Jedro

Menični zavezanec zoper imetnika menice ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja le tedaj, ko je bila menica indosirana. Ker menica, s katero je bila zavarovana terjatev iz leasing pogodbe, ni bila prenesena, ima tožena stranka ugovore v zvezi z napakami glede predmeta leasinga.

V primeru kršitve pogodbe o leasingu odškodnina obsega znesek, ki bi pripadal leasingodajalcu, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (pozitivni pogodbeni interes). Odšteti je potrebno korist, ki jo je imel leasingodajalec s predčasnim prenehanjem pogodbe, ter znižati odškodnino, v kolikor je leasingodajalec predmet leasinga naknadno prodal pod pravo ceno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 2. točki izreka in posledično v 4. točki izreka razveljavi, ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0010 I 2003/16565 z dne 6.11.2003 v 1. in 3. točki izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi. Toženi stranki je nato naložilo plačilo zneska 7.457,43 EUR s pripadki, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Po odločitvi sodišča je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 44,07 EUR.

Zoper obsodilni del odločitve (zoper 2. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da ima v primeru, ko gre za lastno menico in slednja ni prenesena, menični zavezanec pravico do vseh ugovorov iz temeljnega razmerja. Pri tem se sklicuje na judikate instančnih sodišč. Sodišče bi zato moralo upoštevati neprerekane trditve tožene stranke o številnih okvarah avta, ki so onemogočale njegovo uporabo, zaradi česar je tožena stranka skladno s 571. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih utemeljeno razdrla Pogodbo o leasingu. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Stranki sta bili v najemnem razmerju, kar izhaja iz pogodbene opredelitve strank in iz dejstva, da toženec po preteku pogodbe ni imel možnosti odkupiti avta. V najem dana stvar mora biti v dobrem stanju, ki omogoča njeno rabo. Določila pogodbe, ki takšno odgovornost izključujejo, so nična. Pritožba napada tudi višino dosojenega zneska. Izvedensko mnenje je namreč temeljilo na predpostavkah, ki jih tožeča stranka ni dokazala. Predložila ni namreč nobenega dokazila, da je avto dne 25.7.2003 res prodala za ceno 8,3 mio SIT, da v vmesnem obdobju ni prejemala plačil, da je plačala znesek izdelave cenitve 39,79 EUR, poleg tega izvedenka ni upoštevala plačila zavarovalnice 40.021,00 SIT. Izvedenskega mnenja zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi moralo ob pomanjkanju dokazov zahtevek zavrniti. Sodišče ni ocenilo izvedenski mnenji, ampak ju je le nekritično povzelo. Načina obračuna odškodnine tožeča stranka ni zatrjevala, izvedenec sam pa ga ne more določiti, temveč le preveri pravilnost izračuna. Do odškodnine bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi dokazala obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče se sklicuje na določbe 5.2. splošnih pogojev, ki pa niso uporabljive, saj ni šlo za odvzem vozila s strani tožeče stranke, temveč je potem, ko je tožena stranka pogodbo razdrla, vozilo prostovoljno vrnila. Ker je do tedaj zapadle obroke poravnala, ne dolguje ničesar več. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora, da je tožeča stranka kršila dolžnost preprečevanja nastanka škode (vozilo bi morala takoj dati v najem drugi osebi, prodala ga je po bistveno prenizki ceni, o prodaji je ni obvestila). Do navedenega se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazni predlog z izvedencem cenilcem za motorna vozila, ki bi ugotovil pravo vrednost avta. Sodišče je ravnalo pristransko, ko je tožeči stranki sugeriralo, naj predlaga novega izvedenca, čeprav pripomb na izvedensko mnenje ni imela. S tem je preseglo domet materialnega procesnega vodstva. Zaradi dvoma o nepristranskosti pritožba v primeru razveljavitve sodbe predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku. Sodišče ni ustavilo postopka za znesek 167,00 EUR, za katerega je bila tožba umaknjena, čeprav se je toženec z umikom strinjal. S tem je kršilo procesne določbe, kar je vplivalo na pravilnost sodbe, saj bi bil dosojeni znesek sicer nižji. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 16. čl. Zakona o menici (Ur. l. SFRJ, št. 104/46 s spremembami, ZM) menični zavezanec zoper imetnika menice sicer res ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja, iz katerega izvira menična zaveza. Vendar je citirana določba umeščena v poglavje, ki ureja prenos menice na tretjo osebo, ne ureja pa razmerja med meničnim zavezancem in prvim upnikom. Navedena omejitev se torej nanaša samo na primere, ko je bila menica indosirana. V obravnavanem primeru do prenosa menice, s katero je bila zavarovana terjatev po Pogodbi o operativnem leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki (priloga A4 in A5), ni prišlo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da ima tožena stranka tudi ugovore, ki se nanašajo na leasing pogodbo. Glede na to, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podani vsi elementi, je treba sprva ugotoviti, ali je bil njen odstop glede na določila Splošnih pogojev pogodbe o operativnem leasingu št. 1/99 dopusten. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeliti do njenih očitkov, da je glede na številne okvare avtomobila Mercedes Benz C 32 AMG, ki je bil predmet leasing pogodbe, upravičeno odstopila od pogodbe. Ker zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča navedenih dejstev ni obravnavalo, je bilo potrebno izpodbijano sodbo v obsodilnem delu in posledično v stroškovnem delu odločitve (2. in 4. točka izreka) razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3, ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom tudi glede višine prisojene odškodnine, ki temelji na izračunu izvedenke finančne stroke. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, so v znesku 7.457,43 EUR zajeti neplačani obroki po pogodbi do dneva prodaje avtomobila (25.7.2003) ter stroški njegove cenitve, skupaj z obrestmi, na dan zapadlosti menice dne 10.10.2003. Pritožbeno sodišče opozarja, da bi moralo sodišče ob skrbni presoji vseh (predvsem listinskih) dokazov (8. čl. ZPP) sprva oceniti, ali šteje za dokazano, da je tožeča stranka avto prodala in da so ji nastali stroški s cenitvijo. Šele nato lahko izvedenec finančne stroke poda ustrezen izračun, ki temelji na teh dejstvih. Dokazne ocene o odločilnih dejstvih, ki opredeljujejo višino škode, izpodbijana sodba ne vsebuje, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti in je podana procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, kar dodatno utemeljuje razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 4.9.2006 (list. št. 19) utesnila tožbeni zahtevek za znesek 40.021,08 SIT, ki ga je prejela od zavarovalnice. Sodišče bi sicer moralo razčistiti, ali stranka zahtevek v tem delu umika ali se mu odpoveduje, in temu ustrezno postopek delno ustaviti (3. odst. 188. čl. ZPP) ali pa izdati sodbo na podlagi odpovedi (317. čl. ZPP). Vendar glede na to, da zahtevku v tem delu ni bilo ugodeno (o njem je bilo odločeno kvečjemu v zavrnilnem delu, zoper katerega ni pritožbe), ravnanje sodišča na pravilnost odločitve ne vpliva.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi dopustnost predčasne vrnitve avta in prenehanja odplačevanja leasing obrokov. Veljavnost pogodbenega določila, ki to prepoveduje, bo potrebno presojati z vidika pravne narave pogodbe ter interesov, ki so pravdne stranke vodile h sklenitvi takšne pogodbe. Pri ugotavljanju višine odškodnine, v kolikor bo to potrebno, naj sodišče upošteva, da mora odškodnina ustrezati pozitivnemu pogodbenemu interesu leasingodajalca. Ta zato obsega znesek, ki bi mu pripadal, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Odšteti pa je potrebno tudi korist, ki jo je imel s predčasnim prenehanjem pogodbe ter znižati odškodnino, v kolikor leasingodajalec ni storil vse, kar je v njegovi moči, da bi preostalo vrednost predčasno vrnjenega avtomobila kar se da najbolje izkoristil (3. in 4. odst. 243. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Glede na navedeno stališče bi na odločitev lahko vplivalo zatrjevanje tožene stranke, da je bil avto prodan pod pravo ceno. V podkrepitev svojih trditev je predlagala tudi izvedenca cenilca za motorna vozila, takšen dokaz pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo kot nepotrebnega.

Za odreditev obravnave pred drugim sodnikom (356. čl. ZPP) po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljenih razlogov. Iz zapisnika z naroka dne 13.9.2007 (list. št. 98) ne izhaja, da je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj predlaga novega izvedenca finančne stroke. Pri tem je potrebno omeniti, da za ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem niti ni potrebna pobuda strank. Če sodišče dvomi v pravilnost izvedenskega mnenja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, mora pomanjkljivosti namreč odpraviti po uradni dolžnosti. Zato tudi v primeru, ko bi tožeči stranki sugeriralo, naj poda ustrezen predlog, sodnici ne bi bilo mogoče očitati pristranskosti, s čemer pritožba utemeljuje svojo zahtevo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.