Jedro

Zmotno je naziranje sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik zavarovalnici povzročitelja škode postaviti rok za plačilo odškodnine, saj že zakonske določbe zavarovalnici nalagajo plačilo (nespornega dela) zavarovalnine ali odškodnine v roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal (943. člen OZ).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 11,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2005 dalje do plačila in odškodnino za materialno škodo v znesku 135.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska glavnice dalje do plačila. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče šteti dejstvo, da je tožnik zavarovalnico povzročitelja pozval na plačilo odškodnine in ji dal za to primeren rok, za med strankama nesporno, ali vsaj neprerekano, ne bi pa smelo sodišče mimo trditvene podlage toženke to dejstvo ugotavljati samo, kar predstavlja relativno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na pravilnost končne odločitve. V skladu z določbo 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožnik zavarovalnici povzročitelja škode ni bil dolžan dati dodatnega roka za izpolnitev obveznosti s pozivom na plačilo ponujene poravnave. Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je subsidiarno poroštvo toženke podano tudi po določbi drugega odstavka 1019. člena ZPP (pravilno OZ), ne glede na to, da tožnik od dejanskega povzročitelja škode ni uveljavljal odškodnine zaradi njegove plačilne nesposobnosti. Tožnik je namreč trdil, da povzročitelj škode ni plačilno sposoben, kar toženka ni prerekala, saj je za relevantno štela plačilno sposobnost njegove zavarovalnice. Sodišči dejstva, da je glavni povzročitelj nesreče plačilno nesposoben, zmotno nista šteli za relevantnega, saj po določbi drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-plus-97 obstaja poroštvena zaveza zavarovalnice do povzročitelja škode in ne do zavarovalnice povzročitelja škode. Nadalje navaja razloge, zakaj gre v konkretnem primeru za solidarno in ne za subsidiarno poroštvo toženke, ter zatrjuje zmotno uporabo določb splošnih pogojev toženke. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, glede višine pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, podrejeno pa da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi v celoti in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Relevantno dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, je naslednje: tožnik je imel pri toženki sklenjeno zavarovanje za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih AO-plus-97, in sicer po polici št. ... Dne 15. 8. 2003 se je tožnik ponesrečil v prometni nesreči na cesti ... v BIH. Za tožnikovo škodo je odgovoren voznik tovornega vozila A. A., ki je zapeljal na tožnikov vozni pas. A. A. je imel vozilo v času nastanka škodnega dogodka zavarovano. Tožnik je na zavarovalnico povzročitelja prometne nesreče naslovil odškodninski zahtevek, ki je bila pripravljena poravnati le manjši del zahtevanega zneska (1.846,15 EUR). Tožnik s ponujenim zneskom ni bil zadovoljen in na ponudbo ni odgovoril. Med strankama je sporno ali je toženka v skladu z določbami splošnih pogojev AO plus dolžna tožniku izplačati odškodnino.

7. Drugi odstavek 3. člena Splošnih pogojev AO plus zavarovanja tožene stranke določa, da zavarovalnica škode ne povrne, če „je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za tako škodo zavarovana. V tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb pod pogojem, da ji je upravičenec ali njegov svojec omogočil sodelovanje pri ugotavljanju škode. Če ta pogoj ni izpolnjen, se poroštvo zavarovalnice razteza le na tiste odškodninske terjatve, ki so nedvomno upravičene in primerne.“

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da subsidiarna poroštvena obveznost toženke za plačilo odškodnine ni podana, ker tožnik na ponudbo zavarovalnice povzročitelja prometne nesreče ni odgovoril in ker ni izkazal (niti trdil), da je plačilo odškodnine zahteval neposredno od povzročitelja škode, ki svoje obveznosti v roku ni izpolnil. Sodišče druge stopnje pa je razlog za izključitev subsidiranega poroštva toženke prepoznalo v tem, da tožnik zavarovalnici povzročitelja prometne nesreče ni v skladu s prvim odstavkom 1019. člena OZ dal roka za izpolnitev obveznosti.

9. Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi je zavarovalna pogodba po splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Upravičenec po zavarovalni pogodbi je oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči. Zavarovalnica pa škode v skladu s 3. členom Splošnih pogojev AO-plus-97 ne povrne, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. V tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb pod pogojem, da ji je bilo omogočeno sodelovanje pri ugotavljanju škode, sicer se njeno poroštvo razteza le na nedvomno upravičene in primerne odškodninske terjatve. Iz navedene določbe izhaja, da je primarni namen te vrste zavarovanja povrnitev škode upravičencu, kadar nastopi zavarovalni primer. Ker je bil v konkretnem primeru povzročitelj škodnega dogodka zavarovan, se kot pravno nerelevantno izkaže vprašanje ali je bil povzročitelj tudi plačilno sposoben. V skladu z navedeno določbo je tožena stranka porok za plačilo odškodnine, ki bi jo morala tožniku izplačati zavarovalnica povzročitelja. Njeno poroštvo je v skladu z določbo 1019. člena OZ subsidiarno, saj iz navedene določbe izhaja, da se solidarno poroštvo domneva le pri gospodarskih pogodbah ter kadar se porok izrecno zaveže kot porok in plačnik.

10. V skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje je tožnik na zavarovalnico povzročitelja prometne nesreče naslovil odškodninski zahtevek, katerega je bila le-ta pripravljena poravnati le v manjšem delu (1.846,15 EUR). Tožnik s ponujenim zneskom ni bil zadovoljen in na ponudbo ni odgovoril. 11. Poroštvena obveznost toženke se v skladu s citirano določbo splošnih pogojev nanaša na plačilo odškodninskih obveznosti plačilno sposobnega povzročitelja prometne nesreče oziroma njegove zavarovalnice. Nesporno je, da je tožnik na zavarovalnico povzročitelja prometne nesreče odškodninski zahtevek naslovil, vendar do plačila le-tega ni prišlo. Zmotno je naziranje sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik zavarovalnici povzročitelja škode postaviti rok za plačilo odškodnine (pri čemer je pritožbeno sodišče povzelo, da je oškodovanec pričakoval poravnalno ponudbo v roku 30 dni), saj že zakonske določbe zavarovalnici nalagajo plačilo (nespornega dela) zavarovalnine ali odškodnine v roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal (943. člen OZ). Iz navedene določbe tudi izhaja, da izplačilo nespornega dela zavarovalnine ali odškodnine ne terja nobenih nadaljnjih ravnanj oškodovanca (npr. odgovora na ponudbo zavarovalnice, dodatne zahteve za plačilo nespornega dela odškodnine, pravde(1) itd.). Zaradi materialnopravno zmotnega naziranja sodišča druge stopnje ni bilo odgovorjeno na vse pritožbene očitke tožnika, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 644/1992.