Jedro

Prvostopenjsko sodišče je upravičeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojencu utemeljeno izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen zapora.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega D.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 60,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu D.K. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 19410/2015 z dne 18. 12. 2015, ter mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 65,00 EUR sodne takse.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5. Pritožnik uvodoma navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker je potekel zakonski rok za preklic pogojne obsodbe. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo pravočasno, še znotraj zakonsko določenega roka, preklicalo pogojno obsodbo in obsojencu izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen zapora. Pritožba očitno spregleda, da sme sodišče po določbi drugega odstavka 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti, ki mu je bila naložena s pogojno obsodbo, pogojno obsodbo preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. V obravnavani zadevi je bila sodba o kaznovalnem nalogu, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, obsojencu vročena dvakrat, in sicer 22. 12. 2015 ter 7. 6. 2016, kar pa na pravočasnost preklica pogojne obsodbe ne vpliva. Tudi, če bi prvostopenjsko sodišče pravnomočnost sodbe računalo od prve vročitve sodbe obsojencu, bi se rok za preklic pogojne obsodbe iztekel šele 31. 12. 2018, ko bi potekel enoletni rok po poteku preizkusne dobe, zaradi česar pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pogojno obsodbo preklicalo potem, ko je že potekel z zakonom določen rok za preklic pogojne obsodbe.

6. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati obsojenca in ga seznaniti z razpisanimi naroki in z zanj obremenilnimi okoliščinami. Kot izhaja iz podatkov spisa in 2. točke razlogov izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče razpisalo štiri naroke za preklic pogojne obsodbe, na katere je, poleg državnega tožilca, vabilo obsojenca. Obsojencu je bilo uspešno (v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) vročeno vabilo na prvi narok, razpisan za dne 4. 9. 2017, ter tretji narok, razpisan za dne 7. 12. 2017, na katera pa obsojenec, kljub opozorilu, da bo postopek izveden tudi v njegovi nenavzočnosti, ni pristopil. Na podlagi drugega odstavka 506. člena ZKP mora sodnik zaslišati obsojenca, če je dosegljiv. Kar pomeni, da mora dati obsojencu možnost, da v kontradiktornem postopku izrazi svoje stališče in predlaga dokaze. Če pa se obsojenec, čeprav je bil pravilno vabljen na zaslišanje, ne odzove vabilu, ga ni dopustno niti prisilno privesti. Zasliši se ga samo, če je dosegljiv. Če obsojenec ne pride, se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe. V obravnavani zadevi je sodišče obsojencu dalo več možnosti izraziti svoje stališče, saj ga je potem, ko je opravičil izostanek na prvem naroku (priloga B1), ponovno vabilo. Ker pa obsojenec na narok ni pristopil, se je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tej pravici odrekel, s čimer je zavestno in hote tvegal preklic pogojne obsodbe. Na podlagi navedenega je tudi brez uspeha pritožbena navedba, da so bile z ravnanjem sodišča prve stopnje obsojencu kršene pravice, ker ni imel možnosti predstaviti svojega premoženjskega stanja, saj mu je sodišče prve stopnje dalo več možnosti, da se izreče o razlogih neizpolnitve posebnega pogoja.

7. Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče tudi upravičeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojencu utemeljeno izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen zapora. Obsojenec s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj ni izpolnil niti deloma, kljub temu da je, kot to izhaja iz dopisa obsojenca (priloga B1), potoval v državo N. in I. in je torej z določeno vsoto denarja vendarle razpolagal. Na podlagi navedenega ter upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je neizpolnitev posebnega pogoja tudi po mnenju pritožbenega sodišča posledica obsojenčeve nepripravljenosti, ne pa objektivnih okoliščin, zaradi katerih obsojenec posebnega pogoja ne bi mogel izpolniti.

8. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 74011 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odločitev temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP.