Jedro

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za sporno leto priznati dodatni letni dopust skladno s spremembo 39. člena ZDDO-H z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. ZDDO je v členih 34 do 42 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zato ni mogoča delna uporaba določb ZDDO, delna pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklep Komisije za pritožbe pri Vladi RS, št. ... z dne 12. 6. 2019 v zvezi s sklepom št. ... z dne 15. 3. 2019 o odmeri letnega dopusta za leto 2019, da je tožena stranka dolžna tožniku za leto 2019 poleg v sklepu z dne 15. 3. 2019 priznanih dni letnega dopusta priznati in odmeriti še dodatnih pet dni letnega dopusta ter mu omogočiti njihovo izrabo. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 183,60 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in stroške postopka tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega in da ni razumnega razloga za različno obravnavanje delavcev v državnih organih v primerjavi z zaposlenimi v zasebnem sektorju pri odmeri letnega dopusta, kar predstavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Tako splošna zakonodaja (ZDR) kot tudi specialnejša (ZDDO), ki je veljala ob osamosvojitvi in se je nanašala na delavce v državnih organih, je vezala dodatne dneve dopusta na primere, ko delavec neguje in varuje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe, katerim se je letni dopust povečal za pet dni. V letu 2013 se je splošna zakonodaja spremenila. Zato bi se morala tako tretji odstavek 159. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) kot tudi drugi odstavek 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/1990 in nasl.) uskladiti s spremenjenimi predpisi na področju varstva in nege otrok, ki imajo posebne potrebe. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) je sicer določil, da se ZDDO začasno uporablja do nove ureditve s kolektivnimi pogodbami dejavnosti, vendar pa do sklenitve nove kolektivne pogodbe, ki bi uredila odmero letnega dopusta, ni prišlo. Zaradi spremenjene opredelitve kategorije prizadetih oseb je treba odmero letnega dopusta urediti enako za vse zaposlene in drugi odstavek 39. člena ZDDO razlagati oziroma spremeniti tako, da je vsak delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, upravičen do dodatnih petih dni letnega dopusta. Za različno obravnavanje zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju ni nobenega razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Zakonodajalec je namreč v letu 2020 spremenil ZDDO tako, da veže pravico do dodatnih dni dopusta na isto navezno okoliščino kot ZDR-1 in sicer na nego in varstvo otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Ta sprememba sledi sistemskim spremembam, ki so se zgodile v treh desetletjih od sprejema ZDDO, in veljavni ureditvi na področju varstva otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, izenačuje pa pravice vseh invalidov, saj predlagana ureditev ne določa povečanega dopusta le za delovne invalide. Zaradi tega bi moralo sodišče določbo ZDDO razlagati z namenom splošnega predpisa in dodatne dni dopusta priznati vsem javnim uslužbencem v državnih organih, ki varujejo otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Zgolj s tem bi tožniku skladno z ustavnim načelom enakosti pred zakonom zagotovili enake pravice kot ostalim uslužbencem in mu tudi za leto 2019 zagotovili enake pravice kot jih je imel zagotovljene do vključno leta 2018 in jih ima tudi od leta 2020 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. V celoti se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj so razlogi materialnopravno pravilni, tožnik pa v pritožbi ponavlja le tožbene navedbe. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

6. Sodišče prve stopnje se je v točki 10 obrazložitve opredelilo do veljavnosti predpisov in pojasnilo, zakaj so v obravnavani zadevi pravno relevantne določbe ZDDO in ne ZDR-1. Zavzelo je stališče, da nova ureditev v ZDR-1 ni posegla v ureditev iz ZDDO in je ne razveljavlja, s čimer se je opredelilo do stališča tožnika, da mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega. Pretehtalo je tudi navedbe tožnika o neutemeljenosti razlikovanja med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju pri odmeri dodatnih dni letnega dopusta in se do njih ustrezno opredelilo. Ker je presodilo, da ne gre za enak oziroma primerljiv pravni položaj zaposlenih in da že iz tega razloga ne gre za kršitev načela enakosti, se ni opredelilo do vprašanja, ali za različno pravno ureditev obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa tudi ni kršena pravica do poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS.

7. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Ugotovilo je, da tožnikov otrok ni težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadet, zato je potrdilo odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do odmere dodatnih petih dni letnega dopusta za leto 2019 po drugem odstavku 39. člena ZDDO. Sprememba 39. člena ZDDO je stopila v veljavo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO-H, Ur. l. RS, št. 8/2020), zato se ta določba za leto 2019 ne more uporabljati.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni v nasprotju s 14. členom Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) različno urejanje določenih pravic iz delovnega razmerja za javne uslužbence in za druge zaposlene. Ustavno sodišče RS je v številnih odločbah (npr. št. U-I-79/93, U-I-303/96, U-I-260/98, U-I-146/12) poudarilo, da upoštevanje različnih dejanskih stanj v zakonski ureditvi ne predstavlja kršitve načela enakosti in da se pravice zaposlenih v javnem sektorju z zakonom lahko uredijo drugače, kot to velja za zaposlene v zasebnem sektorju. Pri zaposlenih v javnem oziroma zasebnem sektorju ne gre za bistveno enake položaje, zaradi česar jih je zakonodajalec lahko različno urejal. Zakonodajalcu je dana možnost, da zaradi posebnosti in različnosti dela ter organizacije in drugih zahtev uredi posamezna delovnopravna vprašanja drugače, kot so urejena v ZDR‑1. 10. Navedeno velja tudi za ureditev odmere letnega dopusta. Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust skladno s spremembo 39. člena ZDDO-H z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. ZDDO je v členih 34 do 42 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zato ni mogoča delna uporaba določb ZDDO, delna pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Po 4. členu Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2014 z dne 6. 6. 2014), se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO je do dodatnih petih dni letnega dopusta upravičen tudi delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar pa se ta ureditev uporablja pri odmeri letnega dopusta za koledarsko leto 2020, zato na pravilnost odmere za leto 2019 ne vpliva. Tako je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

12. Ni mogoče upoštevati tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku do vključno leta 2018 priznavala pravico do petih dodatnih dni letnega dopusta, nato pa je leta 2019 začela striktno uporabljati določbo 39. člena ZDDO, ki pa je bila v letu 2020 spremenjena. Dejstvo, da tožena stranka do leta 2019 ni v skladu z zakonom uporabljala te določbe, ne pomeni, da bi morala s tako uporabo nadaljevati tudi v letu 2019. 13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.