Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo enako stališče, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP, če so za to izpolnjeni vsi pogoji, zato zatrjevana neenotnost sodne prakse ni podana.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 3.4.2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentove tožbe zoper odločbe tožene stranke z dne 18.12.2003, z dne 30.9.2004 in z dne 18.10.2004, ki jih je s sklepom združilo v skupno obravnavo. S temi odločbami je tožena stranka zavrnila tožnikove pritožbe zoper sklepe Carinskega urada Nova Gorica, s katerimi je prvostopenjski organ na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) dovolil obnovo postopkov uvoznega carinjenja, začetega po enotnih carinskih listinah (ECL) Carinske izpostave Vrtojba. Ob naknadnem preverjanju potrdil o poreklu je bilo namreč ugotovljeno, da potrdila ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev točnosti in verodostojnosti.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/2008), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi moral revident natančno in konkretno navesti, katero je tisto sporno pravno vprašanje, ki je glede na vsebino zadeve bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Revident pa dovoljenost revizije glede pomembnega pravnega vprašanja utemeljuje le s povzemanjem zakonskega besedila. V nadaljevanju nato zatrjuje tudi neenotno sodno prakso, saj naj bi sodišče prve stopnje, ob sicer enakem dejanskem stanju (ponarejenem potrdilu o poreklu), zavzelo različni stališči. Sodišče prve stopnje naj bi tako glede ponarejenega potrdila o poreklu blaga v enem primeru uporabilo določbe Carinskega zakona (CZ) o naknadnem obračunu blaga, v drugem primeru pa določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o obnovi postopka. Vendar pa zatrjevani odstop od sodne prakse oziroma neenotnost le te nista podana. Glede razmerja med določbami ZUP o obnovi in določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, je namreč Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, opr. št. X Ips 330/2006, opr. št. X Ips 917/2006, opr. št. X Ips 918/2006, opr. št. X Ips 394/2007), in sicer, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ (in na podlagi tega naknadni obračun carinskega dolga) ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanem primeru je bila v skladu z določbami ZUP s sklepom dovoljena obnova carinskega postopka, zato revidentovo sklicevanje na določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

Ker glede na pojasnjeno zatrjevani razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, revident sam nosi stroške revizijskega postopka.