Jedro

Denarna kazen ne predstavlja ustreznega izvršilnega sredstva za izpolnitev predlagane začasne odredbe, ker gre za nadomestno dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug.

Izrek denarne kazni za neizvršitev dejanja, ki bi ga lahko opravil kdo drug, bi predstavljal nesorazmeren poseg v pravico tožencev do zasebne lastnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo (1) predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je je tožnica od tožencev zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da na lastne stroške odstrani nasut material na določenih nepremičninah ter omogoči tožniku neoviran dostop do navedenih parcel in njihovo neovirano uporabo, in da nasuje nazaj temelje pod ograjo na parceli 000, (2) podrejeni predlog, da se tožencu naloži, naj na lastne stroške odstrani del nasutega materiala na parceli 001 pred vhodom v ograjeno območje zgoraj navedenih nepremičnin in odpadnega materiala na parceli 002 po celotni dolžini dovoznih poti v širini 4 m, preostala kupa nasutega materiala pa zniža na višino 50 cm, (3) prepoved bodočega motenja na enak ali podoben način ter (4) predlog za izrek denarne kazni 2.000 EUR za primer ravnanja tožencev v nasprotju s predlagano začasno odredbo.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izda začasno odredbo, podrejeno pa, naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker sklep ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je nasuti material v toženkini lasti, njen lastnik pa je toženec, je predmet začasne odredbe dejanje, ki ga ne more opraviti nihče drug. Tožnik – ali kdo drug po njegovem naročilu – bi torej razpolagal z materialom v toženkini lasti in bi jo s tem lahko oškodoval (enako tudi sklep VSK II Cp 38/2004).

Nepravilno je tudi stališče, da z začasno odredbo o prepovedi podobnega poseganja v tožnikovo posest ne bi bil dosežen namen začasne odredbe, ki naj bi bil v zagotovitvi neoviranega dostopa do nepremičnin, kjer opravlja dejavnost. Že v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da je dostop ta čas "le" močno oviran. Z nadaljnjim motenjem bi toženca lahko onemogočila dostop ali ga ovirala še na drugih delih. Dosedanje motenje in obnašanje tožencev jasno kaže njuno namero ponovnega nasipavanja.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je sklep obrazložen in da ga je možno preizkusiti, izhaja že iz ostalih pritožbenih navedb, ki polemizirajo z ugotovitvami in stališči v sklepu.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da denarna kazen ne predstavlja ustreznega izvršilnega sredstva za izpolnitev predlagane začasne odredbe, ker gre za nadomestno dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug. Ker je namen začasne odredbe v zagotovitvi neoviranega dostopa do nepremičnine, kjer tožnica opravlja dejavnost, je neutemeljena tudi izdaja začasne odredbe zgolj v delu, v katerem se nanaša na prepoved bodočega istovrstnega ravnanja.

7. Stališče temelji na pravilni uporabi določb ZIZ. Na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, se izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam (225. člen v zvezi z 239. členom ZIZ). Izrek denarne kazni za primer neizpolnitve dolžnikove obveznosti je določen le za primer, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug (226. člen ZIZ).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da dejanja, potrebna za vzpostavitev stanja, ki ga tožnik želi doseči z začasno odredbo, lahko opravi tudi kdo drug in ne le toženec. Ne gre namreč za ravnanje, ki bi bilo tako tesno vezano na osebo toženca, da za tožnico kot upnico njegova oprava s strani druge osebe ne bi imela pomena ali ne bi bila mogoča.1 Izrek denarne kazni za neizvršitev dejanja, ki bi ga lahko opravil kdo drug, bi v takem primeru predstavljal nesorazmeren poseg v pravico tožencev do zasebne lastnine.2

9. V zadevi, na katero se v podporo svojega stališča sklicuje pritožnica, ni bilo zavzeto drugačno stališče. Sodišče se namreč ni izreklo o vprašanju, ali odstranitev nasutega materiala predstavlja dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik oziroma toženec, ampak o omejitvah, ki izvirajo iz vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov.

10. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni zavrnitvi predloga za začasno odredbo s prepovedjo podobnih motilnih ravnanj v bodoče. Pritožnik se je v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe omejil na razloge, s katerimi je utemeljeval predlagano vzpostavitev prvotnega stanja. Navedb, s katerimi v pritožbi utemeljuje prepovedni del začasne odredbe, v predlogu ni podal in so zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to, da tega dela predlagane začasne odredbe ni posebej utemeljil, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da je bil namen začasne odredbe v vzpostavitvi prejšnjega stanja oziroma zagotovitvi neoviranega dostopa do nepremičnin, tega pa zgolj z ugoditvijo prepovednemu delu predloga ne bi mogel doseči. 11. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

1 Enako stališče je bilo v sodni praksi že zavzeto npr. glede odstranitve betonskega zidu (sklep VSL I Cp 1075/2010 z dne 25. 3. 2010) in glede vzpostavitve vrtne gredice (sklep VSC I Ip 251/2008 z dne 25. 9. 2008). 2 Tako tudi odločba US RS Up-1092/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni lsit RS, št. 58/2007). Podobno tudi odločba Up-262/04 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 109/05).