Jedro

Sodna praksa ne pritrjuje mnenju nasprotnega udeleženca, da mora sindikat pri delodajalcu za pridobitev reprezentativnosti izpolnjevati pogoj 15 % članstva zaposlenih, če zveza oziroma konfederacija, v katero je sindikat včlanjen, nima reprezentativnosti za dejavnost, ki jo kot glavno opravlja delodajalec. Takega pogoja ZRSin ne določa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagatelj reprezentativni sindikat pri delodajalcu nasprotnemu udeležencu od 10. 5. 2018. Zavrglo je predlog, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju dopustiti delovanje pri njem z vsemi pravicami reprezentativnega sindikata. Odločilo je še, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti stroške postopka 627,74 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka se iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, dopolni postopek oziroma odpravi pomanjkljivosti in izpodbijani del odločitve spremeni tako, da predlog predlagatelja v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma da izpodbijani del odločitve razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 8., 9. in 10. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin, Ur. l. RS, št. 13/93 in nasl.), ko je sprejelo stališče, da mora sindikat, ki je združen v zvezo ali konfederacijo, ki je reprezentativna (konkretno za dejavnost rudarstva), dosegati 10 % članstvo pri delodajalcu, da se mu prizna reprezentativnost pri delodajalcu. Tako stališče je zavzelo, ker v prvem odstavku 9. člena ZRSin ni določeno, da bi za priznanje reprezentativnosti v organizaciji morala biti zveza ali konfederacija reprezentativna v določeni dejavnosti. Po stališču sodišča ni relevantno, za katero dejavnost je ta zveza sindikatov (in posledično sam sindikat) reprezentativna in katero dejavnost kot glavno opravlja delodajalec, pri katerem sindikat uveljavlja reprezentativnost. V posledici tega je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni presojalo oziroma se opredelilo do dejstva, da je zveza sindikatov A. (posledično tudi predlagatelj) reprezentativna v dejavnosti rudarstva, nasprotni udeleženec pa te dejavnosti ne opravlja (njegova glavna dejavnost je "popravila strojev in naprav" - 33.120). V tem sporu je relevanten predvsem 9. člen ZRSin, ki v osnovi predvideva dve situaciji: ko je sindikat združen v zvezo ali konfederacijo, ki ji je priznana reprezentativnost in so na tej podlagi reprezentativni tudi sindikati, ki so združeni v to zvezo ali konfederacijo (prvi odstavek 9. člena ZRSin); ko sindikat pridobiva lastno reprezentativnost, kar lahko na ravni posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti (drugi odstavek 9. člena ZRSin) ali v organizaciji oziroma pri delodajalcu (tretji odstavek 9. člena ZRSin). ZRSin za primer pridobitve lastne reprezentativnosti izrecno določa, da mora tak sindikat izpolnjevati najmanj 15 % delež članstva (delež delavcev delodajalca, če se reprezentativnost zahteva pri delodajalcu). Za primer pridobitve reprezentativnosti na podlagi članstva v reprezentativni zvezi ali konfederaciji ZRSin zahtevanega deleža članstva izrecno ne določa. Vendar v tem sporu niti ni sporno, da mora sindikat (predlagatelj) izpolnjevati vse pogoje iz 6. člena ZRSin, vključno s pogojem 10 % deleža članstva. Sporno je, da ZRSin v 9. členu ne določa, da bi za priznanje reprezentativnosti pri delodajalcu, zveza ali konfederacija morala biti reprezentativna v določeni dejavnosti, to je dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec. To je edino smiselno in v skladu s celotnim zakonom, katerega določbe je treba obravnavati in upoštevati skupaj. Reprezentativnost se posameznim zvezam ali konfederacijam sindikatov priznava za določene dejavnosti (ali npr. poklice). Posledično so tudi sindikati, ki so združeni v tako zvezo ali konfederacijo, reprezentativni samo v tej dejavnosti. Zato je edino logično, da se ta dejavnost upošteva tudi, ko se presoja, ali je posamezen sindikat reprezentativen pri posameznem delodajalcu. Če bi delodajalec kot glavno opravljal dejavnost, za katero je reprezentativna zveza ali konfederacija sindikatov, bi sindikat, ki je združen v tako zvezo ali konfederacijo, pridobil reprezentativnost pri delodajalcu, če bi izpolnjeval pogoje iz 6. člena ZRSin ter ob pogoju 10 % članstva delavcev delodajalca. Če pa zveza ali konfederacija sindikatov ni reprezentativna za dejavnost, ki jo opravlja delodajalec, pa sindikat, ki je združen v to zvezo ali konfederacijo, pri delodajalcu ne more pridobiti reprezentativnosti zgolj ob pogoju 10 % članstva delavcev delodajalca. Lahko pa tak sindikat uveljavlja lastno reprezentativnost, za katero pa mora izpolniti pogoj 15 % članstva delavcev delodajalca. Nasprotni udeleženec vztraja, da je pri ugotavljanju reprezentativnosti sindikata, kadar jo ta pri delodajalcu uveljavlja na podlagi članstva v posamezni zvezi ali konfederaciji, ki je reprezentativna, potrebno upoštevati, za katero dejavnost sta taka zveza ali konfederacija in sam sindikat reprezentativna. Takšno stališče izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse (VIII Ips 178/2015, X Pdp 245/2015, Pdp 639/2016), po kateri je potrebno določbe 8., 9. in 10. člena ZRSin obravnavati skupaj in v skladu z namenom in smislom samega zakona in določanja reprezentativnosti. Če zveza ali konfederacija in sam sindikat (ki je član te zveze oziroma konfederacije) nista reprezentativna v dejavnosti, ki jo kot glavno opravlja delodajalec, potem tak sindikat pri tem delodajalcu ne more dobiti reprezentativnosti že na podlagi samega članstva in 10 % deleža članstva delavcev delodajalca. Lahko pa izkaže lastno reprezentativnost pri delodajalcu, ampak mora izkazati 15 % delež članstva delavcev delodajalca. Glede dejavnosti nasprotni udeleženec navaja, da je njegova glavna dejavnost, ki jo tudi dejansko opravlja, 33.120 (popravilo strojev in naprav). Ta dejavnost je kot glavna določena v pravilih družbe oziroma v aktu o ustanovitvi družbe, kar je razvidno iz podatkov AJPES-a. Nasprotni udeleženec ima sicer kot stransko dejavnost vpisano tudi dejavnost 05.200 (pridobivanje rjavega premoga in lignita), vendar pa nima rudarske pravice (odločbe in koncesijskega akta) po določilih Zakona o rudarstvu in zato navedene stranske dejavnosti tudi ne opravlja.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodba v celoti pravilna. Ni sporno, da je član zveze oziroma konfederacije sindikatov za območje države, v katero se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev - zveza sindikatov A (ZSA.), ki je reprezentativna na ravni države v dejavnosti rudarstva. Predlagatelj pa izpolnjuje tudi pogoj reprezentativnosti na ravni delovanja v organizaciji (pri nasprotnem udeležencu), saj presega mejo 10 % članstva med vsemi zaposlenimi. Trditve glede zahtevanega 15 % članstva so nerelevantne, saj se ta pogoj iz drugega odstavka 9. člena ZRSin uporablja le za pridobivanje lastne reprezentativnosti sindikata, torej takrat, ko sindikat ni vključen v nobeno zvezo ali konfederacijo sindikatov za območje države. Določilo 9. člena ZRSin je popolnoma jasno in ne določa pogoja, da bi za pridobitev reprezentativnosti bilo relevantno, za katero dejavnost je zveza sindikatov in sindikat reprezentativen in katero dejavnost kot glavno opravlja delodajalec oziroma nasprotni udeleženec. Glede same dejavnosti predlagatelj poudarja, da nasprotni udeleženec dejansko ne izpolnjuje javno pravnih pogojev in nima ustreznih dovoljenj za opravljanje dejavnosti 05.200, kljub temu pa ima zaposlenih čez 300 delavcev, ki delajo v Premogovniku B. (nasprotni udeleženec je hčerinska družba) in opravljajo dejavnost rudarstva. Ima tudi sistemizirana številna delovna mesta, na katerih zaposleni opravljajo delo v jami na področju premogovništva. Poleg tega nasprotni udeleženec v okviru svoje dejavnosti izvaja številne procese, ki vsi sodijo v dejavnost premogovništva in ima več kot 50 % prihodkov iz te dejavnosti. Nadalje za nasprotnega udeleženca velja Kolektivna pogodba premogovništva Slovenije in je k njej zavezana v skladu s 7. členom Sporazuma o dolgoročnem poslovno-tehničnem sodelovanju, sklenjenim med ustanoviteljem, B. d. d. in nasprotnim udeležencem z dne 15. 12. 2009. Za navedeno kolektivno pogodbo je MDDSZEM razglasil tudi razširjeno veljavnost, kot izhaja iz sklepa z dne 9. 9. 2016. Zato navedbe nasprotnega udeleženca, da rudarstvo ni njegova glavna dejavnost, v konkretnem primeru nimajo pomena in niso relevantna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrne in, v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in pravilno je uporabljeno materialno pravo.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, kar med strankama niti ni sporno: - z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 29. 9. 2015 je bila zvezi sindikatov A. določena kot reprezentativni sindikat v dejavnosti "rudarstvo" za območje države; - z isto odločbo MDDSZEM je bilo tudi za predlagatelja ugotovljeno, da se šteje, da je reprezentativen v dejavnosti "rudarstvo" (ker je združen v zvezo sindikatov A.); - da predlagatelj izpolnjuje splošne pogoje za reprezentativnost sindikata iz 6. člena ZRSin; - da je k predlagatelju včlanjenih 11,35 % zaposlenih delavcev nasprotnega udeleženca.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagatelj reprezentativen sindikat pri nasprotnem udeležencu, saj izpolnjuje naslednje pogoje po ZRSin, in sicer: - vse pogoje po 6. členu ZRSin; - včlanjen je v zvezo sindikatov A., ki je reprezentativna za območje države za dejavnost "rudarstvo" (prvi odstavek 9. člena ZRSin); - izpolnjuje oziroma presega mejo 10 % članstva izmed vseh zaposlenih pri nasprotnem udeležencu (8. člen ZRSin).

7. Nasprotni udeleženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, češ da bi moralo za ugotovitev reprezentativnosti uporabiti drugi odstavek 9. člena ZRSin, konkretno 15 % članstvo zaposlenih pri nasprotnem udeležencu. To določilo je treba po mnenju pritožbe uporabiti zato, ker je potrebno določbe 8., 9. in 10. člena ZRSin upoštevati skupaj in upoštevati namen ter smisel tega zakona. Kvoto 15 % članstva zaposlenih bi predlagatelj moral izpolnjevati zato, ker niti zveza sindikatov A. niti predlagatelj nista reprezentativna v dejavnosti, ki jo kot glavno opravlja delodajalec (nasprotni udeleženec).

8. Pritožba svoje mnenje neutemeljeno opira na sodno prakso in se pri tem sklicuje na odločitev VSRS VIII Ips 178/2015, odločitev sodišča prve stopnje X Pd 245/2015 in odločitev VDSS Pdp 639/2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih odločb ne navaja ali omenja stališča, za katerega se zavzema pritožba. Vse tri odločitve imajo bistvo v tem, da se zvezi oziroma konfederaciji sindikatov prizna reprezentativnost le za tisto dejavnost oziroma poklic, za katero ji je reprezentativnost priznana z odločbo pristojnega ministra. Sindikatu, ki je združen v zvezo ali konfederacijo, ni mogoče priznati reprezentativnosti za dejavnost ali poklic zgolj zaradi članstva v zvezi ali konfederaciji. V tej zvezi je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 156/2017 navedlo, da je potrebno določbe 8., 9. in 10. člena ZRSin upoštevati in razlagati skupaj. V prvem odstavku 9. člena ZRSin res ni izrecno določeno, da morajo sindikati, ki so združeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov, izpolnjevati tudi kvoto določenega minimalnega števila članov. Vendar je potrebno to določilo razlagati v povezavi z 8. členom, da je potrebno imeti tudi 10 % članstvo. Če se ta pogoj ne bi upošteval, bi se ti sindikati postavljali v privilegiran položaj nasproti sindikatom iz drugega odstavka 9. člena (sindikati na različnih ravneh delovanja, ki niso združeni v zvezo ali konfederacijo iz 8. člena), za katere pa je predpisano minimalno 15 % število članov.

9. Sodna praksa torej ne pritrjuje mnenju nasprotnega udeleženca, da mora sindikat pri delodajalcu za pridobitev reprezentativnosti izpolnjevati pogoj 15 % članstva zaposlenih, če zveza oziroma konfederacija, v katero je sindikat včlanjen, nima reprezentativnosti za dejavnost, ki jo kot glavno opravlja delodajalec. Takega pogoja ZRSin ne določa, kar je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje. Zato se utemeljeno tudi ni opredeljevalo še do vprašanja, katera je glavna dejavnost nasprotnega udeleženca in teh dejstev ni ugotavljalo, saj niso relevantna za odločitev v tem sporu.

10. Ker nasprotni udeleženec v sporu ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).