Jedro

Z navedbo, da ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven, ni pravilna, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Primernosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni, se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne ugotavlja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. A.B. je dolžan povrniti kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. A.B. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 4.2.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ in obsojen na 5 mesecev zapora. Na podlagi 69. člena KZ je sodišče odločilo, da se obsojencu odvzame pas. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.5.2000 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obsojenca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. A.B. izrečeno kazen znižalo na 3 mesece zapora, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker vložnik v bistvu izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko navaja, da je bil obsojenec v času, ko je dejanje storil, neprišteven, in da je kazen prestroga, ker je obsojenčevo obnašanje po dejanju pozitivno in ker vestno opravlja službo policista.

Zahteva zagovornika obs. A.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornik obsojenega A.B., kot je že navedeno, v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, pa je iz vsebine zahteve, kateri je priložena tudi več let stara medicinska dokumentacija, razvidno, da uveljavlja zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja namreč, da ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven, ni pravilna. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je že v razlogih prvostopenjske sodbe pojasnjeno, da med postopkom niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi vplivale na obsojenčevo zmožnost razumevanja in obvladovanja, torej na njegovo prištevnost. Enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik tudi v pritožbi zatrjeval, da obsojenec v času dejanja ni imel v oblasti svojega ravnanja in da je dejanje storil, če že ne v bistveno zmanjšani prištevnosti, pa vsaj v afektu, ki je bil brez dvoma posledica njegovega kroničnega zdravstvenega stanja, tedanjih nemogočih razmer s partnerico in njegove mladostne vzgoje. Pritožbi je priložil tudi privatno mnenje (brez datuma) dr. Ž.Z., specialista psihiatra, ki je celo samo s seboj v nasprotju, saj najprej navaja, da je pri premorbidni osebnosti obsojenca oziroma zaradi njegove hudo prizadete psihične in posledično tudi telesne prizadetosti prišlo do patološko razburjenega stanja in s tem do hude zožitve njegove zavesti, ki je imela za posledico duševno odsotnost in s tem njegovo neprištevnost, nato pa zaključi, da je bil obsojenec v času dejanja bistveno psihično prizadet in zmanjšano prišteven. Take navedbe je ocenilo že drugostopenjsko sodišče ter v razlogih sodbe pojasnilo, da obsojenčevo zdravstveno stanje v času storitve kaznivega dejanja ni bilo takšno, da bi postavljalo pod vprašaj njegovo prištevnost. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstvih, ugotovljenih v pravnomočni sodbi glede obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa zagovornik obs. A.B. z navedbami, da sodišče ni upoštevalo časovne odmaknjenosti kaznivega dejanja, obsojenčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju, obsojenčevega zdravstvenega stanja in dejstva, da so obsojenčeve družinske razmere sanirane, izpodbija odločbo o kazni. Kazen zapora, ki jo je obsojencu pritožbeno sodišče od 5 mesecev znižalo na 3 mesece, je bila obsojencu izrečena v okviru v 2. odstavku 201. člena KZ predpisane kazni. Primernost izrečene kazni, izrečene v okviru predpisane kazni, pa se v postopku v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom ne ugotavlja.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. A.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.