevka tudi glede na razporeditev vrednosti v tarifni številki 13 Odvetniške tarife niso nastali posebni pravdni stroški. Na podlagi iste zakonske določbe mora sedaj stranski intervenient sam trpeti svoje pravdne stroške. Vrednost pritožbeno spornega dela je znašala 1.150.000,00 SIT, tožnica pa je ob upoštevanju sedanje spremembe uspela z zneskom 800.000,00 SIT (360.000,00 SIT in 440.000,00 SIT), torej v višini 70%, kar od odmerjenih 70.700,00 SIT znese 49.490,00 SIT, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP 1977. Tožničin uspeh v revizijskem postopku pri revizijski vrednosti 790.000,00 SIT in spremembi za 440.000,00 SIT znaša 56%. Revizijsko sodišče je pri tem opredelilo revizijsko vrednost glede na še sporno višino glavnice in ne glede na samo delno plačilo tožene stranke po zadnji sodbi, kot je to opredelila tožnica. Njene revizijske stroške je odmerilo na 72.900,00 SIT in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP 1977 odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti 40.824,00 SIT revizijskih stroškov.